Pavel Kemperle: Planinska društva Ljubljana, Kamnik in Celje so leta 1953 slovesno praznovala svoj 60-letni jubilej. Petdesetletnice ni bilo mogoče praznovati, ker je bil tu okupator. Poleg proslave pri otvoritvi prenovljene koče na Kamniškem sedlu, javnih predavanj, objave zgodovine društva v Planinskem Vestniku in slavnostne seje na dan obletnice se je društvo odločilo v okviru svojega jubileja izdati vezan arhiv, ki bi predstavljal dostojen in trajen dokument društvene 60-letne aktivnosti.
Zavedajoč se častne naloge sem v aprilu mesecu 1952 po sklepu upravnega odbora PD Kamnik začel s pripravo in urejanjem tega arhiva v vezane knjige.
Zavedal sem se pri tem tudi težav, ki so bile zvezane z iskanjem posameznih dokumentov, ki so manjkali, in odgovornosti pred zgodovino, če bi stvar ne bila zadosti popolna. Vedel sem, da naloga ne bo lahka, kajti celoten arhiv z vsemi dopisi, uradnimi akti in trgovsko korespondenco obsega blizu 10.000 listov.
Z vso vestnostjo sem preiskal in izbral iz arhiva le najvažnejše dokumente in dopise, ki pridejo v poštev za to zbirko. Zaradi lažjega pregleda arhiva sem dokumente razdelil na posamezne enote, od katerih vsaka za sebe zaključuje svojo spominsko knjigo.
Med urejanjem sem ugotovil, da manjkajo zapiski sej in občnih zborov ter vsa ostala korespondenca iz leta 1920, 1921, 1922 in 1923. Ravno tako manjka društvena ustanovna listina.
V ilustracijo h knjigi »Upravne zadeve« sem priložil fotografije vseh dosedanjih predsednikov društva.
Ko čitaš in prelistavaš te spominske liste, se zavedaj, da posegaš v zgodovino slovenskega planinstva, ob čigar zibeli so stali najzavednejši planinci: dr. Johannes Frischauf, profesor iz Gradca, Franc Kocbek, nadučitelj iz Gornjega grada, predsednik savinjske podružnice SPD, prof. Fran Orožen, predsednik SPD Ljubljana, Josip Hauptmann, tajnik SPD Ljubljana, Miha Kos, učitelj na Homcu, prvi tajnik podružnice SPD Kamnik, Josip Močnik, lekarnar v Kamniku, predsednik podružnice SPD Kamnik, Valentin Burnik, učitelj v Kamniku, odbornik podružnice SPD Kamnik, Avgust Trpinc, posestnik v Kamniku, odbornik podružnice SPD Kamnik — ter še mnogo drugih pobornikov planinstva tistega časa.
KRATKA KRONIKA
Dne 19. julija 1893 je izšla v Kamniku okrožnica, podpisana od takratnega kamniškega župana Josipa Močnika, naslovljena na kamniške narodnjake z vabilom na sestanek v gostilni Kenda ob pol osmih zvečer. Med drugim piše v okrožnici: »Da Vam je narodnost prva stvar, sem uverjen, nadejam se pa radi tega tudi z gotovostjo, da se današnjega večera polnoštevilno udeležite!« In taisti večer na tem sestanku je bilo ustanovljeno v gostilni Kenda »Slovensko planinsko društvo« podružnice v Kamniku. Uradno potrjena listina v arhivu sicer manjka, vendar izkazujejo resničnost teh podatkov poznejši zapiski tajnika društva Miha Kosa.
Ustanovni člani SPD podružnice v Kamniku so bili naslednji: Močnik Josip, lekarnar v Kamniku, Kos Miha, učitelj na Homcu, Burnik Valentin, nadučitelj v Kamniku, Trpine Avgust, usnjar in posestnik v Kamniku. Leta 1893 je imela podružnica 28 podpornih članov. Ob ustanovitvi je podružnica zajela v program markiranje potov po Kamniških planinah.
Iz raznih okrožnic in zapiskov se da sklepati, da je bila podružnica SPD Kamnik ustanovljena predvsem na pobudo ljubljanskega SPD.
