Tovariš, 7. avgust 1972
Vas Dobrava, ki se v dokaj zložnih stopnicah spušča iz Zgornje in Srednje do Spodnje po zelenih pobočjih nad Lipnico pri Kropi, ni ne velika ne majhna. Srednja si je s svojim sredinskim položajem zaslužila malo večjo hišo s trgovino in gostilno, pred katero se zvečer zbirajo stari in mladi, zaslužila pa si je tudi cerkvico, ki pohlevno ždi sredi vaškega pokopališča. Razdrapani cesti, ki pelje do Dobrave, ni še nihče privoščil asfalta, saj na njej ni pretiranega prometa. Če ga je bilo prejšnji teden toliko, kot zlepa ne, so si vsi vaščani edini, da ga raje ne bi doživeli. Kajti ljudje so prihajali samo spraševat, pa seveda kropit. Dobrava si je z grozljivo smrtjo treh svojih fantov zaslužila, da je prišla v časopise.
Le nekaj dni pred tem, ko se za Dobravo še nihče ni zmenil, se je iz nje odpravila skupina mladih ljudi. Cilj njihovega izleta je bil Triglav, ki postaja prava romarska pot in na katerega mora – takšno je danes vsesplošno prepričanje zlesti vsak pošten Slovenec. Tega mnenja je bilo tudi devet fantov in deklet iz Dobrave, ki so se usodne sobote odpravili po kamniti strmini na našega “očaka”. In tega mnenja so bili tudi vsi, ki so za njihovo pot vedeli. Pred tem.
Potem se je seveda marsikaj spremenilo. Nenadoma se je našlo kup ljudi, ki so vedeli, da “se ne bo dobro končalo”, našle so se tete in strici z očitki, “kaj ste pa lezli gor”, našel se je celo oskrbnik, ki je pribil: “Saj sem vam rekel, da bo strela.”
“To ni res,” odločno zavrača takšne očitke 24-letna Ljudmila Vidic, ki je vodila skupino iz Dobrave. Vreme je bilo lepo, nekaj oblakov in nekaj jasnine, skale so bile suhe in nič ni kazalo na nevihto. Vsi smo že prej hodili v hribe, vsi smo bili dobro opremljeni in disciplina v skupini je bila prav neverjetna. Saj veste, kako je s fanti v hribih. Mimogrede preveč popijejo in razgrajajo. Na tem izletu pa so bili vsi naravnost vzorni. Prav ganljivo je, kako so me ubogali.”
“Te discipline se niso držali samo na Kredarici, ampak tudi kasneje, vse do konca. Ko smo prišli na vrh,” nadaljuje Ljudmila Vidic, “je bilo ozračje že precej naelektreno. Zato smo samo pritisnili žige v knjižice in napravili nekaj posnetkov, potem pa smo šli takoj dol. Bilo je že precej oblačno, a nič še ni kazalo, kako hudo neurje bo. Saj so Mariborčani, ki so prišli gor pred nami, še mirno kuhali kavo v Aljaževem stolpu, ko smo odhajali.”
Oblakov je bilo zmeraj več, tema čedalje bolj črna, sodra zmeraj močnejša, prasketanje v zraku vedno bolj grozljivo. Skupina osemnajstih planincev – Dobravčanov, Kranjčanov, Blejcev in Ljubljančanov se je že čisto približala mestu pod Malim Triglavom, kjer so pustili nahrbtnike, ko se je nebo razbesnelo. Prav nič pompozno, brez bobnenja in grmenja, kakor si navadno predstavljamo mogočni vrhunec hudourne simfonije. Sredi teme in moče so se po strmini med zlohotnim sikanjem začele spuščati naelektrene kače. Nihče od preživelih jih ne zna natančno opisati. Vsi se trudijo, da bi jim našli primero med izkušnjami iz vsakdanjega življenja. “A veste, kako šumi švasaparat?” sprašuje Čemažar, na koncu pa vsi klonejo: Tega se sploh ne da popisati. Za to ni besed.
