Pavle Šegula

Planinski vestnik 2008/07

Križemkražem po njegovih 85 letih

Pavle Šegula, nenavaden »navaden planinec«

Ko sem ga povabila k pogovoru, je dejal, da ni posebno primeren za intervju, ker je »čisto navaden planinec« in sploh ne zna nič povedati na kratko. Ta »argumenta« me k sreči nista prepričala in tako vam ga z veseljem predstavljam. Za začetek sem ga prosila za kratek (!) življenjepis.

Rodil sem se 10. decembra 1923 v Kranju materi Pavli, gospodinji, in očetu Francu, strojnemu ključavničarju. V domačem mestu sem dokončal osnovno šolo in sedem razredov realne gimnazije, osmi razred in maturo pa po vojni, leta 1945, v šoli za borce in aktiviste v Ljubljani. Nato sem ob delu študiral elektrotehniko – smer šibki tok – na Univerzi v Ljubljani in diplomiral leta 1957. Konec petdesetih let sem v Delftu v Holandiji opravil tečaj upravljanja male industrije in ga sklenil z diplomo.
Med okupacijo sem bil do odhoda v partizane aktivist OF in pisar na davkariji v Kranju, od februarja 1944 pa borec in propagandist v Kamniško-zasavskem odredu. Poleti 1944 sem kot prevajalec spremljal poročnika ameriške misije Gordona Busha, kasneje pa v Črnomlju dokončal radiotelegrafski tečaj pri Oficirski šoli NOV in POS.
Od jeseni 1945 do leta 1966 sem bil zaposlen na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS, nekaj mesecev v Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani in potem do upokojitve julija 1975 pri Podjetju za PTT promet Ljubljana.