Ustanovitev podružnice SPD v Kamniku je v bistvu odraz narodne zavesti. To dejstvo odkriva kriza, ki je nastopila z odstopom odbora leta 1895. Že naslednje leto 1896 ob izvolitvi tajnika Miha Kosa na občnem zboru pa je podružnica zaživela. Volitve tedanjih odbornikov so se po društvenih pravilih vršile vsako tretje leto. Josip Močnik je predsedoval podružnici od leta 1893 do 1899. Leta 1899 pa je nastopil mesto predsednika Janko Košir, trgovec iz Kamnika. V enem izmed tedanjih poročil tajnika Miha Kosa (leta 1900) je že predlog, da se postavi dom na Kamniškem sedlu. Tedaj se je ustanovil tudi odsek za gradnjo ceste Luče — Črna, kar je bilo velikega pomena za prometno zvezo s Koroško.
Od leta 1903 do 1907 je bil predsednik podružnice dr. Emil Orožen, notar v Kamniku. Društveno leto 1903 je bilo izredno razgibano. Pripravljali so se za gradnjo koče na Kamniškem sedlu.
Leta 1907 prevzame načelstvo društva Jernej Kemperle, trgovec iz Kamnika. Iz zapiskov je razvidno, da so kočo na Kamniškem sedlu formalno oddali osrednjemu odboru v Ljubljani (leta 1909) zaradi nove strehe, ker je staro odnesel vihar. Društvo je bilo tedaj v izredno težkem finančnem stanju zaradi dolgov, ki so nastali s kočo. Zaradi tega mu ni preostajalo drugega kot odstopiti kočo SPD v Ljubljani. Iz zapisnika občnega zbora leta 1910 in dopisa podružnice SPD v Cerknem z dne 14. I. 1910, ki kritizira pravila osrednjega odbora v Ljubljani, izhaja, da je koča na Kamniškem sedlu prišla v last in oskrbo osrednjega odbora v Ljubljani po tedanjih društvenih pravilih.
S to predajo koče in zaradi dolgov, ki so nastali ob njeni postavitvi, je podružnici SPD Kamnik usahnil zadnji vir dohodkov. Delo pod predsedstvom Jerneja Kemperla je bilo usmerjeno predvsem v poravnavo dolgov. Podružnica SPD Kamnik je od leta ustanovitve do leta 1910 poleg gradnje koče markirala in nadelavala vsa važnejša pota v Kamniških planinah in okolici Kamnika. To delo sta opravila povečini tedanji tajnik podružnice Miha Kos in gorski vodnik Uršič iz Stahovice.
Od leta 1910 do 1914 je bil načelnik podružnice SPD Kamnik Karel Kumer, trgovec iz Kamnika. V tem času je bila zgrajena pot iz Stahovice skozi Galerije v Kamniško Bistrico.
Leta 1916 je bil za predsednika podružnice SPD Kamnik izvoljen dr. Franc Goršič, sodnik v Kamniku. V tem času je štela podružnica 33 članov.
V nadaljnjih letih se je življenje podružnice nekoliko zboljšalo. Predvsem je podružnica usmerila svoje delovanje v pridobivanje novega članstva, na poravnavanje starih dolgov ter popravila pot na Veliko planino.
Od leta 1919 do 1923 ni najti v arhivu nikakršnih listin, po katerih bi se dalo kaj ugotoviti o delu podružnice. Našel se je le zapisek, iz katerega izhaja, da so v teh letih načelovali društvu:
Od 1919 do 1920 Rado Medic, trgovec z lesom iz Kamnika,
od 1920 do 1921 dr. Rihard Karba, lekarnar iz Kamnika,
od 1921 do 1923 Ludvik Pirnat, posestnik v Kamniku,
od 1923 do 1926 Emil Cevc, trgovec iz Kamnika.
V nekem naslednjem dopisu je omenjen dr. Konrad Janežič, advokat iz Kamnika. V teh letih manjkajo vsi zapisniki odborovih sej in občnih zborov. Kolikor se da sklepati iz koncepta govora dr. Janežiča ob otvoritvi poti skozi Predaselj v Kamniško Bistrico, je bil dr. Janežič načelnik podružnice SPD Kamnik od leta 1926 do 1936.