Pa vseeno še naprej iščejo besede in jih povezujejo v pretrgane stavke. “Oplazi te in vzdigne v zrak. Letiš prek skal kot v počasnem filmu. Nič ne čutiš, nič ne boli, nič ne kljuva in ne skeli. Vse telo imaš čisto otrplo. Če se tako razbijaš z omrtvičenimi rokami po skalah, da bi jih oživel, ne spraviš in ne spraviš vanje življenja. Mlatiš z njimi po skalah, kri teče iz njih, vidiš, da so žive, veš, da si živ, pa vseeno nič ne čutiš. Samo trese, kar naprej trese, česarkoli se dotakneš, trese.
Pa smrdi, naravnost pošastno smrdi. Ja, če bi bila verna, bi rekla, da sem v peklu. Zaudarja po žveplu, po ožganem mesu, po osmojenih dlakah.
In potem se spraviš pokonci, vlačiš nahrbtnike od enega do drugega in jim zabičuješ, naj sedijo na nahrbtnikih, samo na nahrbtnikih in ne na zemlji, ki tako trese. Vsi ubogajo in zdijo na nahrbtnikih, samo Marjan ali Janez ali Jože ali Roman ne ubogajo več. Vsi so v hipu čisto modri v obraz, telesa imajo čudno skrotovičena, roke in noge in glave tako čudno obrnjene. In če še tako potiskaš nahrbtnike podnje, se zmeraj zvalijo dol. Pa jih kloftaš in stresaš, oni pa nič. Kar ležijo in tako čudno so skrotovičeni.
Sredi teme in moče in tistega večnega prasketanja se sliši samo stokanje in Isabel, ki jeclja: I shall die, I shall die. In dva se pogovarjata o Janezu, ki čepi z glavo na kolenih. A misliš, da je mrtev? Hudič, kako bo mrtev, saj vidiš, da se maje sem pa tja. Ja, ampak kaj če ga maje veter? Kakšen veter, živ je, madona, saj se je po rokah in eni nogi splazil dol. Pa stoka tudi in malo naprej se nekdo stoka. In Angležinja kar naprej ponavlja, da bo umrla.
Potem se nekdo, mogoče je bila Slavica ali pa kdo drug, odpravi po skalah navzdol, po pomoč. Čimprej je treba dobiti pomoč. In tam spodaj, na Kredarici, je že čisto drug svet. Nevihta divja in sodra pada, vse je temno in mokro, ampak svet je čisto drugačen. Tu ne smrdi ne po žveplu ne po ožganem mesu. In tu so ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Pa tudi ljudje, ki niso.
Tisti, ki je bil menda celo zdravnik, recimo, in je rekel, da v takem vremenu že ne gre ven. Da ima družino. In njegova žena je potem stala pri oknu in fotografirala reševanje.
Reševalci iz Mojstrane so že v dveh urah na Kredarici. Kako so v dveh urah prišli gor? Kdo to ve, ampak prišli so. Kar teklo je od njih, pol od sodre, pol od znoja, pa so vseeno kar naprej lazili gor in dol, prinašali deke in čaj. Šest dek sem imel na sebi, madona, še ganiti se nisem mogel. In z eno so mi še napravili zavetje, da mi ni pihalo v glavo. Pa vse mrtve so pokrili in obtežili deke s kamenjem, da jih ne bi odneslo.
Ja, potem so nas po štriku spravljali dol. Gledal sem, kako so nesli dol Angležinjo. Tega ne bom nikdar pozabil. Tisti, ki je vodil Mariborčane in Celjane, jo je nesel dol. Eno samo roko je imel, si predstavljate, pa je navijal vrv okrog ene roke in tistega štrclja in jo spravljal dol. Ne, pojma nimam, kako mu je ime. Poiščite ga, vi, ki ste novinarji. Če je kdo za v časopis, je to on.”