Čeprav se je vaš nemirni duh sproščal na tisoč in en način, bo za naše bralce seveda najbolj zanimivo vaše planinstvo.
Najprej sem bil orodni telovadec pri Zvezi fantovskih odsekov v Kranju in pripravnik Aerokluba Kranj, z okupacijo pa je bilo tega konec. Po gorah sem hodil sprva s starši na bližnja Šmarjetno goro in Jošta, nato pa s prijateljema k sv. Lovrencu nad Bašljem, plezarit po strminah Gradišča in raziskovat kanjon Belice. Malo pred vojno sem doživel slast vzpona na svojo prvo goro – Storžič. Hoje po gorah odtlej nisem več opustil. Storžiču, Malemu Grintovcu in Zaplati sta še pred vojno sledili turi iz Vrat na Triglav ter mimo Doliča, Triglavskih jezer, Komne in čez Vogel v Bohinj, leta 1941 pa je bil na vrsti Grintovec. Tudi partizansko obdobje v Zasavskih gorah, skok v Savinjsko dolino, dolgi pohod do Bele krajine ter vrnitev prek Notranjske in Blok v svobodo so bili ena sama hoja po hribih – drugače kot marsikateremu tovarišu v orožju mi tudi tedaj nikoli ni bila odveč.
Po osvoboditvi sem mnogokrat obhodil večino vrhov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, spoznal sem Karavanke, Pohorje, v Visokih Turah sem obiskal Veliki Klek, Eiskögele, Johannisberg, Wiesbachhorn, Hochalmspitze, Ankogel ter v slabem vremenu šaril po kraljestvu Groß Venedigerja. Z odpravico naše Gorske reševalne službe (GRS) smo obiskali poljski del Visokih Tater, med zasedanjem Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR) pa osvojili Mont Blanc du Tacul. Šli smo po naše himalajce v Katmandu in New Delhi. Povsem nepričakovano se mi je planinska sreča nasmehnila v skupini Bezengi na Kavkazu in se okronala z vrhovi Misses-Tau, Canner, Bašha-Aus, Pik Brno. Za poslastico mi je v Pamirju uspel celo vzpon na šesttisočak Razdelno in sedemtisočak Pik Lenina.
Drobec doživetega sem opisal v knjigi Križemkražem po gorah, kjer sem orisal tudi nekaj svojih plezalnih vzponov. Alpinizem me je vedno mikal, a med vojno ni bilo s plezanjem nič, po vojni pa zaradi uniforme, službe in potem študija spet nič. Ko sem se znašel med gorskimi reševalci, sem v dobri družbi začel praskati tudi po skalah in spoznaval tehnike reševanja. Prvovrstni alpinisti so me vzeli na konopec, povedli pod Turnc in prek nekaj resnih sten. Tako sem dobil tudi predstavo o svetu vertikale. Bal se nisem, da bi se pa resno spustil v to, tudi zaradi otroka nisem hotel. Imel sem na pretek drugega planinskega dela!
Velik del gorskega sveta mi je bil dan še po upokojitvi. Bližnje Lubnik, Blegoš, Ratitovec, Porezen, Ožbolt, Osovnik, Soriško planino sem obiskoval do nedavnega; sedaj sem zvest le še kucljem okrog Škofje Loke, ki moje hribovsko srce glede na leta povsem zadovoljijo. Narava mi je bila dolgo naklonjena z zdravjem. Zelo sem zadovoljen, da s svojimi željami nikoli nisem segal previsoko; dobil sem veliko več, kot sem si kdaj sploh želel …
Hribovski »enajsti šoli« pa je sledilo še delo v planinski organizaciji, v kateri ste z znanjem in trudom napravili veliko dobrega za slovensko planinstvo. Kako ste se vključili vanjo in kaj vse ste v njej delali?
Pred vojno ni bilo denarja za članarino, med vojno pa tudi ne veliko priložnosti za hribolazenje, tako da sem se včlanil v Planinsko društvo Ljubljana Matica šele leta 1958. V organizirano delo v Planinski zvezi Slovenije (PZS) me je potegnil tedanji šef Bine Vengust. Bil je delegat Republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS v Komisiji za GRS pri PZS. Leta 1960 mi je zaradi drugega dela predlagal, naj ga nadomeščam v komisiji. Nalogo sem vzel na moč resno, dolžnost mi je bila nekaj svetega. Načelnik dr. Miha Potočnik in tovariši so me sprejeli in obdržali tudi kasneje, ko je Bine spet lahko poprijel za delo.
Človek, ki pokaže voljo do dela in vsaj nekaj uspeha, hitro »pade v oči«. Upravni odbor (UO PZS) je po Trisulu hotel nadaljevati odprave; zaradi nesoglasij med nekaterimi vodilnimi alpinisti pa mu ni uspelo najti prostovoljca, ki bi ugriznil v kislo jabolko. In tako je tajnik PZS Rado Lavrič, ki je cenil mojo delavnost v GRS, leta 1963 pridobil za delo v Komisiji za odprave v tuja gorstva (KOTG) popolnega začetnika. Zavedal sem se, da kot nealpinist nisem posebno primeren, prevladala pa je zavest, da rešujem kadrovsko zadrego. Bil sem pripravljen poskusiti in se tudi takoj umakniti, če nalogi ne bi bil kos. Končno pa je delo terjalo predvsem organizacijske veščine, obilo dobre volje, širok pogled na planinstvo, sposobnost komuniciranja s tujci brez posrednikov in požrtvovalnost. Odtlej sem enako prizadevno delal v GRS in KOTG.
Kot načelnik KOTG sem postal tudi član UO PZS, kjer sem še po letu 1975, ko sem KOTG že dal slovo, nekaj let ostal odbornik »brez resorja«. Ena mojih tedanjih dolžnosti je bilo nezgodno zavarovanje planincev, ki sva ga do leta 1980 pripravila z Zvonkom Čemažarjem. Uvedbo je žal preprečila in zavrla divja inflacija.
Med gorske reševalce sta vas posredno privedla že tovariševa smrt in spoznanje, kako pomembno je z vzgojo in znanjem preprečevati nesreče, potem pa ste dobili priložnost tudi sami storiti marsikaj koristnega.
V Komisijo za GRS pri PZS sem prišel, ko sem bil star že 37 let. To organizacijo sem neznansko spoštoval in jo cenim še danes. Zelo sem se trudil, da bi bil vreden njenega zaupanja. Hitro sem ugotovil, da lahko največ koristim po vzgojni, strokovni plati, v akcijah sem bil zelo malo. Do veljave je prišlo znanje jezikov, ki mi je omogočilo spremljanje tuje strokovne literature in neposredne stike s strokovnjaki. Opravil sem prenekatero pisarniško in prevajalsko delo. Meni je to »ležalo«, reševalci operativci pa so raje opravljali težko in nevarno samaritansko delo »na terenu«. Zaradi poklicne izobrazbe sem lahko v začetku prispeval marsikaj koristnega na področju zvez. Kot delegat GRS v IKAR sem se po letu 1962 specializiral za problematiko snega in plazov ter s člani Podkomisije za plazove GRS poskrbel za razvoj varstva v Sloveniji. V IKAR, kjer sem delal 27 let, je bil spočet tudi šestjezični slovar Sneg in plazovi, ki sem mu dodal še razlage gesel v slovenskem jeziku, kar mu pravzaprav daje vrednost učbenika.