Pot skozi Predaselj je bila zgrajena in oddana v promet leta 1927. V času dr. Janežičevega predsedovanja je bilo markiranih in popravljenih več poti v okolici Kamnika ter pot iz Kamniške Bistrice skozi dolino Korošico na Krvavec. Videti je, da podružnica uspešno napreduje. Vršila so se predavanja; na občnem zboru je bilo izglasovano, da se podružnica pridruži k gradnji koče na Vel. Planini, ki jo je imel v načrtu osrednji odbor.
Leta 1936 je prevzel načelstvo podružnice SPD v Kamniku dr. Franc Trampuž, advokat iz Kamnika. V tem času je nastal spor med starim odborom in mlajšimi člani podružnice zaradi poživljanja dela v podružnici. Te težnje mladine so izvirale že iz prejšnjih let. Mladina je tedaj zahtevala, da jo pritegnejo v odbor in ji s tem omogočijo aktivno udejstvovanje v društvu. Kolikšno živahnost je ta spor povzročil med samimi Kamničani, med odborom podružnice SPD Kamnik in osrednjim odborom SPD Ljubljana, nam priča korespondenca iz leta 1936 in 1937. S kakšno trdovratnostjo se je branil tedanji odbor dati mladim mesto v odboru in kakšna sredstva je uporabljal, da to onemogoči, je prav tako razvidno iz te korespondence. Dve leti se je borila mladina za svoje pravice, šele tretje leto (1938) so na izrednem občnem zboru mlajši dosegli vstop v odbor. V društvu se je ustanovil alpinistični in gorsko-reševalni odsek. Društvo je intenzivno delalo za bivak pod Skuto. S tem so bili narejeni prvi vidni koraki, po katerih je zaznala javnost, da kamniška podružnica SPD še živi.
Ta misel, dvigniti ugled kamniškega planinskega društva, ni zamrla. Po l. 1945 je društvo spet dobilo Kamniško kočo in pridobilo kočo na Kokrskem sedlu. Naloge, ki so stale pred tedanjim odborom planinske skupine v Kamniku, so bile težavne. Planinske postojanke, ki so bile med vojno poškodovane in zanemarjene, so čakale obnovitve. Kamniški planinci so se dobro zavedali svoje dolžnosti. Z vso vnemo so se lotili prostovoljnega dela in v najkrajšem času pripravili planinske postojanke na Kamniškem sedlu, Kokrskem sedlu in Krvavcu.
Konec prvega leta po NOV (leta 1945) je bil izvoljen za predsednika prejšnji dolgoletni tajnik podružnice SPD v Kamniku Maks Koželj, akad. slikar iz Kamnika. Članstvo PD Kamnik se je že prve dni po vojni pomnožilo od 100 članov na 276 članov ter pozneje na preko 500 članov. Društvo si je leta 1947 samoiniciativno z lastnimi sredstvi in udarniškim delom zgradilo planinsko kočo na Starem gradu nad Kamnikom.
Leta 1948 je bil na občnem zboru izvoljen za predsednika PD Kamnik Karel Benkovič, tehnični vodja podjetja STOL Duplica. V tem času je PD Kamnik povečalo in prenovilo koči na Kokrskem in Kamniškem sedlu. L. 1955 je postal predsednik Lojze Koder.
GOSPODARSTVO IN GRADNJE
Že prva leta društvenega razvoja so se člani odbora zavedali, da dohodki iz članarine ne bodo krili najosnovnejših društvenih računov.
