V gorah se odgovornost za nesreče le redko pravno ugotavlja. Policija sicer obravnava vsak dogodek, a postopki se večinoma ne nadaljujejo (tu bi sedaj, če bi bili dosledni in se hoteli še bolj zameriti številnim, morali oprati vse umazano perilo, ki ga z leti tovorimo za seboj), razen v izjemnih primerih, ko se posameznik znajde v očitnem sporu ali v nemilosti. Takrat se vprašanje odgovornosti preseli še na uradno sodišče.
Eden takšnih primerov je tragedija na Großglocknerju (3798 m), o kateri smo že dva–krat nekaj zapisali, kjer je januarja 2025 zaradi podhladitve umrla 33-letna Kerstin Gurtner. Državno tožilstvo v Innsbrucku je sedaj njenega 39-letnega partnerja iz Salzburga obtožilo umora iz malomarnosti.
Par se je sredi zime podal na greben Stüdlgrat, zahtevno visokogorsko turo.
Po poročilu tožilstva sta začela prepozno, brez ustrezne zaščitne opreme in brez možnosti bivakiranja v sili. Ženska je za razmere nosila neprimerna oblačila in čevlje.
Tik pod vrhom jo je partner pustil izčrpano, podhlajeno in dezorientirano približno 50 metrov pod križem. Namesto da bi vztrajal pri njej, se je spustil po drugi smeri.
Prišlo je tudi do napak v komunikaciji z reševalnimi službami (glej tudi prejšnji objavi).
Tožilstvo meni, da je obdolženec, čeprav ni certificiran gorski ali kakšen drugačen vodnik, prevzel vlogo odgovornega vodnika, saj je načrtoval turo in vodil neizkušeno partnerko. Strokovna poročila alpinističnih in gorskih specialistov navajajo vrsto napak, ki so prispevale k smrtnemu izidu.
Odvetnik obrambe dogodek vidi kot usodno nesrečo, ki se je zgodila kljub obžalovanju in izkušnjam obtoženega … salzburg.orf.at
Širši kontekst
Primer (kot vsak drug) odpira vprašanje: kdaj se v gorah odgovornost spremeni v pravno odgovornost? Je dovolj že to, da je starejši odgovoren za mlajšega?
V večini primerov se nesreče obravnavajo kot tragične okoliščine, brez sodnih postopkov.
A ko je razmerje med izkušenim in neizkušenim udeležencem jasno, se lahko odgovornost razširi na tistega, ki je prevzel vlogo vodnika.
To odpira razpravo o etiki v gorah: ali je dovolj, da se nesreče razumejo kot »del tveganja,« ali pa je treba vzpostaviti jasnejše meje odgovornosti (morda bo treba nekaterim tudi za nazaj odkrito povedati, da si ne zaslužijo kakšnega priznanja)?
Tragedija na Großglocknerju je opozorilo, da se v gorah meja med osebno svobodo in odgovornostjo lahko hitro spremeni v pravno vprašanje. Čeprav se večina gorskih nesreč nikoli ne znajde na sodišču, ta primer kaže, da se lahko vloga »vodnika« – tudi neformalnega – razume kot obveznost, ki presega zgolj skupno avanturo.
RN
Točke obtožnice – primer Großglockner (izjava državnega tožilstva Innsbruck, 4. december 2025 – bergsteigen)
1. Neizkušenost, žrtve in zahtevne razmere
Obdolženec je kljub temu, da njegova partnerka ni imela izkušenj s tako dolgo, zahtevno in visoko turo ter kljub zimskim razmeram z njo načrtoval vzpon na Großglockner.
2. Prepozen začetek ture
Vzpon sta začela približno dve uri kasneje, kot bi bilo primerno glede na razmere in dolžino ture.
3. Brez opreme za bivakiranje v sili
Obdolženec ni predvidel možnosti izrednih razmer in ni vzel ustrezne opreme za bivakiranje.
4. Neprimerna oprema partnerke
Partnerki ni pregledal pomanjkljivih oblačil in čevljev, ki niso bili primerni za visokogorsko turo po mešanem terenu.
5. Nepravočasno obračanje
Glede na orkanski veter (do 74 km/h) in temperaturo okoli –8 °C (občutek mraza do –20 °C), bi se moral obdolženec obrniti nazaj, že na »Frühstücksplatzu«.
6. Brez pravočasnega klica v sili
Obdolženec ni poklical reševalcev pred nočjo, čeprav sta bila že v težavah.
7. Ignoriranje helikopterske patrulje
Ko je policijski helikopter okoli 22.50 osvetlil območje, obdolženec ni poslal nobenih signalov za pomoč, čeprav sta bila že v hudih težavah. Klic v sili je podal šele ob 3.30 zjutraj.
8. Prekinjena komunikacija z reševalci
Ob 00.35 je sicer poklical policista, a nato ni več kontaktiral reševalnih služb. Telefon je utišal in ga pospravil, zato ni prejel nadaljnjih klicev.
9. Neposkrbljenost za partnerko
Partnerke ni zaščitil pred vetrom, mesto ni uporabil bivak vreče ali zasilnih odej, da bi jo zaščitil pred mrazom, niti ni prevzel njenega težkega nahrbtnika, ko jo je okoli 2. ure zjutraj zapustil.