Kot član GRS sem se veliko ukvarjal s preventivo. Pripravil sem priročnika za planince Nevarnosti v gorah in Sneg, led, plazovi, prevedel avstrijski priročnik Plazovi ter ameriški priročnik Podhladitev, omrzline in druga škoda zaradi mraza. Skrbel sem za slovensko besedišče v obeh Slataperjevih slovarjih za planince, poslovenil francoski priročnik Gorska reševalna služba v Franciji ter brošurico Gore in zdravje, namenjeno predvsem alpinistom in članom odprav. Poskrbel sem še za skripta za minerje snežnih plazov, prevedel Isslitzerjevo brošuro za vodnike plazovnih psov, sodeloval v zbornikih posvetovanj Gore in varnost, bil soavtor Planinskega terminološkega slovarja, priročnika Življenje v naravi, Pračkove knjige Vrnite mi moje sinove z gore ter »zagrešil« še marsikatero drugo publikacijo, pač po potrebi in možnostih. Pisal sem članke in predaval. Tega ni nikoli zadosti in tudi piscev ni na pretek, že zaradi pičlega zaslužka in obilice nehvaležnega dela. Največje plačilo mi je bila zavest, da sem ustvaril nekaj koristnega.
Rad bi povedal še nekaj besed k osamosvojitvi GRS. Verjamem, da se nekdanja Komisija za GRS ni brez razloga odločila za organizacijsko ločitev od PZS. Vztrajanje pri stari ureditvi le povzroča prepire v organizaciji, ki je namenjena reševanju življenj v gorah in dobro deluje tudi sama. Gorske reševalne službe v Evropi in drugod poznajo različne ureditve, povsod pa imajo dobre stike z nacionalnimi planinskimi organizacijami. Iz obdobja članstva v IKAR vem, da je bilo zaradi podobnih razlogov nekaj zamer in slabe volje tudi med Mednarodno zvezo gorniških organizacij (UIAA) in IKAR. Uspešno delo in napredek IKAR dokazujeta pravilnost odločitve za samostojnost. Saj gre vendar za dve organizaciji s povsem različnimi nalogami, čeprav delujeta v istem prostoru! Isto velja v našem primeru. GRS in PZS imata vsaka svoje naloge. GRS rešuje v gorah ponesrečene, pogrešane ljudi in šola svoje strokovnjake. Naloge PZS pa so širše: skrbi za planinsko vzgojo, usposablja za varno gibanje v gorah, skrbi za planinsko literaturo in planinska pota, organizira odprave in še kaj. Eden od rezultatov njenega dela so tudi kadri, iz katerih se obnavlja GRS. Poskrbimo, da se bosta z delom nemoteno dopolnjevali!
Kako je kaj s pripravo zbornika ob stoletnici GRS?
O zborniku lahko ta hip povem samo to, da Gorska reševalna zveza Slovenije na bližnjo stoletnico ni pozabila in da se nekateri že ukvarjamo s to nalogo. V tem imam celo nekaj izkušenj: pripravil in uredil sem zbornika GRS ob njeni 70- in 75-letnici ter poskrbel za njun natis. Vsak zbornik prinese kaj novega, neznanega pa je vse manj, četudi je še mnogo sivih lis, česar sta kriva nesrečni požar v baraki PZS po vojni in uničenje starega arhiva. Tudi že znana snov se da še obogatiti. Vredno je zbrati vsepovsod raztresene podatke o članstvu, inštruktorjih in drugih specialistih GRS, znane in neznane zgodbe o akcijah in podobno. Rad izbrskam kaj novega o temah, ki sem jih že obdeloval, in tako izpopolnim, popravim gradivo s področij IKAR, varstva pred plazovi, zvez. Eno je gotovo: naj je jubilej še tako daleč – časa je vsak dan manj, zapraviti ne smemo niti dneva!
Ko ste že omenili arhiv: pred 30 leti ste bili menda bela vrana v skrbi za gorniško dokumentacijo pri nas. Gorniško zgodovinopisje in literaturo pa ste bogatili tudi s svojim pisanjem strokovnih knjig, zbornikov in člankov, tudi za Planinski vestnik.
Dopisnik Planinskega vestnika sem postal konec petdesetih let. Po prvih člankih me je spodbujal k pisanju zlasti nepozabni urednik Tine Orel. Želel sem približati bralcem svoja planinska doživetja, nič manj pa tudi organizacijske in strokovne probleme – delo GRS, odpravarstvo, nova spoznanja o varnosti v gorah. Tine je prilival olje na ogenj moje vneme. Umiril sem se šele pred leti, ko se je revija z novim urednikom vsebinsko prilagodila novim potrebam. Oglasim se le še redko, ker se moj slog ne ujema z novo zasnovo glasila – pač ne znam pisati kratkih člankov. Po drugi plati mi manjka svežih doživetij v gorah, zato se omejujem na priložnostne prispevke: spomine na umrle planinske znance, rojstne jubileje, podatke o kakšni novosti ali knjigi, tudi kako polemiko. Priznam, da pisanje za Planinski vestnik pogrešam, a sem vesel, da lahko uživam v člankih in doživetjih novih rodov planincev.