Kmalu po osvoboditvi so na občnem zboru predlagali planinsko kočo na Podeh in na nekem drugem občnem zboru planinsko kočo na Kržiščih. Društvo je namreč stalo na tako šibkih finančnih nogah, da je moralo za izvršene nove gradnje planinskih poti račune pošiljati na SPD v Ljubljano v izplačilo. Iz tega lahko sklepamo, da bi gradnja lastne planinske koče predstavljala za podružnico SPD Kamnik osamosvojitev. Zamisel, ki je bila leta 1902 na pobudo Miha Kosa, učitelja iz Homca, realizirana s pripravami za postavitev koče na Kamniškem sedlu, pa je spravila društvo v še težji gospodarski položaj. S tem letom se pričenja tudi arhiv gospodarskih in gradbenih zadev in lahko je videti iz priloženih računov in drugih dokumentov, koliko truda je bilo v zbiranju denarnih sredstev, preden je bila koča na Kamniškem sedlu dograjena. Podružnica SPD Kamnik si je sicer s to kočo dobila v takratnem slovenskem planinstvu velik sloves, po drugi strani pa je zašla v velike dolgove. Društvo je bilo primorano zaradi teh dolgov kočo predati osrednjemu odboru SPD v Ljubljani in je s tem postalo tudi vse bolj odvisno od Ljubljane. Kako in kdaj je prišla koča na Kamniškem sedlu v oskrbo in upravo osrednjega odbora v Ljubljani, se ne da točno ugotoviti. Po pravilniku SPD iz leta 1910 bi vsekakor ta letnica odgovarjala. Nek drugi zapis pa pravi, da je bila koča oddana osrednjemu odboru šele leta 1927. Obstajati bi morala neka primopredajna pogodba, toda v arhivu je ni. Po prvi svetovni vojni opažamo v društvu zopet gospodarsko razgibanost in to predvsem na gradbenem področju. Toda vse to je obstajalo bolj v nasvetih osrednjemu odboru v Ljubljani: v letu 1928 pri načrtu za žičnico na Veliko planino in povečanje koče v Kamniški Bistrici ter leta 1930 za kočo na Menini planini.
Planinsko kočo na Kopiščih je imela podružnica v svojem načrtu leta 1931, vendar do realizacije tega načrta do danes ni prišlo. Še isto leto je vzela podružnica SPD v najem tudi mežnarijo pri Sv. Primožu nad Kamnikom, ki naj bi predstavljala zasilno zavetišče izletnikom in turistom.
Ustanovila se je nekakšna zadruga z o. z. Kopišče, ki pa pozneje ni delovala. Leta 1936 je podružnica SPD Kamnik zaprosila meščansko korporacijo v Kamniku za najem spodnje koče na Kopiščih, a je bila prošnja odbita.
Podružnica se je torej trudila ustvariti samostojno gospodarsko bazo, pa ji to nikakor ni uspelo.
Leta 1937 je po reorganizaciji odbora nameravala podružnica postaviti zavetišče na Podeh in za to priredila veselico v Kamniški Bistrici. Vse te priprave in ves trud društva, da bi se zavetišče na Podeh postavilo, pa ni našel odmeva pri tedanji upravi dvornih lovišč, ki je imela v najemu ves gorski teritorij na južni strani Kamniških planin. Leta 1939 je na pobudo mlajših planincev izšla misel za gradnjo planinske koče »Pri pastirjih« pod Kamniškim sedlom, leta 1940 pa čitamo v nekem poročilu glavnega odbora SPD Ljubljana o prošnji zastopnika SPD Kamnik dr. Frantarja, naj glavni odbor lojalno postopa s podružnico SPD Kamnik pri oddaji koče na Kamniškem sedlu. Leta 1945 je pododbor za planinstvo pri fiz-kulturnem društvu v Kamniku vnovič podprl stare gospodarske težnje prejšnje podružnice SPD Kamnik. Odbor se je takoj lotil obnove planinskih postojank. Od še obstoječega osrednjega odbora v Ljubljani si je Planinska skupina Kamnik izposlovala upravo koče na Kamniškem sedlu, Kokrskem sedlu ter koče v Kamniški Bistrici, obenem pa za te koče tudi izposlovala pravico nameščati oskrbnike. Odbor planinske skupine v Kamniku ni pri tem držal rok navzkriž, temveč z udarniškim delom samoiniciativno v najkrajšem času obnovil postojanke. Za kritje velikih stroškov pri teh popravilih je društvo oz. planinska skupina Kamnik v Domu Kamniške Bistrice uvedla prodajne bloke »Za obnovo koč«, ki jih je pa morala na zahtevo osrednjega odbora SPD Ljubljana po kratkem času umakniti iz prometa, češ da je to motenje njihove posesti.