In koga vse naj človek še da v časopis? Poleg tistih nesrečnih štirih fantov, ki jih je to prvič in zadnjič doletelo ob smrti? Poleg njihovih staršev, bratov in sestra, ki zdaj črno oblečeni tavajo po Kranju in Dobravi? Poleg fantov iz Mojstrane, ki so pripravljeni nečloveško garati, da bi pomagali ljudem v stiski?
Pravijo, da še koga. A to je že drugo poglavje.
ALENKA PUHARJEVA
Posnetki reševanja: EDI ŠELHAUS
KAJ SE JE ZGODILO POD TRIGLAVOM?
Mnogo govorjenja in napisanega je že bilo o hudi nesreči na grebenu Triglava, ki jo je povzročil nenaden udar strele.
Najprej se pot po vzhodni steni malega Triglava povzpne na vrh Malega Triglava. Dobro je zavarovana z žičnimi vrvmi in klini. Z Malega Triglava vodi po ozkem, izpostavljenem grebenu na sedlo med Malim in Velikim Triglavom. Vseskozi je zavarovana z ograjo iz žične vrvi. Od tam se po ozkem grebenu povzpne strmo navzgor do Aljaževega stolpa.
Ker so vrhovi in grebeni najbolj izpostavljeni pred strelo, torej vidimo, da je ta pot v nevihti izredno
nevarna.
Ponesrečeni planinci niso imeli možnosti, da bi se hitro umaknili, še zlasti, če vemo, da je bilo izredno slabo vreme, pot pa zahtevna. Lahko bi se umaknili edinole v Staničevo zavetišče, skalno votlino na južni strani Triglava, nekaj metrov pod vrhom. To je bil morda edini izhod, da bi se kolikor toliko varno umaknili pred strelo.
Tragedija, ki jo je povzročila strela, šteje med najhujše planinske nesreče pri nas. Le enkrat je do sedaj na Triglavu prišlo do nesreče s strelo. To je bilo leta 1822, ko je strela na samem vrhu ubila bohinjske- ga vodnika Antona Korošca.
MITJA KOŠIR
REŠEVANJE S HELIKOPTERJEM JE BILO VSE PRAV
“Ne!” je dejal Janez z grenkim smehljajem na obrazu. Ta njegov grenki, rekel bi, skremženi smehljaj sem že poznal. Že večkrat sva bila skupaj. Tudi pri reševanjih. Ne, prav ničesar se ni dalo storiti. Nevihta na grebenu je privršala tako znenada, kot se zgodi samo na Triglavu. Skoraj ob vsaki gorski nesreči najdeš vzrok, nekaj, s čimer bi jo bil lahko preprečil,… A kadar sredi nevihte tolče strela, ti ne preostane drugega, kot da prosiš boga, da ne bi treščilo vate…
Gorski reševalec iz Mojstrane, eden izmed naših najboljših alpinistov JANEZ BROJAN, je v prepadnem triglavskem pogorju za ceno svojega življenja že nič kolikokrat pomagal ponesrečenemu človeku v gorah, nič koliko noči je brez pomisleka odšel iz tople postelje v viharno noč, nič koliko prostih nedelj je pregaral v strmih, krušljivih ostenjih…
Vem, da mu zgornje vrstice ne bodo všeč.
A kljub temu sem jih napisal, ker sem le hotel povedati, da je Mojstrančan Janez eden izmed tistih pravih, nesebičnih gorskih reševalcev, kakršne si predstavljajo preprosti ljudje, ko s spoštovanjem govorijo o njih.
Janez in njegovi tovariši so vredni vsega spoštovanja.
“Prišel sem k tebi, ker vem, da boš napisal, kot je treba. Saj bi sam, pa sem preveč divji…”
Besede, ki so vrele iz njega, so bile iskrene.
“Tof, kar se je tokrat zgodilo na Triglavu, se ne sme zgoditi nikoli več. Razumeš?”
