Od samopomoči do (padalske) številke 112

Nekoč sta bila samopomoč in samoreševanje sestavni del planinske, alpinistične in jamarske kulture. Ni bilo nekaj posebnega, ampak del osnovnega znanja. Alpinist (od tečajnika naprej) je moral poznati vozle, izdelavo sidrišč, dviganje po vrvi, spust po vrvi, izvlek soplezalca in različne oblike improvizirane (prve) pomoči. Jamarji so se učili plezanja in spuščanja po vrvi, prehajanja vozlov in reševanja zapletov v vertikalah. Planinci so poznali osnovne postopke oskrbe poškodovanca in transporta do varnejšega mesta.
To ni pomenilo, da reševalnih služb ni bilo. Pomenilo je le, da je veljalo preprosto načelo: najprej si pomagaj sam, nato pomagaj tovarišu, šele nato pokliči pomoč. Gorski reševalec ni bil nadomestek lastnega znanja, ampak zadnja možnost, kadar vse drugo ni več zadostovalo.

Zanimivo je, da je bila ta misel zelo jasno zapisana že v zgodnjih slovenskih učbenikih alpinizma. V »Plezalni tehniki« iz leta 1933 je Mira Marko Debelak podrobno opisala »Prusikovo samoreševanje«. Plezalec je moral znati z dvema pomožnima vrvicama in vozloma sam napredovati po vrvi, tudi če je bil poškodovan. Ob tem je zapisala skoraj brezčasno ugotovitev, da je takšno dviganje izredno naporno, vendar je bistveno, da se človek lahko premika. In še pomembnejši je njen zaključek: »Ne le plezalec-alpinist, tudi člani reševalnih postaj za gorske nesreče se morajo naučiti vsaj reševanja s pomočjo Svetega Bernarda. Trojica vestnih in izvežbanih reševalcev bo v večjo pomoč kot krdelo diletantov.«
To je bila filozofija odgovornosti. V gorah nisi bil samo uporabnik storitve. Bil si del rešitve.

Po osamosvojitvi Slovenije pa se je začel drugačen pogled. Med (morda za ta čas preveč resnimi) poznavalci področja se že dolgo pojavljajo opozorila, da so bili v programih usposabljanj postopki samopomoči in samoreševanja vse manj zaželeni. Pod okriljem sistema zaščite in reševanja naj bi se poudarek postopno prenesel na aktiviranje organiziranih reševalnih služb, medtem ko je bilo samostojno ukrepanje pogosto predstavljeno kot nevarno ali celo nezaželeno.
Posledice takšnega razmišljanja danes srečujemo na vsakem koraku.
Namesto da bi se ljudi učilo, kako si pomagati v okviru lastnega znanja in sposobnosti, vse pogosteje prebiramo navodila, kaj vse se ne sme početi. Ne smeš se samovarovati. Ne smeš se sam izvleči. Ne smeš pomagati soplezalcu. Ne smeš premakniti poškodovanca. Ne smeš splezati z drevesa. Počakaj na reševalce.

Gorska reševalna služba Tržič: ⁉️Kaj pa če ti pristaneš na drevesu? ⁉️ Najbolj varno je, da ostaneš v sedežu, se ne odpenjaš in počakaš na strokovno pomoč. Tako zmanjšaš tveganje zase, olajšaš reševanje in pomagaš vsem, ki pridemo na pomoč.