Še isto leto je odbor za planinstvo v Kamniku poslal posestniku zemljišča Stari grad Francu Rusu v Ljubljano prošnjo, da odstopi zemljišča Starega gradu za planinsko postojanko.
Ob koncu leta 1945 je bilo izdano uradno dovoljenje za gradnjo te koče. Leta 1946 je PD Kamnik uradno prevzelo v oskrbo in upravo koči na Kokrskem in Kamniškem sedlu in si s tem ter z gradnjo planinske koče na Starem gradu ustanovilo pri društvu gospodarski odsek. Masovni razmah planinstva in obisk postojank je terjal, da se povečata koči na Kokrskem in Kamniškem sedlu. Ta dela so tedanjemu odboru društva velevala organizirati v svoje vrste večje število delovnega članstva predvsem v podjetjih, ki so s prostovoljnim delom pripomogli, da je bila leta 1948 otvorjena koča na Starem gradu in povečana koča na Kokrskem sedlu. Leta 1950 je vneslo PD Kamnik v svoj proračun materialne potrebe za povečanje koče na Kamniškem sedlu.
Prvotna koča na Kamniškem sedlu, zgrajena leta 1906, ni ustrezala vremenskim in terenskim razmeram. Imela je velika in slabo vgrajena okna, vrata obrnjena proti jugu. Po prvi svetovni vojni je osrednji odbor SPD Ljubljana zmanjšal okna, vrata pa prestavil na vzhodno stran proti Planjavi. PD Kamnik je s svojim gospodarskim odborom leta 1953 to delo nadvse zadovoljivo izvršilo.
Leta 1953 je PD Kamnik nameravalo zgraditi na Starem gradu nad Kamnikom žičnico za prevoz obiskovalcev Starega gradu. Ta žičnica naj bi potekala od ceste iz Kamnika na Vrhpolje, t. j. iz mesta ob mostu na križišču ceste Vrhpolje — Mekinje na nasprotnem bregu Nevljice. Vendar je ostalo pri načrtu.
GORSKA POTA IN VODNIŠTVO
Takoj po ustanovitvi podružnice SPD Kamnik se je odbor lotil takratne najvažnejše naloge planinstva — gradnje in zaznamovanja novih gorskih potov v Kamniških planinah.
Kljub nasprotovanju tedanjega alpenvereina, »sekcije Krain«, je ravno iz nemških vrst kamniškemu planinskemu društvu prišel nasproti mož, ki se je na tem težkem začetku slovenskega planinstva izkazal kot prijatelj Slovencev v slovenskih gorah. To je bil prof. dr. Johannes Frischauf iz Graza. Iz korespondence med njim, našim takratnim tajnikom Miho Kosom in Franom Kocbekom, predsednikom savinjske podružnice SPD se vidi, kakšen boj je slovensko planinstvo bojevalo za vsako ped zaznamovane in na novo nadelane poti s tedanjim alpenvereinom.
Nadelavo in markiranje novih poti so vršili drvarji iz Stahovice nad Kamnikom, ki so bili obenem gorski vodniki. Med najvidnejšimi sodelavci pri tem delu je Miha Uršič iz Stahovice. Na pobudo Miha Kosa in Kocbeka je prvi našel prehode, po katerih je pozneje speljal nove poti v Kamniških planinah, med temi pot iz Kamniškega sedla na Planjavo in na Konja (leta 1893), pot iz Kamniške Bistrice čez Gamsov skret na Skuto ter pot od stare nemške koče pod Kokrskim sedlom na Dolec in na Kočno. Vsa ta pota pa so bila sprva le zasilna in tako najdemo že naslednja leta stalne opomine, naj se ta ali ona pot ponovno popravi. Po eni strani društvo ni imelo denarja, da bi čim hitreje speljalo kar največ novih markiranih poti, po drugi strani pa je tudi stalno obstajala bojazen, da društvu prepreči to delo alpenverein, ki je bil finančno močnejši in je lahko nudil nadelovalcu poti boljše plačilo. Zanimiv je v arhivu dopis, iz katerega je razvidno, kako sta Uršič (za SPD) in Lovrenc Potočnik (za alpenverein), oba iz Stahovice, hotela prehiteti drug drugega, kdo bo preje zaznamoval pot iz Korošice na Planjavo.
