Glas, 1. marec 1983
Nesreče v gorah, v katerih umre mnogo planincev, plezalcev in smučarjev, so del današnje stvarnosti. Toda če jih že sprejemamo kot nujno posledico povečanega obiska v planinskem svetu, si moramo hkrati prizadevati za odkrivanje vzrokov nesreč in njihovo zmanjševanje. Mnogi izkušeni gorniki so. namreč ugotovili, da bi marsikdo izmed ponesrečencev še živel, ko bi nevarnost poznal, z njo računal in se nanjo pripravil ter v njej pravilno ukrepal. Od nekdaj velja osnovna razdelitev nevarnosti na objektivne in subjektivne. Med prve prištevamo tiste, ki jih ustvarjajo naravne sile, kot so sonce, veter in razni vremenski pojavi, pa razmere v gorah, med katere sodijo snežni in kameni plazovi, zapadno kamenje in led ter ledeniške razpoke v višjem gorstvu. Druge nevarnosti se skrivajo v človeku; pripisujemo jih njegovemu pomanjkljivemu poznavanju nevarnosti v gorah, neupoštevanju osnovnih gorniških izkušenj in pravil, nezadostni telesni sposobnosti in premajhni izurjenosti za hojo ali plezanje v gorah.
Večina nesreč je seveda splet enih in drugih okolnosti. V določenem času je vendar večja možnost za nekatere nevarnosti. Pozimi, na primer, obiskovalcem gora najpogosteje grozijo snežni plazovi. Letos so, žal, že terjali žrtve v naših planinah, zato ne bo odveč posebno opozorilo na nje.
Vsakdo se lahko pouči iz priročnika o nevarnostih v gorah, da so ozke, kot črka V zarezane doline vedno plazovite, posebno pa so nevarni žlebovi in grape ter njihovi prepleti, saj po njih lahko iz raznih smeri prihrumi več plazov zapored. Sneg se na gladkih podlagah — ploskih skalah, ledu, osrenjem snegu ali travnatih pobočjih – lahko sproži že pri majhnih nagibih. Izjemoma se prožijo plazovi pri nagibu 10 stopinj, na nakloninah nad 21 stopinj pa sneg že zelo rad plazi. Nevarnost za proženje plazov se veča tudi z debelino snežne odeje, posebno ob velikih količinah novo zapadlega snega in ob odjugi. Pri novo zapadlem snegu se proži največ plazov v prvih treh dneh po prenehanju sneženja, pri nižjih temperaturah pa še dlje. Razen na temperaturo moramo biti pozorni tudi na vetrove. Znano je, da so v novo zapadlem snegu privetrna pobočja varnejša od od vetrni h; zato je treba biti na vseh severnih, severovzhodnih in vzhodnih strminah posebno previden v debelo nakopičenem rahlem snegu, ki se rad odtrga in sproži velike plazove. Nevarne so prav tako privetrne strani grebenov, kjer se pod pritiskom vetra naberejo na površju trde in znotraj votle plasti snega, ki se pod obtežitvijo udro in sprožijo plazove.
Vzpon po plazovitem pobočju je nevarnejši od sestopa. Če že moramo tod navzgor ali navzdol, je treba hoditi natančno v vpadnici, še boljše pa po kakšnem izbočenem rebru. Pri tem se je treba pomikati posamič v razdalji od 100 do 200 metrov in odpeti smuči, če smo na smučarski turi. Kadar nas preseneti sneženje v kakšni visokogorski postojanki, se odpravimo v dolino le v nujnih primerih; vendar tedaj ne odlašajmo do zakasnitve.
(S)
