1973 – Po vrnitvi s festivala v Trentu so naši alpinisti tudi javno izrazili željo, da bi se povzpeli na Mount Everest.
1974 – Med vrnitvijo s Kangbačna je naša odprava vložila uradno prošnjo za vzpon na Everest.
1975 – V Nepalu so objavili seznam, na katerem je že bila rezervacija za Jugoslavijo.
1976 – Priprave na odpravo »Everest 79« so se začele.
1977 – Po treh razpisih so izmed 72 kandidatov izbral jedro odprave, za vodjo pa je bil določen Tone Škarja.
1978 – Od 9. aprila do 14. maja je bila v Nepalu jugoslovanska ogledna odprava, ki je našla dostop na sedlo La Lo (6050 m).
1979 – 15. februarja je predsedstvo PZJ potrdilo vse priprave in dalo soglasje za odhod odprave.
18. februarja sta odpotovala v Nepal Škarja in Jamnik s prtljago.
27. februarja je odpotovala glavnina odprave.
1. marca se je odprava zbrala v Katmanduju.
6. marca je jugoslovanska odprava dobila tudi uradno dovoljenje za Zahodni greben.
10. marca je odšla proti vznožju Everesta prva skupina (18 članov, 350 tovorov).
12. marca je poletela v Luklo predhodnica, ki je prišla 18. marca v bazo in takoj začela postavljati tabor.
27. marca je prišla v bazo prva skupina.
31. marca so prišli v bazo še zadnji člani odprave »Everest 79«.
1. aprila sta se pridružila odpravi zvezni oficir in sirdar.
2. aprila so začeli Šerpe nositi prve tovore.
3. aprila so v bazi odprli »najvisjo pošto«.
4. aprila je bilo na gori napetih že 1500 m vrvi, 200 m lestvic, zabitih nekaj sto klinov, radio telegrafista pa sta vzpostavila prvo zvezo.
5. aprila je vihar uničil šotor na sedlu in z njim vred del opreme.
6. aprila so skopali prve snežne jame za šotore.
7. aprila je bila dokončana žičnica.
8. aprila so tabor 1 imenovali Alpina, po kolektivu, ki je za odpravo izdelal čevlje.
10. aprila so začeli napenjati vrvi proti taboru 2.
11. aprila je bila vzpostavljena zveza med bazo in RK Kričač.
13. aprila so na višini 6200 m postavili zametek tabora Induplati.
14. aprila je jugoslovanski odpravi agencija Mountain Travel voščila srečen vstop v novo leto (nepalsko) 2036.
15. aprila so poiskali prehode med drugim in tretjin taborom.
19. aprila sta prva udeleženca odprave že prespala v taboru 3. 22. aprila so napeli kilometer vrvi nad Zahodno ramo.
25. aprila so postavili tabor 4 (Krka, 7500 m).
30. aprila je odšel navzgor vodja odprave Tone Škarja, da bi bil bližje tovarišem, ko se bo približal odločilen trenutek.
31. aprila so zavarovali smer že do višine 8000 m. Vzpon do mesta za tabor 5 jim je preprečil močan veter.
2. maja se je iz baze proti taboru 3 za vsak primer napotil še zdravnik Igor Tekavčič.
4. maja sta radioamaterja prvič nakazala možnost, da bi v dveh, treh dneh lahko že prišlo do prvega poskusa vzpona na vrh.
6. maja sta kljub orkanskemu vetru Belak in Božić se vztrajala v T 4.
7. maja je veter vendarle nekoliko pojenjal in gora je spet oživela.
8. maja so opremili še kos stene nad taborom 5, radio pa je med poročili ob 15. uri celo že objavil (nepreverjeno) novico, da so bili naši že na vrhu.
10. maja sta se morala Viki Grošelj in Marjan Manfreda zaradi napake na ventilu obrniti 400 m pod vrhom.
11. maja je veter se bolj popustil in v tabor 5 je prišla nova naveza.
12. maja sta poskusila še Dušan Podbevšek in Roman Robas. Toda z iskanjem prehoda prek težkega mesta sta se preveč zamudila.
13. maja ob 9.51 po srednjeevropskem času sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik trud celotnega moštva kronala z vzponom na najvišjo točko Zemlje.
14. maja je na gori snežilo in nihče ni niti poskušal priti na vrh. Predsednik Tito je odpravi čestital za izreden uspeh.
15. maja ob 14. uri so se na vrh povzpeli še trije: Stane Belak, Stipe Božić in Ang Pu. Toda zaradi težkih razmer so se morali med sestopom odločiti za bivak. Za morebitno pomoč so jim naproti odšli tovariši.
16. maja je med nadaljevanjem sestopa, potem ko so se že srečali z alpinisti, ki so jim prihiteli nasproti, Ang Pu zdrsnil in izginil v prepad. Iskanje njegovega trupla je bilo ta dan brezuspešno.
17. maja so nadaljevali z iskanjem in po hudih naporih truplo vodje Šerp tudi našli na robu ledenika Rongbuk. Toda zaradi velikih objektivnih nevarnosti so ga morali pokopati kar na mestu, kjer so ga našli.
Zaradi tragičnega dogodka so misli na nadaljnje vzpone opustili in pričele so se priprave na povratek.
FRANCI SAVENC
