CAI – Club Alpino Italiano (ustanovljen 1863 v Torinu): nacionalna organizacija, ki povezuje lokalne sekcije in ima več kot 300.000 članov. Poleg najbolj znanih Scoiattolov in Ragni di Lecco obstajajo še Gruppo Rocciatori, Caprioli, Gruppo Gamma (Lecco), Camosci di Pieve di Cadore, Aquile di San Martino itd. ki so prav tako pustili močan pečat v Dolomitih in Alpah.
Skupine, ki se vključujejo v krovno organizacijo, se, tako kot pri nas, odseki (v okviru njih so se pojavile tudi posamezne naveze veveric, gamsov…), razlikujejo po lokalni identiteti (Cortina, Lecco Cadore, …), a vse delujejo kot laboratoriji alpinizma, kjer se prepletajo tradicija, inovacija in skupnostni duh.
Alpinizem je bil od svojih začetkov prežet s tekmovalnostjo (med navezami in skupinami). Čeprav ni štel kilometrov ali golov, je imel svoje merila uspeha: kdo bo prvi na vrhu, kdo bo preplezal novo smer, kdo bo zmogel težjo linijo, kdo bo hitrejši. Tekmovalnost je bila gonilo, ki je spodbujalo raziskovanje, odpiranje novih smeri in premikanje meja mogočega.
Tekmovalnost je bila nekoč jasno izražena: »prvenstveni vzponi,« »prve zimske ponovitve,« »prvi alpski slog«. Alpinisti, ki jih tokrat, ko je govor o kolektivih, ne omenjamo posebej, so se zavedali, da jih žene želja po presežku po dokazovanju, po tem, da bodo zapisani v zgodovino. Rivalstvo med navezami med narodi, med generacijami je ustvarjalo napetost, ki je rodila velike dosežke. Vse to je bilo nekoč značilno za italijanske skupine. Danes, ko smo priča obdobju skoraj popolnostne ležernosti, ki jo le vsake toliko prekine padec celotne naveze, se tekmovalnost pogosto potiska v ozadje. V ospredje stopa doživljajska dimenzija: lepota narave, osebna izkušnja, druženje. »Gonilo« dejavnosti se ne razume več kot tekmovanje, temveč kot iskanje smisla, miru in ravnotežja. Motivov se ne sproža več v obliki rivalstva, temveč v obliki notranje motivacije: zakaj plezam, kaj mi gora daje, kaj mi jemlje.
Scoiattoli di Cortina
Ustanovljeni 1939 v Cortini d’Ampezzo.
Skupina mladih »scaeze« je želela ustvariti lastno identiteto ločeno od gorskih vodnikov.
Do danes so splezali več kot 350 novih smeri v Dolomitih d’Ampezzo.
Med člani je bil tudi prvi pristopnik K2 (1954).
Scoiattoli so znani po močni lokalni tradiciji, a tudi po mednarodnem ugledu, saj so bili med prvimi italijanskimi skupinami, ki so se uveljavile na svetovni ravni.
Ragni della Grignetta – Ragni di Lecco
Ustanovljeni 1946 v Leccu po drugi svetovni vojni.
Prepoznavni po rdečem puloverju z logotipom pajka.
Od začetka so bili simbol avanturističnega alpinizma z legendarnimi vzponi v Grigni, kasneje pa tudi na najtežjih stenah sveta.
Med največjimi dosežki: Patagonija (Cerro Torre, Torre Egger), Himalaja, Aljaska.
Ragni di Lecco so postali globalna referenca za vrhunski alpski slog in raziskovalne odprave.
Gruppo Rocciatori Caprioli (San Vito di Cadore)
Ustanovljeni 1947 v povojnem obdobju kot športni klub mladih, ki so se posvetili smučanju in plezanju.
Največji ponos: prva zimska ponovitev smeri Solleder na Civetti (1963 izvedena še z drugimi alpinisti).
Do 70. let številni prvenstveni vzponi v Dolomitih in poskusi na severni steni Eigerja.
Ponovno oživljeni leta 1988, usmerjeni v športno plezanje in tekmovanja, kasneje pa tudi v gorsko vodništvo.
Danes štejejo 22 rednih članov, med njimi več gorskih vodnikov, in imajo mednarodne dosežke.
Alpinizem je (bil v obdobju svoje največje moči), torej razpet med dvema poloma:
– Tekmovalnostjo, ki je zgodovinsko prinesla napredek novih smeri in pionirske dosežke.
– Ležernostjo, ki danes poudarja osebno izkušnjo, estetiko in etiko gibanja v gorah.
Oba pola sta legitimna. A brez tekmovalnosti bi alpinizem verjetno obstal v varnem okvirju znanega; brez ležernosti pa bi izgubil svojo človeško toplino in smisel.
Lahko bi rekli tudi: alpinizem je šport, ki ga poganja tekmovalnost, a ga ohranja ležernost. Včasih je bil boj za prvenstvo gonilo, danes pa je gonilo predvsem radovednost in notranja potreba po gibanju v gorah.
