Jože Vršnik – Roban: Nekdaj je bila ovčjereja v naših krajih važna gospodarska panoga. Volno so ženske spredle, tkalec jo je stkal, krojač pa je iz tega domačega sukna sešil obleko, ki je bila topla in trpežna. Pa tudi kupcev za volno ni manjkalo. Za pleme so prodajali ovce na Kranjsko, Koroško, Tirolsko in Solnograško. Za meso so se ovce lahko in dobro prodale v Železni Kapli. Kako daleč je segal sloves solčavsko-jezerskih klavnih ovnov, se vidi iz tega, da je po pripovedovanju pokojnega Roka Klemenška imel p. d. Anko na Jezerskem neko odlikovanje od cesarice Marije Terezije. Prejel ga je za najboljše ovne, ki jih je »lifral« cesarskemu dvoru.
Po vsem tem ni čudno, da so se po naših planinah pasle številne ovčje črede. Čuvali so jih krepki pastirji, oboroženi z močnimi gorjačami, pa tudi s takrat modernimi puškami (na kresilo). S takim orožjem in lovom v jame so takrat zatrli medveda, zdaj pa ga z vsem močnim in preciznim orožjem ne morejo več.
Vsak količkaj vreden pastir je poznal vsako ovco svoje črede (trope). Poleg tega je imela vsaka kmetija svoje posebno znamenje, ki so ga vsaki ovci usekali v uho. Zato je vsak pastir lahko dobil nazaj ovce svoje črede, če je katera zašla k sosednji čredi. Pri vsej pazljivosti pastirjev pa se je le zgodilo, da je na kvatrno soboto jeseni, ko so se s čredami vrnili raz planine, manjkalo nekaj ovac.
Pastir je vedel, koliko ovac mu manjka, vedel je tudi, katere živali so »v zgubi«, ni pa vedel, koliko teh živali je še živih, koliko mrtvih. Iskati te izgubljene ovce je bilo težko še v lepem vremenu, v dežju in snegu še toliko težje. Najti jih je pa pastir moral. Vsaj kolikor je bilo še živih, ker je bil odgovoren za nje. Za živimi ovcami se je pastir še nekako voljno mučil, iskat mrtve ovce je bilo pa le prehudo. Zato je bilo treba ugotoviti, koliko od zgubljenih ovc je še živih, koliko mrtvih. Za to ugotavljanje pa so imeli zanimiv način. Na skednju je moral dobiti toliko pšeničnih zrn, kolikor ovac je imel zgubljenih. Ni pa smel vzeti teh zrn iz kupa omlatene in prevejane pšenice. Moral je najti zgubljena zrna v kaki špranji v podu ali steni. Ta zrna je potem spuščal na vročo ploščo štedilnika. Če štedilnika ni imel, je dal na ogenj kako drugo železno ploščo. Ko je držal v roki zrno, je rekel: »To je za ta črno!« Spustil je zrno na vročo ploščo in če je zrno odskočilo kvišku, je bilo to znamenje, da je ovca še živa. Če je zrno obležalo na mestu, kjer je padlo, je bila ovca mrtva. Nato je vzel drugo zrno za Piko, tretje za Malinko, pa za mrkača, za jagneta itd. Ko je na ta način spustil vsa zrna, je vedel, koliko živali in katere so še žive in katere ne več. Koliko je to držalo, ne vem, vem pa, da so imeli stari pastirji v to trdno vero. Znali pa tega niso vsi, ker so ti, ki so znali, svojo tajnost skrbno prikrivali.
Državna meja, veliko zmanjšanje pašnikov, slabe cene, pomanjkanje pastirjev in vsa gospodarska politika so ovčjerejo znižale na desetino nekdanje.
V zadnjih letih pa je po naših planinah zagospodaril medved. Dva so že ustrelili, trije, morda štirje še morijo ovce in v razmerah, kakršne so, medvedov ni mogoče uničiti. Noben kmet pa ne bo voljan pozimi krmiti ovc zato, da se bo poleti medved mastil z njimi. Tako lahko kar na prste zračunamo, v koliko letih bo utihnila pesem zvoncev in zadnja ovca na naših planinah.