Vaša knjiga Križemkražem po gorah se bere gladko, včasih napeto, vselej pa zanimivo. Nekateri opisi so uporabni kot vodnik, nekateri so čudovito leposlovje, vmes pa ne manjka razmišljanj o naravi in človeških vrednotah, podatkov, nasvetov. Bralcu ne more uiti, da je najbolj pretanjeno in z ljubeznijo napisano prvo poglavje o vaši najljubši gori, Storžiču.
Storžič je bil moja prva hribovska ljubezen, že to pa je dovolj, da ga imam še danes v čislih. Iz Kranja ga ni mogoče spregledati; je njegova »hišna gora«. V primerjavi z bližnjima mogočnejšima Grintovcem in Kočno se mi je Storžič z zelenimi boki kljub nebotični višini zdel dostopnejši za začetnika. Za nameček je osamljen in na vse strani ponuja skoraj neokrnjene razglede, razodeva nove cilje. Obetal je lažji in varnejši pristop, kar je precej štelo tudi doma, saj mojim hribovskim muham oče ni bil naklonjen in je že ime zadostovalo, da je renčal, »naj se raje učim in ne mislim na neumnosti«. Prvič sem stal na njem leta 1938 in od takrat sem aktiven planinec.
Za dijaka s praznimi žepi, pešaka, ki do jeseni 1940 ni premogel kolesa, je bil Storžič idealen cilj. Malo pred šesto zjutraj je oče odšel v službo. Ko je izginil za Majdičevim mlinom, sem se z maminim blagoslovom, kosom kruha in steklenico lipovega čaja »zaprašil« po cesti do Bašlja. Največkrat sva ubirala strmine nad Bašljem ali Trstenikom s sošolcem Tinetom. Dosegla sva vrh, uživala razglede na rajde vrhov, ki naju še čakajo, modrovala, nato pa se jadrno spustila nazaj v dolino, da bi bila do dveh spet doma in se izognila hudi uri.
Na Storžiču sem bil s svojo prvo in drugo družino, znanci, prijatelji in popolnimi neznanci. Med vojno sem se tam srečeval s partizani, 7. februarja 1962 pa doživel tudi smrtno nesrečo sopotnika Marjana in spoznal, kako usodno je lahko nekomu ustreči s soglasjem, da me sme pospremiti na goro.
Znanje tujih jezikov in obvladovanje slovenščine sta vaši odliki, ki tudi prispevata k cenjenosti vašega pisanja. Kot načelnik KOTG ste od kandidatov za odprave terjali poleg samoumevnih telesne in tehnične pripravljenosti ter tovarištva tudi morebiti nekoliko presenetljivi veščini: znanje jezikov in pismenost.
Z jezikom se ljubiteljsko ukvarjam, odkar pomnim. Med vojno so ljudje zaradi slovenske besede umirali! Naš jezik je lep in zelo bogat, zato sem se vselej upiral nepotrebni uporabi tujk in spačenk. Do tega prepričanja sem prišel, ko smo se v mednarodni komisiji odločili, da za poglavitne izraze v zvezi s snegom, plazovi in drugim, pomembnim za GRS, poiščemo ustreznike v šestih jezikih, da bi se med seboj sploh lahko razumeli. Vneto smo jih zbirali dolga leta. Pri takem delu spoznaš izrazje drugih jezikov in se prepričaš, da materinščina v ničemer ne zaostaja za njimi. Celo več: včasih se čudiš njeni okretnosti in eleganci, izvirnosti, ko z eno besedo jasno pove marsikaj, za kar jih kak drug jezik potrebuje več. Spoprimeš pa se tudi s potrebo za tujo besedo najti dober domač izraz. Zelo me motijo tisti, ki hočejo s tujkami napraviti vtis, hkrati pa kažejo, da si niso na jasnem, o čem v resnici govorijo!
Še en konjiček, sicer bolj pričakovan pri tehničnem izobražencu, sploh vaše stroke, je zapolnil del vašega življenja: radioamaterstvo.
Za radiotehniko me je med vojno navdušil Aldo Humar, s katerim sva bila zaposlena na davkariji v Kranju. Njegov sočni opis delovanja elektronke triode mi je šel tolikanj do živega, da sem nabavil strokovno literaturo in se med partizane podal z dokajšnjim znanjem, s katerim sem bil dobrodošel gojenec radiotelegrafskega tečaja. Takrat sem se zavedel pomena znanja in njegovega prenašanja na druge. Tudi zato sem se že takoj po osvoboditvi znašel med tovariši, s katerimi smo ustanovili Zvezo radioamaterjev Slovenije ter na tečajih v komaj ustanovljenih radioklubih širili teoretično in praktično znanje.
V povojnem pomanjkanju planinci nismo imeli niti najmanjše možnosti, da bi s seboj v gore jemali prenosne radijske aparate, čeprav bi se nam to zdelo na moč imenitno in koristno. Le delo v radioamaterski organizaciji je temu ali onemu spretnemu in nadarjenemu včasih omogočilo iz »trofejnega« materiala zgraditi prenosni sprejemnik. O današnjih možnostih se nam tedaj ni moglo niti sanjati.