Preden sem se usedel k pisalnemu stroju in napisal te trde vrste, ki bodo na triglavsko reševanje vrgle temno senco, sem temeljito premislil. Pogovoril sem se še z nekaterimi prijatelji, gorskimi reševalci, ki so bili skorajda složni: Čas je, da tudi v naših vrstah naredimo red!”
“V soboto dopoldne ob deveti uri smo bili mojstranski reševalci obveščeni o nesreči,” je pripovedoval Janez Brojan. “Takoj, ko smo zvedeli za število mrtvih in ponesrečenih, smo spoznali, da je pred nami najtežja reševalna akcija, in smo se soglasno odločili, da takoj pokličemo helikopter. Zvedeli smo, da nam v soboto lahko priskoči na pomoč le star helikopter, ki se sicer ne more dvigniti na Kredarico, a lahko bi nekaj fantov in najnujnejšo opremo zapeljal na Polje na Zgornji Krmi. Tako bi se vsaj lahko hitreje lotili reševanja. Najbrž je odveč poudarjati, kako dragocena je sleherna minuta. Nekaj naših je takoj odšlo peš čez Prag na Kredarico, drugi pa smo v Krmi čakali na helikopter. Medtem smo zvedeli, da so o nesreči obvestili tudi dr. Robiča iz Martuljka. Toda zahteval je, naj ga helikopter pride iskat domov. Od Martuljka do Spodnje Radovne ima dobrih deset kilometrov in čeprav so ga bili miličniki pripravljeni pripeljati s službenim avtomobilom, ni hotel, pa je imel cele tri ure časa. Vztrajal je, naj ga pride helikopter iskat v Martuljek. Ko se je okrog 14. ure pripeljal v Krmo, nam je vsem zavrela kri, a bili smo tiho, samo zato, da bi akcija stekla čim hitreje in brez nesoglasij. Potem se je dr. Robič z najnujnejšo opremo odpeljal na Polje v zgornji Krmi, sami pa smo se odpravili peš. Medtem so mojstranski reševalci skupaj s tržiškimi spravili z Malega Triglava, kjer je prišlo do nesreče, na Kredarico oba najhujše ponesrečena, mi pa smo ju takoj odnesli do pastirske koče v zgornji Krmi, kjer je čakal helikopter.
V nedeljo smo že ob petih zjutraj odšli še po dva preminula planinca, ki sta ostala na grebenu pod Malim Triglavom. Ko pa smo prišli na kraj nesreče, mrtvih planincev ni bilo več. Šele po dolgotrajnem iskanju smo ju našli za snegom pod grebenom. Kasneje smo zvedeli, da sta ju skrila Zupančič in Kobler. Zakaj, mi še danes ni jasno.
V nedeljo nam je priskočil na pomoč novi, pravkar kupljeni helikopter, ki se lahko povzpne na Kredarico. Odpeljal naj bi še ostalih šest lažje ranjenih in opečenih planincev. Medtem so nam dejali, da bomo morali jeseniški in mojstranski reševalci spraviti v dolino vse štiri mrtve planince, češ da helikopter ne sme prevažati mrtvih. Po dveh dneh garanja in neprespani noči tega nismo bili ravno veseli, saj takšen transport zahteva nič koliko truda. Toda če smo že vsa leta doslej reševali brez helikopterja, smo je tokrat. Vse nas pa je bolj zabolela gesta M. Herleca, ki je sicer star reševalec. Ko je hotel v helikopter se zadnji ponesrečenec, ki je imel precej poškodovano koleno in opekline, mu je Herlec tik pred nosom zaprl vrata in rekel, da gre po mnenju zdravnika lahko peš. Fantu, ki mu ne vem niti imena, je noga močno zatekla in je s težavo odšel z nami v dolino. Sprašujemo se, kaj sta počela v helikopterju tedaj Milč Herlec in dr. Robič, ki sta bila pri dobrem zdravju. Morali se bomo pač odločiti, ali bomo imeli helikopter za ponesrečence ali za turiste?!”
TONE FORNEZZI