Leta 1908 je bila pot čez Kotliče na Turško goro prestavljena, ker stara ni ustrezala. Delo je bilo naloženo Uršiču. Leta 1896 je bila zaznamovana pot iz Kamnika v Tunjice.
Leta 1897 pa so se vse markacije prejšnjih let od 1893 do 1897 obnovile, le pot iz Kamnika do Sv. Ambroža se je samo na novo markirala.
Leta 1918 je podružnica popravila pot čez Pasje peči na Vel. planino. Velike težave pri obnavljanju in nadelovanju novih poti je imela podružnica s tedanjim lastnikom Kamniških planin meščansko koporacijo v Kamniku, ki jo je moralo društvo za vsako spremembo sproti prositi za dovoljenje. Zato so se gradnje poti mnogokrat občutno zavlekle. Iz korespondence med meščansko korporacijo in podružnico je razvidno, da se je podružnica zares trudila pokazati obiskovalcem Kamniških planin tudi lepote bistriške doline.
Že leta 1925 je bila vložena prošnja za zgraditev brvi skozi Predaselj, leta 1928 pa je bila otvorjena ta pot čez Galerije. Leta 1934 je po zgraditvi avtoceste v Kamniško Bistrico podružnica SPD Kamnik sodelovala pri gradnji pešpoti po desnem bregu Bistrice.
Iz dopisa PZS v Ljubljani iz leta 1949 je razvidno, da namerava PD Kamnik popraviti vsa pota med Grintovcem in Planjavo ter Kamniškim sedlom in Ojstrico. To delo je bilo še isto leto do Planjave izvršeno. Iz poročila PD Kamnik leta 1951 vidimo, da je markacijski odsek popravil in markiral pot na Stari grad.
Leta 1952 so bile obnovljene markacije poti: Kokrsko sedlo — Kalški greben, Kokrsko sedlo — Studenec, Kokrsko sedlo — Grintovec, Mlinarsko sedlo — Veliki Podi, Skuta — Mali Podi, Veliki podi — Sleme, Mali Podi — Turska gora — Kotliči na Kamniško sedlo, Kamniško sedlo — Korošica, na novo pa je bila markirana pot »Umik s Slemena«. Leta 1953 je PD Kamnik zaznamovalo transverzalno pot od Ojstrice do Kočne. Danes, ko je vsak vrh naših gora dostopen po markiranih in zavarovanih poteh, vodniška služba ni aktualna, vse kaj drugega pa je predstavljala za razvoj planinstva do tistega časa, ko pota še niso bila odkrita. Kocbekovi dopisi nam zgovorno pričajo o takratni nevarnosti hoje po gorah. To je narekovalo osrednjemu odboru SPD v Ljubljani, da nujno vzpostavi vodniško službo. Tudi za to sta dala pobudo Kocbek in Kos. Leta 1894 se je vršil v Grazu vodniški tečaj, v katerega so bili pritegnjeni Miha Uršič, Lovrenc Potočnik in Franc Prelesnik, vsi iz Stahovice.
O gorskem vodniku Lovrencu Potočniku iz Stahovice nam je po ustnih izročilih in po člankih iz PV znano, da je bil izvrsten vodnik v Savinjskih planinah. Rodil se je leta 1850 v Stahovici pri Kamniku in umrl leta 1912 v Solčavi. Bil je okoli 20 let gorski vodnik. Delal je pota tudi za češko podružnico planinskega društva. Gorskih steza ni znal noben od vodnikov tako zložno in varno izpeljati kakor Potočnik. To pričajo njegova pota od Štularjevega sedla k Češki koči in od tam skozi Žrelo na Vodine ter pot od Jenkove planine na Babo in Jezersko sedlo. Ko je po naročilu češke podružnice začel delati pot na Babo, se je srečal z vodnikom nemškega turistovskega kluba, ki je imel ukaz, da napravi tam stezo za nemško planinsko društvo. Temu je rekel: »Le pojdi domov, Baba je že moja«. Na Babo je bila že takrat lahka tura, zato je nekdo zapisal v spominsko knjigo: »Češko društvo pot zgradilo, a Babo skazilo.«
Potočnik je vodil turiste po takrat še plezalnih turah na Rinko, Kočno, Skuto, Grintovec, Mrzlo goro itd. Turisti so rekli: »S Potočnikom, če treba, do pekla!« Čehi so postavili Potočniku v Solčavi železen nagrobni spomenik (Po Kocbekovem članku v PV 1912).