Padalo na drevesu Foto: GRS Tržič

Tipičen primer je nedavno opozorilo jadralnim padalcem: Jadralni Padalci / Jernej Kuhar, naj po pristanku v drevo ostanejo v sedežu do prihoda reševalcev. Seveda ima takšno priporočilo smisel v številnih primerih, ko so prisotne poškodbe. Panika in nepremišljeni poskusi reševanja so lahko tudi tako nekako usodni kot morebitna napaka pri organiziranem reševanju. Toda presenetljivo je nekaj drugega: skoraj nihče se ne vpraša, zakaj se jadralnih padalcev (pilotov) ne uči tudi varnih postopkov samopomoči. Če je že verjetnost pristanka v drevo znana in redna spremljevalka dejavnosti, zakaj ni del usposabljanja tudi uporaba pomožnih vrvic, osnovnih plezalnih pripomočkov, samovarovanja in enostavnih tehnik spuščanja ali vzpenjanja? Zakaj je skoraj samoumevno, da lahko alpinist nosi dve prusikovi (tudi stopni) zanki, padalec pa ob vsej obilici vrvic ne še te skoraj obvezne opreme (zakaj jim torej kar policisti nebi preverjali, če imajo s seboj prvo pomoč, ,,,), medtem ko se pri številnih sodobnih adrenalinskih dejavnostih o podobni opremi sploh ne govori? Prav pri novejših športih postane razlika najizrazitejša. Jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje, soteskanje in številne druge dejavnosti so nastajale v obdobju, ko je bila številka 112 že splošno dostopna, helikoptersko reševanje pa vedno hitrejše in v lepem vremenu ter podnevi učinkovitejše. Zato se pogosto ni razvila kultura samopomoči, kakršno so desetletja gradili planinci, alpinisti in jamarji.
Posledično lahko opazujemo zanimiv družbeni premik. Tisto, kar je bilo nekoč razumljeno kot osebna odgovornost, se vse pogosteje dojema kot odgovornost sistema. Če se znajdeš v težavah, pokličeš službo. Če pristaneš v drevesu, počakaš službo. Če obtičiš na ferati, pokličeš službo. Če izgubiš orientacijo, pokličeš službo. Če si izčrpan, pokličeš službo.
Nihče se več ne vpraša, ali bi bilo mogoče vsaj del teh situacij preprečiti ali rešiti z boljšim znanjem.

Pri tem ne gre za nasprotovanje gorskim reševalcem, gasilcem ali drugim službam. Nasprotno. Njihovo delo postaja v naravi (tudi zaradi okolja iz katerega večinoma prihajajo) vse zahtevnejše (kličejo kar njih namesto lovcev, …) prav zaradi naraščajočega števila uporabnikov, ki v naravo vstopajo z opremo, ne pa nujno tudi z znanjem. Vprašanje pa je, ali dolgoročno koristi družbi, da se težišče odgovornosti vse bolj seli od posameznika k sistemu.
V širšem smislu ta pojav ni omejen le na gore. Živimo v času, ko vse več ljudi pričakuje, da bo za njihove težave poskrbel nekdo drug. Država, služba, zavarovalnica, reševalna ekipa, helikopter. Dokladi, subvencije, socialne službe, … Kultura samostojnosti postaja vse redkejša, kultura zahtev po pomoči pa vse pogostejša.
Prav zato bi bilo morda smiselno ponovno odpreti vprašanje samopomoči. Ne kot nostalgijo po preteklosti, ampak kot razumno dopolnilo sodobnim reševalnim sistemom. Tako kot je leta 1933 zapisala Mira Marko Debelak: bistvo ni v tem, da človek nikoli ne potrebuje pomoči. Bistvo je v tem, da zna storiti vse, kar je v njegovi moči, še preden pomoč pride.
Kajti najbolj vzdržljiv reševalni sistem je še vedno tisti, v katerem ljudje znajo najprej pomagati sebi in drug drugemu. Nato pa, kadar je res potrebno, pokličejo številko 112.

AK

One comment

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

  1. Žalostno je, da portal, ki naj bi prispeval k informiranju in ozaveščanju, objavlja takšne kritične prispevke, ne da bi jasno navedel njihovega avtorja ali preveril dejanski kontekst objav, na katere se sklicuje.

    Moja objava je bila konkretno varnostno opozorilo ob dogodku, pri katerem je jadralni padalec po pristanku na drevesu sam zapustil sedež in se s tem dodatno izpostavil nevarnosti ter otežil delo reševalcev. Nikjer nisem nasprotoval samopomoči ali usposabljanju zanjo.

    Iztrgati takšno opozorilo iz konteksta in ga uporabiti za širšo kritiko odvisnosti od reševalnih služb je zavajajoče in povsem zgreši bistvo sporočila.

    Kritika je dobrodošla, vendar naj temelji na dejstvih, celotnem kontekstu in odgovornosti za zapisano. To bi od portala, kot je Gore in ljudje, tudi pričakoval.