Tedenski pregled časo-pisja in hribovskih tem, …
V Gorenjskem Glasu je Jelena Justin krenila na Oberer Eisstein (2682 m) – Si zamislite, da se z gondolo pripeljete na visoko nadmorsko višino, potem pa uživaško in predvsem varno krpljate po ledeniku? To izkušnjo lahko doživite in v njej brezkompromisno uživate na ledeniku Dachstein v Avstriji.
Suzana P. Kovačič sporoča, da so kranjskogorski občinski svetniki na januarski seji sprejeli predloge postavitve treh spominskih znamenj v občini, ki jih je pred tem obravnavala posebna petčlanska strokovna komisija. Pobudo za postavitev spomenika Karlu Šefmanu sta dala Andrej Žemva in Janez Kavar. Nadporočnik Šefman je bil po rodu Kranjskogorčan (1889–1973), njegove posebne zasluge so, da je po koncu prve svetovne vojne v Zgornjesavski dolini zbral okoli 150 prostovoljcev, s katerimi je ustanovil prostovoljsko četo, imenovano Šefmanova četa ali Korenška armada. Z njo je branil severozahodni del meje z Avstrijo pred Avstrijci ter Zgornjesavsko dolino s t. i. jeseniškim trikotnikom pred Italijani. Sklep občinskega sveta je, da se Karlu Šefmanu spominsko znamenje postavi v Park miru v Kranjski Gori. Že člani komisije so si bili enotni, da je vloga Gorske reševalne zveze Slovenije dobro pripravljena in da izpolnjuje vsa merila za postavitev spominskega znamenja, ki bo poklon dejavnosti gorske reševalne službe, ki skrbi za vse ponesrečence v slovenskih gorah. Postavitev znamenja s sklepom občinskega sveta je predvidena pri Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
Urša Peternel beleži, da bodo v zgornjegorenjskih in posoških občinah še pred poletno sezono sprejeli enoten odlok, po katerem bo kazen za nedovoljeno kampiranje znašala petsto evrov. Zaposlovanje novih in novih občinskih redarjev je v polnem teku.
Suzana P. Kovačič pa piše, da Triglav ni praznik, je kraljestvo. V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani so gostili Boruta Peršoljo, gornika, naravovarstvenika, gorniškega publicista in še marsikaj. O njegovem pogledu na Triglav kot sveto goro in simbol slovenske identitete – med spoštljivim doživetjem in potrošniškim osvajanjem …
V Primorskem dnevniku je intervju, ki ga je opravil Jadran Vecchiet s tržaškim glaciologom Renatom R. Coluccijem o izginjanju ledu in posledicah tega. Lahko še rešimo ledenike? “Ne, absolutno ne. Niti, če bi udejanjili vse potrebne ukrepe. Če se jaz počutim slabo, če sem bolan, moram najprej izvedeti, kaj imam. Morda je zanimivo tudi izvedeti, kako sem se tega nalezel. Pri podnebju vemo, kaj se dogaja. Temperature se višajo in vemo, zakaj se višajo. Vzrok so emisije, ki jih povzroča človek. O tem ni več dvomov, in pustimo na strani neumnosti, ki jih slišimo in beremo na spletu. Velika večina ledenikov je obsojena na izginotje. Preden se podnebje spet uravna na stanje, ki bi omogočilo preživetje ledenikov, bo preteklo zelo dolgo obdobje. Da bi se to zgodilo hitreje, bi se moralo zgoditi kaj katastrofalnega. Ledenike bi se lahko rešilo, ampak na nezaželene načine, saj je boljše, da se kaj tako nenadnega ne zgodi. Podnebje bi se moralo spremeniti od danes na jutri.”
V Delu je Anja Intihar “izprašala” alpinistko Silvi(j)o Vidal, ki je bila gostja letošnjega gorniškega festivala. Ste že od nekdaj pri plezanju stremeli h goram, na katerih ste lahko sami? “Po navadi plezam z različnimi plezalnimi partnerji, občasno pa moram v gorah izkusiti tudi samoto. Ko to začutim, storim. Tako je že od nekdaj.”
N.V. na 24 ursporoča: “Pohorje je po vseh značilnostih primerno za obstoj enega do dveh tropov,” pravijo na Zavodu za gozdove. Trenutno se je tam oblikoval trop s sedmimi odraslimi volkovi in lanskimi mladiči in je stabilen. Možno pa je, še dodaja Miha Mrakič, lovski načrtovalec, da se bodo potomci pohorskega tropa v iskanju novega teritorija razširili na sosednja gozdnata območja.
Za Slovenske novice Janez Mihovec piše, da je ob lepem dnevu zime potep po Polhograjskem hribovju prava izbira. Grmada s svojimi 898 metri je v takšnih dnevnih dobesedno oblegana. Z vseh strani se na razgleden vrh vzpenja množica obiskovalcev. Nič čudnega, saj so na vrh speljane markirane poti z vseh strani: s strani Škofje Loke po dolini potoka Hrastnica. Pot nas popelje mimo starodavne cerkvice svete Jedrti pod pobočji Tošča do turistične kmetije Gonte in potem na sam vrh. Druga pot nas popelje iz Polhovega Gradca mimo nekdanje graščine grofov Glagajanov, po samotnih zaselkih nad divjo dolino Mačkovega grabna in še ene prelepe cerkvice svete Uršule, prilepljene na pobočja Grmade. Tretja pot, morda najbolj obiskana, je tista iz Medvod po dolini Ločnice. Zapeljemo se do gostilne Legastja, pa mimo zapuščenega mlina in do nekakšne kotline sredi doline po imenu Knapovže. Vse do sredine 20 let je bil tam čisto pravi rudnik svinca, cinka in živega srebra. Tudi ta pot nas popelje do Gont in potem na sam vrh.