Iz seznama v arhivu je razvidno, da so v letu 1935 napravili izpit za gorske vodnike naslednji: Franc Erjavšek iz Stahovice, Alojz Erjavšek, Stranje, Peter Uršič iz Stahovice in Andrej Šlebir iz Stahovice. Vodniška služba je bila po pravilniku SPD omejena le na zaznamovana pota in to le v predpisanem okolišu. Zato so zgoraj omenjeni vodniki (po prvi svetovni vojni) imeli uradno registrirane vodniške knjižice ter vodniški znak, ki so ga na službenih poteh morali nositi pripetega na vidnem mestu. S ponosom lahko ugotovimo, da je kamniško planinsko društvo nadelalo največ poti v Kamniških planinah.
MIHA KOS
Iz prvih let društvenega življenja vsebuje knjiga pisma dr. Frischaufa in Kocbeka, za naše društvo pa še posebno pomembna pisma in zapiske takratnega tajnika Miha Kosa, učitelja iz Homca.
Njegova izčrpa poročila z občnih zborov, pravljice iz Kamniških planin in druge dogodivščine so najdragocenejši dokumenti v tem arhivu.
Ko so »piparji« ustanovili Slovensko planinsko društvo, je bil Kos eden prvih, ki se je priglasil za člana. V tem času je učiteljeval na Homcu. S kamniškimi prijatelji je ustanovil leta 1893 kamniško podružnico SPD kot prvo za Ljubljano. Kos je prva leta vodil pri podružnici tajniške, nekaj časa tudi blagajniške posle, v odboru je bil do preselitve v Pirniče leta 1904. Njegovo delo nam poleg zapiskov odborovih sej izpričuje tudi njegov uspeh pri gradnji koče na Kamniškem sedlu, ki jo je nadzoroval on. Bil je izboren pešec in vešč hribolazec. Več težkih vrhov v Kamniških Alpah je prvi dosegel. V planinah se je seznanil z mnogimi odličnimi planinci, npr. z univ. prof. dr. Houdonskym iz Prage in dr. Jos. Frischaufom iz Gradca. S slednjim si je dalj časa dopisoval. Hud boj je imel Kos z nemškim in avstrijskim planinskim društvom (sektion Krain) zaradi potov in markacij po Kamniških planinah. Kjerkoli je mogel, je preprečil nakane nemškega društva, poskrbel pa, da je v najkrajšem času SPD izvršilo ta dela. V Planinski Vestnik je pisal v prvih letih članke: »Iz Stahovice na Konja«, notice in poročila o kamniški podružnici, v Slovencem prijaznem časopisu »Osterr.-Alpen-Zeitung« leta 1894 je priobčil članek »Aus den Sannth-haler Alpen«, ki je po zaslugi dr. Frischaufa izšel tudi v ponatisu.
Kar pomenita za odkrivanje Savinjskih Alp Frischauf in Kocbek na severu, pomeni Miha Kos za južno stran Kamniških planin. Danes lahko rečemo, da Planinsko društvo Kamnik po Kosu ni imelo njemu enakovrednega člana. Res se je podružnica še nadalje trudila ohraniti društvu razvoj, vendar je društvu manjkalo dovolj delovnih članov.
GRS
Bili so časi, ko je gorska reševalna služba v domišljiji neprizadetih predstavljala le sliko poslednjih spremljevalcev ponesrečenca v gorah, z mrtvim truplom vračajočih se mrkotnežev, s službenim obrazom in dušo grobarja. Vendar je slika tistih časov zbledela. Lik reševalca se je preobrazil v moža z izrazom zavesti, da je storil vse po svojih močeh, da je lastno življenje tvegal za rešitev ponesrečenca.
