Peter Janežič

Planinski vestnik 2015/05

Peter Janežič – Petrač (1936–2015)

Peter je bil rojen leta 1936 na Ježici, še v tistih dobrih klasičnih gorniških časih in spada v generacijo, ki dandanašnji počasi odhaja. Že leta 1953 je postal alpinist AO PD Ljubljana Matica, kmalu nato še gorski reševalec, alpinistični inštruktor in gorski vodnik.
Burna alpinistična dejavnost njegove generacije, kjer ni manjkalo tudi velikih imen alpinizma, je imela za posledico neštete vzpone in smeri v naših in tujih gorah. Včasih je šlo tudi za dlako, saj se spominjam, kako mi je opisoval nesrečo na plazu pod Skuto in njegov strašljivi padec v Herletovi smeri v Ojstrici.
Vrhunec njegovega alpinističnega opusa je bil prav gotovo vzpon na afganistanski, 7350 metrov visoki zahodni vrh Nošaka z odpravo PD Ljubljana Matica leta 1977. Tudi tam je šlo za dlako, saj ga je zaradi višinske bolezni Martin kot soplezalec s skrajnim naporom prenesel v nižje predele gore, kjer se je spet vrnil v življenje. Tega dejanja Peter ni pozabil. Z Martinom sta bila do njegove prezgodnje smrti najboljša prijatelja. Peter je veliko pomagal kot vodja gradbenih del v učnem centru za nepalske gorske vodnike v Manangu v Nepalu leta 1979.
Bil je tudi gorski vodnik v pravem pomenu besede, vedno pripravljen na pomoč in za nasvet v kritični situaciji. Mlajše nas je najbolj navduševala njegova mirnost in hudomušnost. Spomnim se zadnje ture v sezoni na Sedmera jezera, ko so tam najlepše rumeneli macesni. Seveda je moral to ovekovečiti s fotografskim aparatom. Koča je bila že zaprta, bili pa smo lačni in žejni. Naenkrat se je odprl Petračev nahrbtnik in ven se je prismejala tolsta kokoš in pletenka jabolčnika. Ob tabornem ognju smo oboje hitro pospravili in se pozno ponoči vrnili v dolino. Priča sem bil tudi podobni zgodbi v bivaku pod Dent d’Hérensom na višini 4000 metrov, kjer je cela odprava grizljala le šrotfuter, Petrač in Martin pa sta zadaj kuhala pravo slovensko govejo juho z vsemi začimbami, ki jih je Peter prinesel s seboj s svojega domačega vrta. Spomnim se tudi dogodka v Chamonixu, ko je članici naše odprave ves vesel in hvaležen iz trgovine prinesel veliko čokolado, ker mu je z zdravili pomagala odpraviti velike bolečine. Velikokrat smo ga na treningu na Turncu opazovali, kako je kljub letom še vedno opravil s Platkami v vrhunskem slogu. Srečnim okolnostim se imamo zahvaliti, da smo z njim in cvetom slovenskega gorskega vodništva opravili veliko število vzponov v domačih gorah, treninge za visokogorje v Avstriji, Švici, Italiji in Franciji. Peter je bil med drugim tudi “dvorni vodnik” pri PD Lesnina, kjer sem bil zaposlen in kjer je vladala zelo ugodna hribovska klima. Mont Blanca, Bernine, Matterhorna, Ortlerja, Piz Rosegga, Monte Rose, Lyskamma, Breithorna, Grossglocknerja in drugih evropskih vrhov ne bi nikoli videli, če ne bi bilo njega.
Leta 1990 mi je za okroglo obletnico podaril knjigo Sij gora, ki sta jo z akademikom Matjažem Kmeclom že nekaj časa načrtovala. Knjiga je bila njegova življenjska prelomnica, saj je takrat kline obesil v kot in se popolnoma posvetil planinski fotografiji. Ljubezen do gora je Peter izkazoval tudi s svojima mamiyo in hasselbladom, ki sta bila prave pošasti zaradi teže med vsemi fotografskimi aparati tistega časa. Format diapozitiva 6 krat 9 je bil zanj zakon. Brez teh aparatov ni bilo kakovostnega posnetka. Nemalokrat me je povabil na lov na te posnetke. To je bil lov v pravem pomenu besede. Na vrhu Mojstrovke nekaj dni po novem letu sva zmrzovala v snežni luknji pri temperaturi, ki je bila globoko pod ničlo. Peter je neumorno slikal prihajajočo fronto, vse dokler Škrlatica res ni bila v tisti pravi zimski škrlatni barvi, po kateri je dobila svoje ime. Gorske preže, s katerih je posnel velik del svojih najboljših fotografij, so bile še na Dovški Babi, v Krnici, na Strelovcu, v Vratih, na Vrtaški planini, na Srednjem vrhu, na Slemenu in še kje. Akademik Matjaž Kmecl lepo zaokroži misli v njuni knjigi: “Za te slike je bilo treba pol življenja, potrpežljivosti, vdanosti in nenehnega vračanja, toda slutnjo najlepšega boste doživeli v vsakem primeru. Peter je to najlepše doživljal že prej in na koncu odšel tja, kjer ga je v Siju gora čakal njegov najboljši prijatelj Martin.”

Janez Gril

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja