Si predstavljate, da Velike planine ne bi že pred stoletji skoraj povsem izsekali in da bi po njej danes prevladovali macesnovi gozdovi? Koliko občudovalcev vsakoletnega z umiranjem povezanega zlatenja iglic bi privabili. Družbena omrežja bi kot ob »žafrananju« pokala po šivih od fotografij jesenskega blišča, medtem ko bi pod nogami obiskovalcev tiho izginjali še zadnji ostanki miru in naravne občutljivosti prostora.
Foto: arhiv gore-ljudje
Ob prebiranju predstavitve projekta Partnerstvo za Veliko planino hitro postane jasno, da ne gre zgolj za varovanje naravne in kulturne dediščine. V ozadju se odpira precej pomembnejše vprašanje: kdo bo v prihodnje odločal o eni najbolj obiskanih slovenskih planin in kdo bo nosil posledice teh odločitev?
Projekt vodi CIPRA Slovenija, financiran pa je iz Programa Civil Society Fund Slovenija 2021-2028. Predstavitev govori o povezovanju različnih deležnikov, oblikovanju skupnih pogledov in iskanju trajnostnih rešitev. Toda že ob prvem branju se zastavi precej neprijetno vprašanje: kdo v tem partnerstvu pravzaprav manjka?
Med navedenimi sodelujočimi najdemo nevladne organizacije, raziskovalce, strokovnjake, občino in omembo širše javnosti. Precej manj pa je govora o ljudeh, ki živijo pod Veliko planino in vsak dan občutijo posledice razvoja planote. Kamniška Bistrica, Stahovica, Godič, Podvolovljek in druga naselja pod planino v predstavitvah pogosto ostajajo skoraj nevidna, čeprav bi prav tam najprej občutili posledice novih omejitev, prometnih režimov ali razvojnih odločitev.
To (nakladanje) seveda ni kritika varovanja narave. Ravno nasprotno. Velika planina bi že desetletja potrebovala premišljen in dosleden razvoj. Že leta 1964, ob zagonu nihalke, so se pojavljala vprašanja, kakšne posledice bo imel množični obisk za planoto. Danes, več kot šest desetletij pozneje, lahko ugotovimo, da so bili pomisleki z nebrzdanostjo nove Slovenije več kot upravičeni upravičeni.
Posebej zanimivo je vprašanje varovanja vodnih virov, ki je vezan na donosen gradbeni posel. Projekt poudarja pomen zaščite pitne vode in kraškega zaledja, kar je nedvomno pomembno. Vendar med ključnimi deležniki niso posebej izpostavljeni prebivalci dolin, ki te izvire uporabljajo. Voda, ki je na planoti vse manj in jo je treba tja celo dovažati, ne ostaja na Veliki planini. Kraški sistem jo pošilja v dolino, kjer postane življenjski vir tamkajšnjega prebivalstva.
Zožen je tudi pogled na sam prostor. Velika planina ni le turistična planota s pastirskimi bajtami, ampak del precej širšega visokokraškega sistema. Vodni tokovi, podzemni procesi in ekološke povezave ne poznajo administrativnih meja niti turističnih zemljevidov. Prav zato bi moral razmislek o prihodnosti območja presegati meje najbolj obiskanega in tržno zanimivega dela planine.
Le dva senčnika kazita prispevek, ki naj bi naslavljal okoljsko problematiko
Pri vsakem projektu, ki želi vplivati na javno razpravo, pa se postavlja tudi vprašanje verodostojnosti. Ne samo, kaj piše v besedilu, temveč tudi, kako je problem predstavljen. Fotografsko gradivo namreč nikoli ni nevtralno. Njegova naloga je, da podpre sporočilo, pokaže stanje prostora in pomaga razumeti izzive, o katerih govorimo.
Če pogledamo predstavitev projekta, vidimo skoraj idilično podobo Velike planine. Na fotografiji ni prometnic, ni kolon vozil, ni parkirišč, ni gradbenih posegov (koče, ki so črne so prebarvane z odpadnim oljem, …) , niti izrazitih posledic množičnega obiska. Prostor deluje skoraj brez konfliktov in obremenitev. Prav zato se zastavlja vprašanje, zakaj niso bile izbrane fotografije, ki bi bolj neposredno prikazale dejanske probleme, o katerih naj bi projekt razpravljal.
