Dnevnik, 24. november 2000
Ni metrov, ni sekund, ni točk, ni golov, nič. So zgodbe in so dejstva. To je alpinizem. Alpinizem, ki je s plezalnim dejanjem Tomaža Humarja prek južne stene Daulagirija dosegel vrhunec zgodb. Povesti in dejanja pa so sestavljali tudi drugi slovenski alpinisti, ki jim je svojo izvrstnost prišel povedat tudi Reinhold Messner, pojem svetovnega alpinizma v širši javnosti. Svojo zgodbo ima tudi odprava “maestra alpskega stila” Andreja Štremflja na Gjačung Kang, goro med Everestom in Čo Ojem (8201 m).
“Naša odprava ne bi mogla, niti hotela, parirati Daulagiriju glede publicitete, tudi če bi imela urejene povezave z domovino. Gjačung Kang je vrh mogočnih sosedov, okornega imena, nerodne višine (7952 m), a je atraktiven, čeprav mu slavna imena niso pritikala pompoznih presežnikov” pravi 34-letni kamniški alpinist Marko Prezelj, član odprave ki je prva preplezala severno steno mogočnega Gjačung Kanga in s tem dosegla nov uspeh slovenskega alpinizma v Himalaji. “To je bila ena boljših odprav odkar 12 let hodim v Himalajo. Bili smo odlična druščina vseh karakterjev. Vse težave smo prebrodili z veliko dobre volje in pozitivne energije.” pripoveduje Prezelj, intendant odprave, ki je na vrh “spravila” še pet alpinistov (Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Matic Jošt, Marko Čar in Andrej Štremfelj). “Na Gjačung Kangu se je prvič zgodilo, da mi pri vzponu na tako visoko goro ni bilo treba šteti korakov. Počival sem le ob neprijetnem občutku v pljučih. Na vrhu sem brez običajnih skrbi o sestopu resnično užival v lepih razgledih na himalajsko pogorje, kjer sem večino vrhov prepoznal. Ko sem sestopil, nisem bil zdelan in še vsaj dva dni bi lahko brez težav plezal. Je pa res da so seraki, mraz in nevarnosti spremljali tudi nas,” opisuje odpravo, med katero sta ga brez novic doma čakala žena Katja in sin Tim.
Marko velike alpinistične stvaritve uresničuje v navezi z Andrejem Štremfljem. Za vzpon na osemtisočak Kangchendzengo (leta 1991) sta dobila eno večjih alpinističnih priznaj – zlati cepin, ki sta ga pet let kasneje dobila tudi Vanja Furlan in Tomaž Humar. “Naslednje leto nisva odnehala in kot prva splezala na Menlungtse, kjer je dvakrat obnil tudi slavni Chris Bonington. To dejstvo je temu vzponu v tujini dvignilo publiciteto.” Predlanskim je bil Prezelj v žiriji, ki ta priznanja deli.
“Plezanje z Štremfljem je res pravi gorniški užitek. Kombinacija iskušenj in mladostne zagnanosti je prerasla v odlično navezo, kjer tudi Andrej mene vpraša za mnenje. Andrej je eden najuspešnejših Himalajcev. Z Nejcem Zaplotnikom je splezal zahodni greben Everesta leta 79. Od preplezanih šestih osemtisočakov ima štiri po novih smereh, od tega tri v alpskem stilu in Everest dvakrat – enkrat z ženo Marijo. “Master of alpine style” so ga zasluženo imenovali tujci. Poleg tega je Andrej pravi vodja, ki izkušnje prenaša tudi na druge. Je eden od alpinstov, ki se ne “sveti”. V Himalaji, kjer človek predvsem teži k preživetju, smo Slovenci nekakšen fenomen, ki ga tudi sami ne znamo razložiti. Potrjevanje, ki je sestavni del alpinizma, je morda tudi odraz naše majhnosti. V Alpah smo po obdobju Slavka Svetličiča manj prisotni, čeprav so Alpe rojstni kraj alpinizma. V francoski Chamonix hodijo plezat vsi Američani, Britanci, Poljaki, vsi, mi smo trenutno bolj redki, kot da je za nas že vse preplezano. Lani pozimi smo vendarle splezali dobre stvari, ki so jim polaskali tudi tamkajšnji alpinisti”.
“S populističnim pisanjem in govorjenjem se doživetjem pogosto le odvzema. Ko je odprava končana, meni volja in moč poideta, da bi se še ukvarjal z njo, čeprav mediji in sponzorji dandanes vedno bolj pritiskajo v to smer. Ukvarjati se moraš s publiciteto, kar pa ne pomeni, da nisi opravil dobrega vzpona, če tega ne počneš. Ne pogrešam velike medijske pozornosti, to dobo sem nekako prerasel, čeprav vsaka vzpodbuda dobro dene. Bistvo alpinizma se ne da prodat. V alpinizmu lahko zmagaš kadar hočeš tudi če ne prideš na vrh. Ko uresničiš svoja hotenja, cilj, si že zmagovalec. Zame je alpinizem tudi radovednost, ki me neprestano vleče v nove kraje, nove gore. Sedaj bom štirinajst dni doma, pa me bodo začeli že srbeti prsti,” pripoveduje Prezelj.
Metod Močnik