V Kamniških planinah je bila gorska reševalna služba dokaj pozno organizirana. Vzrok je pripisovati predvsem nepogostim nesrečam in zanesljivim domačinom, gorjanom, ki so to težko dolžnost sami opravljali. To so bili predvsem gorski vodniki in lovci iz Stahovice in Kamniške Bistrice, Solčave in Jezerskega.
Legendarni junak Tine Zlatnar p. d. Bos, ki ga je pisatelj Juš Kozak ovekovečil v svoji povesti »Beli macesen«, živi še danes v spominu domačinov in starih planincev. Njegova spretnost in drznost v stenah izvira po ustnih izročilih njegovih sodobnikov iz skrivnostne navade, da je pil gamsovo kri. Vrv je uporabljal le za pomoč drugemu. Hodil je v coklah, le kadar se je prepenjal v steni od razpoke do razpoke, je dal cokle za pas. Ko je nekoč hodil za divjačino za Brano iz Luknje ven, mu je šlo tako trdo ob steni, da si je potrgal vse gumbe na obleki. Ponoči je plezal steno v Jermancih, kjer so ga nad Kovačnico zašli turisti klicali na pomoč. V reševalni ekspediciji leta 1913 je pri iskanju smrtno ponesrečenega Janka Petriča na grebenu Rinka—Skuta tudi sodeloval Bos.
V njegovem času so dolga leta reševali še Franc Logar iz Črne, Franc Kemperle in Anton Šlebir iz Županjih njiv ter gorski vodnik Franc Prelesnik iz Stahovice.
Leta 1922 se je na Okrešlju vršil gorski reševalni tečaj in isto leto se je ustanovila pri podružnici SPD Kamnik Gorska reševalna služba z reševalno skupino v Stahovici. Reševalno službo so opravljali poleg poklicnih reševalcev še domačini iz Stahovice. Le v izjemnih primerih, če je iskanje ponesrečenca zahtevalo več reševalcev, je podružnica SPD Kamnik poslala na pomoč izkušene planince iz Kamnika.
Vidno in zaslužno mesto v organizaciji Gorske reševalne službe zavzema takratni tajnik podružnice SPD Kamnik Maks Koželj iz Kamnika, v službi gorskega reševanja pa predvsem štirje bratje Erjavški iz Stranj. Najstarejši med njimi Franc je član gorske reševalne službe od njene ustanovitve v Kamniku in še danes aktivno sodeluje. Poleg Erjavškovih pa so sodelovali v Gorski reševalni službi kot člani Tine Uršič, Franc Resman, Tone Gradišek in dolgoletni oskrbnik koče v Kamniški Bistrici Peter Uršič. Leta 1937 se je podružnici SPD Kamnik prijavila v članstvo Gorske reševalne službe skupina mladih planincev iz Kamnika, povečini alpinistov. S to prijavo se je vzpostavila tudi v Kamniku skupina gorskih reševalcev. Še isto leto se je pri podružnici ustanovil gorski reševalni odsek.
V začetku leta 1941 je podružnica SPD v Kamniku organizirala v Kamniku predavanje o prvi pomoči. S tem je bilo zaključeno predvojno delo gorske reševalne postaje Kamnik.
Nadaljnja leta med NOV pa Gorska reševalna služba kot organizacija ni delovala. Po 1. 1945 se je gorska reševalna postaja v Kamniku vnovič organizirala. Pokazala se je potreba, da se v vrste gorskih reševalcev pritegnejo sposobni alpinisti. Prva leta po vojni je kamniška gorska reševalna služba delovala v okviru alpinističnega odseka, pozneje pa, ko se je pri Planinski zvezi Slovenije organizirala Gorska reševalna služba kot samostojni upravni organ, je tudi kamniška gorska reševalna služba dobila svojo postajo. Nekaj časa je postaja opravljala funkcijo baze, pod katere upravo so spadale GRS postaja Ljubljana, Stahovica in Kamniška Bistrica. Teritorij Kamniških planin je bil razdeljen na 4 reševalna področja, ki so pripadala gorskim reševalnim postajam Kranj, Jezersko. Celje in Kamnik. Postaji Kamnik je pripadal teritorij južnega predela Kamniških planin z obveščevalnimi točkami na Veliki planini, Korošici, Kamniškem sedlu, Kokrskem sedlu in Kamniški Bistrici.