Edina prava rešitev za Planino je dež. Za omejevanje števila obiskovalcev zaprtje parkirišč na Planini in selitev le teh v doline na izhodišče planinskih poti. Obvezen nakup celoletnih kart (kot je nekdaj že bilo) za nihalko vse lastnike koč in bajt. Za ukinitev razpasle sive ekonomije: zboljšanje sistemskega nadzora nad denarnimi tokovi. Kar se pa tiče prometnic, ki so zrasle ob gradnji nove sedežnice, obvezna zatravitev, kjer je le mogoče povrnitev v naravno stanje. Prav tako je potrebno pregledati zasute vrtače, prenehati stroške praznjenja greznic, valiti na pleče občanov, začeti vračati suha stranišča, itd,, itd.
Lastništvo Planine je podarjeno in ne dedovano. Torej lahko vsaka oblast zadevo spremeni in dodeli tistim, ki bi jim po starosvetnem »vodnem pravu« pravično pripadalo.
Takole od strani in ob lepi večerni svetlobi je Velika planina še vedno skupek romantičnih pašnikov z alpsko kuliso. Pogled z večje višine pa odkrije gradbišče turističnih objektov in razraščajočo infrastrukturo. Množičnost, čeprav po slovensko »butična«, uničuje naravo. Žal ali k sreči pa se romantike ne da kupiti.
Med najbolj povednimi posnetki Velike planine so prav gotovo tudi letalske fotografije Matevža Lenarčiča, na katerih postanejo jasno vidni posegi zadnjih (deset)let(ij), širjenje prometne infrastrukture, parkirišč in drugih ureditev, povezanih z množičnim obiskom. Takšne fotografije, ki v ozadju zajamejo še velik kamnolom, odpirajo vprašanja, neprijetna za vse strani, od turističnih ponudnikov do upravljavcev prostora in politike. A prav zato bi bile za razpravo o prihodnosti planine morda bistveno bolj poštene.
Verodostojnost se namreč ne gradi s prikazovanjem idealizirane podobe prostora, temveč s pripravljenostjo pokazati tudi njegove najbolj problematične plati. Če želimo resno govoriti o prihodnosti Velike planine, moramo najprej pogledati njeno dejansko stanje, ne pa zgolj razgledniške podobe, ki so prijetne za promocijske brošure.
Največja slabost projekta je torej morda že v njegovem naslovu. O partnerstvu namreč težko govorimo, če vanj niso enakovredno vključeni vsi, ki z območjem živijo in se brez vsakršne pomoči ubadajo z ogrožanjem. Partnerstvo ne pomeni le srečanj strokovnjakov in priprave dokumentov. Pomeni tudi poslušanje ljudi, ki vsakodnevno opazujejo spremembe na terenu, živijo z njihovimi posledicami in bodo posledice prihodnjih odločitev nosili tudi v prihodnje.
Velika planina danes ne potrebuje predvsem novih strategij, temveč dosledno izvajanje že sprejetih pravil in ukinitev vseh subvencij in državnih ter EU spodbud za »razvoj«. Potrebuje učinkovitejši nadzor nad prometom, nad posegi v prostor, nad odvajanjem odpadnih voda, nad gnojenjem in nad gospodarskimi dejavnostmi, ki se odvijajo na planoti. Potrebuje tudi resen razmislek o omejevanju motornega prometa, o preusmerjanju parkiranja v dolino ter o modelu obiskovanja »z lastnim znojem«, ki ne temelji zgolj na nenehnem povečevanju števila obiskovalcev.
Danes z višine Gradišče spominja na razoran otoček sredi prekrižanega rjavozelenega morja Velike planine. Med svetlimi potmi, ki se kot niti prepletajo čez planoto, so razsejane moderne koče in svetel pleh sedežnice, med katerimi po mnenju muzealcev še vedno odmeva dediščina nekdanjih planšarjev. Naselje stoji pod kraterjem na najvišjem zaobljenem hrbtu planote, obdano z ruševjem nad dolinami, ki se ob velikem kamnolomu globoko pod njim izgubljajo proti Kamniku. Prav ta odmaknjenost in odprtost proti nebu dajeta Gradišču turistom značaj ene najbolj samosvojih slovenskih gorskih vasi.
Dokler bo Velika planina predvsem prostor za ustvarjanje sivih zaslužkov, bo vsako novo partnerstvo težko preseglo sum, da gre predvsem za razdeljevanje vpliva nad prostorom. Če pa želimo ohraniti njene naravne in kulturne vrednote, bomo morali najprej odgovoriti na preprosto vprašanje: partnerstvo za Veliko planino ali partnerstvo zaradi Velike planine? Takrat bo odgovor morda bolj pomemben od vseh projektov, delavnic in strategij skupaj.
PN