Pavle Šegula je za svoje delo in dosežke dobil več priznanj: jugoslovanska reda zasluge za narod s srebrno zvezdo in s srebrnimi žarki ter red dela z zlatim vencem, častni znak Republike Slovenije, Bloudkovo plaketo, Bloudkovo nagrado, diplomo Mednarodnega olimpijskega komiteja za prostovoljno delo, srebrna in zlata znaka Planinske zveze Jugoslavije in PZS, plaketo in svečano listino PZS, častno članstvo in priznanje GRS Slovenije, častno članstvo IKAR. A to ni bilo tisto, kar ga je gnalo. Gnala ga je (in ga še!) predvsem ljubezen do gora. »Zaljubljen je vanje,« pove njegova žena Katarina. Brez ljubosumja, kajti v tem »ljubezenskem trikotniku« nihče ne izgublja in ne trpi. Nasprotno, gospa Katarina to ljubezen prav dobro razume, saj se še vedno neumorno »podi po hribih«.
Ne bi bila rada nevljudna, a na koncu moram ugovarjati: mojega sogovornika ni mogoče uvrstiti med navadne planince (karkoli že to pomeni). Tisto, da ne zna nič povedati na kratko, je pa res, a kaj, ko je tega toliko. Upajmo, da nam bo povedal in napisal še veliko.

Mojca Luštrek