Slovenski alpinizem 2008
Pavle Kozjek (15.01.1959 – 25.08.2008)
Ko sem kot osnovnošolec prvič prišel plezat na rimski zid, je bilo tam prislonjeno rumeno dirkalno kolo. Nedaleč od njega je po majhnih oprimkih (velike, ki so bili rešilni za nas začetnike, je kar izpuščal) plezal skodran plezalec. Brez dvoma je bil nekaj posebnega. Od daleč sem strmel vanj, ko je za šalo preplezal najtežje dele dolge prečnice, se nato usedel na kolo in odhitel kdo ve kam. Pavleta sem v tistem času velikokrat srečal tam, videl pa sem ga tudi na alpinističnem odseku, kjer sem se vpisal v alpinistično šolo. Čeprav ni bil nikoli glasen, je že samo s svojo prisotnostjo napolnil sobo, kjer so se zbirali alpinisti. Vedel sem, kaj vse je do tedaj že preplezal, in čeprav pomena njegovih takratnih vzponov kot zelen tečajnik še nisem popolnoma razumel, sem si ga komaj upal pozdraviti. Niti v sanjah nisem pomislil, da bi se skupaj z njim kdaj navezal celo na vrv.
Pred nekaj leti pa se je zgodilo tudi to. Od takrat sva kar nekajkrat plezala skupaj tako v hribih kot v plezališčih. Skupaj sva bila celo na dveh odpravah. Nekoč je v nekem intervjuju dejal, da največ in najraje pleza s tistimi alpinisti, ki podobno čutijo in razumejo gore. Na tihem sem bil kar malo počaščen, da sem očitno prav zaradi tega med njegovimi soplezalci tudi sam, in od njega sem se lahko tudi marsičesa naučil.
Nekoč sem srečal Grega Childa, odličnega alpinista in prekaljenega odpravarskega mačka. Ko smo se pogovarjali o soplezalcih, je rekel: »Na koncu se ne spominjaš ljudi po tem, kaj vse so preplezali, ampak po tem, kako si užival v njihovi družbi.« To velja tudi za Pavleta, a s pripombo, da ob njegovem imenu vedno lebdi njegova neverjetno bogata bera vzponov od Himalaje in Andov do domačih krušljivih sten. Everest brez dodatnega kisika, dva osemtisočaka v petih dneh, zimski bivak na Daulagiriju na višini 8000 metrov brez vsakršne opreme, vzpon na osemtisočak Čo Oju preko nove smeri v pičlih petnajstih urah in številni prvenstveni vzponi v perujskih Andih vzbujajo občudovanje slehernega gornika, mnogim »posvečenim« alpinistom pa zbujajo spoštovanje njegovi solo vzponi v naših gorah, polnih ne najbolj zanesljivih oprimkov. Sestop po Čihulovi smeri v odmaknjeni in divji steni Široke peči in podobna dejanja povedo razgledanemu alpinistu o Pavletovih psihofizičnih sposobnostih praktično vse.
S svojo plezalno kariero bi bil Pavle brez dvoma lahko uspešen profesionalni alpinist, a je nekoč rekel, da ga to sploh ne zanima. Samo za plezanje da je živel v študentskih časih, zdaj pa ga veseli služba, najpomembnejša pa mu je tako ali tako družina. V svoj natrpani urnik šefa oddelka na Statističnem uradu je uspel stlačiti še tekaški trening, da mu je nekajkrat uspelo preteči maraton pod tremi urami, za plezanje pa so ostali v glavnem vikendi ali pa kakšen dan dopusta med tednom.
Čeprav bolj tih kot ne, je bil Pavle svetovno znan alpinist. A cenjen ni bil samo zaradi svojih vizionarskih alpinističnih dejanj, temveč tudi zaradi svojega humanitarnega prepričanja. Pomoč drugim je bila zanj samoumevno na prvem mestu. Prav Pavle je pred dvema letoma v javnost spravil posnetke streljanja kitajskih vojakov na mlade nune, ki so hotele prečkati prelaz Nangpa La med Tibetom in Nepalom. Zaradi tega je imel Pavle doma v Sloveniji tudi nekaj težav, precej večje neprijetnosti pa je zaradi Pavletovih posnetkov imel predsednik Kitajske, ki se je moral za to dejanje svoje vojske javno opravičiti. Pavle je vedel, da so mu zaradi tega vrata k tibetanskim goram verjetno za vedno zaprta. »Ampak z veseljem bi še enkrat naredil isto, dobrih hribov je po svetu tako ali tako še cel kup,« je rekel o tem.
S Pavletom sva za letošnjo sezono imela še kar nekaj načrtov. Plezanje v Dolomitih nama je prekrižalo slabo vreme, prvenstveno smer v Prisanku pozabljeni klini v dolini, ponovila pa sva njegovo prvo prvenstveno smer iz leta 1980 v Koglu. Na skupnih turah bi spet lahko slišal njegove zgodbe iz rodnega Mačkovega grabna pri Polhovem gradcu, o lovljenju rib v tamkajšnjem potoku, o nekdanjih plezalskih žurih na njihovem seniku … Imela sva tudi nekaj podobnih plezalskih zamisli za prihodnja leta. Teh zdaj na žalost ne bova mogla uresničiti. Morda se bova na isto vrv navezala spet enkrat drugič, nekje drugje.
Urban Golob