Matej Podgoršek s SiOLom razkriva TENERIFE za pohodnike: tri nepozabne ture v Parque Rural …
in … Pustni krof brez slabe vesti: ČEMŠENIŠKA PLANINA s Trojan
T. K. B. na MMC RTV SLO povzema, da župan Gorij poziva TNP, naj prevzame odgovornost za sotesko Vintgar. Območje soteske Vintgar je po navedbah župana občine Gorje objektivno nevarno območje. Že od leta 2014 poziva javni zavod TNP in ministrstvo k ureditvi upravljanja Vintgarja. Ker varstvo in upravljanje soteske še vedno ni ustrezno in zakonito urejeno, bi se brez takojšnjega ukrepanja lahko občini očitali malomarnost in celo objektivna odškodninska odgovornost, je pojasnil župan. “Pravne podlage za upravljanje soteske ni in tu je velika pravna praznina, predvsem glede odgovornosti do poškodovanih v soteski, ki se prenese na dejanskega lastnika zemljišča, kar je tudi občina Gorje,” je opozoril. “S predlaganim sklepom današnje izredne seje bi občinski upravi omogočili vzpostaviti odgovornost tistih, ki imajo na obiskovanje soteske Vintgar dejanski vpliv, to pa je javni zavod TNP,” je povedal. Župan predlaga občinskemu svetu, da pozove javni zavod TNP, naj nemudoma zagotovi varstvo naravne vrednote soteska Vintgar skladno z zakonom. Javni zavod TNP to lahko stori tako, da bodisi poda izjavo, da sam prevzema neposredno varstvo in upravljanje soteske, bodisi sklene skrbniško pogodbo z ustrezno izbrano osebo.
Mariša Bizjak za Radio Koper, piše, da je priljubljena koča na Mangartskem sedlu od lanskega poletja zaprta. Občina Bovec jo namerava obnoviti, čakajo na gradbeno dovoljenje. Vsi načrtovani posegi so v skladu z usmeritvami TNP-ja. To je vsaj dveletni projekt. Lani se je dolgoletni oskrbnik koče na Mangartskem sedlu Erik Cuder odločil, da vrata koče po več kot 40 letih zapre. Zgrajena je bila namreč kot nekdanja obmejna stražnica in ni več ustrezala sodobnim standardom. Bovška občina se je zato odločila za prenovo. Načrte je pripravil arhitekt Janez Roš iz ljubljanskega podjetja Tloris: “Poskušali smo se vrniti k temu, kot so se nekoč delale vse koče – torej iz kamna, lesa in tako naprej. Ta vojaški objekt je bil kakovostno zgrajen. Gre za opečno masivno stavbo z betonskimi ploščami. To je treba nujno ohraniti in posodobiti, torej stavba bo dobila novo preobleko, streho in tehnološko posodobitev.”
Vsi načrtovani posegi so v skladu z usmeritvami TNP-ja in zavodov za varstvo narave in kulturne dediščine, zagotavlja Roš. Koča bo imela biološko čistilno napravo, zalogovnik za zbiranje deževnice, sončno elektrarno in celo vetrnico: “Tudi vetrnica bo, najprej smo načrtovali dve, ampak niso dovolili, ampak mislim, da bomo z integrirano fotovoltaiko na južni strehi dobili dovolj kilovatov za nemoteno delovanje vseh naprav.”
Novinarji Radio Kopra so se podali tudi v Rabeljski rudnik, kjer so, v okviru geomineralnega parka Cave del Predil na italijanski strani meje, obiskovalcem ponudili novo doživetje: ogled rudnika z električnim vlakcem.
Novost pomeni več udobja in varnosti: vlakec lahko naenkrat prevaža do 25 obiskovalcev vse do velike podzemne dvorane svete Barbare. Projekt je s približno 220.000 evri podprla dežela Furlanija – Julijska krajina, v okviru sredstev za izredno vzdrževanje muzejskih ustanov.
Rabeljski rudnik, z več kot 120 kilometri rovov, je bil stoletja ena ključnih evropskih jam za pridobivanje svinca in cinka. Zaprli so ga 6. februarja 1991, v njem pa so delali tudi številni rudarji z Bovškega. Posebno poglavje zgodovine predstavlja skoraj 5 kilometrov dolg predor Štoln, ki so ga rudarji desetletja uporabljali za prihod na delo. Zgrajen je bil pred 120 leti.
Obiskovalce kmalu čaka še nova nadgradnja: VR doživetje zaprtega predora Štoln, tudi to s podporo dežele. Zgodovina, tehnologija in izkušnja, vse v enem podzemnem potovanju.
