Glas, 18. januar 1969
Zdajle v začetku leta je kar pravšnja priložnost za pojasnilo in opravičilo. Nekateri prijatelji, zvesti bralci teh mojih zapisov, me namreč ustavljajo na cesti ali pa me v pismih sprašujejo, če bom še pisal sestavke »Po Prešernovih stopinjah«. Seveda jih bom še pisal, saj gradiva in načrtov je še dosti. Toda vedeti pa je le treba, da moram sleherni zapis o Prešernu skrbno pretehtati, premisliti, vsak važnejši nov podatek preveriti in dostikrat tudi potovati v kak kraj in osebno govoriti z ljudmi. Vsega tega pa ne zmorem kar vsak teden. Veže me namreč vsakodnevna redna služba v muzeju pa tudi zimski čas mi je v oviro. Predvsem pa je prenagljenemu pisanju prava zavora tudi zavest, da te zapise ne bero le dobrosrčni preprosti ljudje, pač pa tudi strogi učeni možje. Neprijetna je tudi misel na sitne pikolovce. Torej, Po Prešernovih stopinjah bomo še hodili — pač tedaj, ko bo kaka prešernovska snov dozorela in ko bom imel spet kaj novega ali pa le malo znanega povedati. Vmes pa se bodo, kot doslej, zvrstili zapisi o gorenjskih velmožeh, za katere je prav, da jih današnji mladi rod spozna — starejši bralci pa spet spomnijo. Tako začenjam letošnje zapise o kamniškem rojaku, pesniku Petruški, sledila pa bodo kramljanja o humoristu in pisatelju Jakobu Alešovcu, o junaku in pesniku Rudolfu Maistru, o Jalnu in Tavčarju. O Janezu Trdini iz Mengša, o Francu Saleziju Finžgarju iz Doslovč pa že plotem kar cel venec zapisov. In še ne bo delo opravljeno … Tudi to moram povedati (saj bo veljalo za večino letošnjih zapisov vnaprej), da kljub temu, če pišem zdaj o tem, zdaj o onem slovenskem pesniku ali pisatelju, vendarle potihoma mislim, da tudi v teh zapisih le nekako hodim po Prešernovih stopinjah. Zakaj ne morem si zamisliti slovenskega umetnika, ki ne bi v srcu nosil Prešerna. Kajti le to je zagotovilo, da je neki naš pesnik ali pisatelj zares umetnik, zares Slovenec in pravi človek. Vse kaže, da se moram prav zdajle dotakniti tudi pisanj mladih tovarišev, ki imajo poglede le prezvesto uprte v večerno nebesno stran. Ne naročilo, le nasvet: pozžlahtnite duha svoje govorice in svojih pisanj s Trubarjevimi, s Prešernovimi in s Cankarjevimi besedami in mislimi — pa bo vse prav. Slovensko bo in umetniško bo! Zdravo in domače vino bo, vse drugo pa je plehka tuja brozga!
RADIVOJ PETERLIN
Tako je bilo pravo ime pesnika Petruške. Spominska plošča na hiši št. 20 v ulici Borisa Kidriča v Kamniku pravi, da se je tamkaj rodil dne 28. januarja l. 1879 deček, ki so mu zagonetne rojenice določile nemirno življenjsko pot — najnemirnejšo od vseh. Takega ahasverskega življenja ni imel ne prej ne poslej noben slovenski pesnik! Resda mrzli slovstveni zgodovinarji Petruške ne štejejo med pomembne slovenske umetnike — toda kot človeka bi ga gotovo celo naš Prešeren štel med svoje prijatelje: bil je zaprašen, zaraščen mož in utrujen od potovanj — v njegovem medvedje čokatem telesu, pa je bilo rahlo in čuteče pesniško srce. Širokosrčje mu je sijalo iz njegovih, tako človeško dobrih sinjih oči … Slehernemu, bogatemu ošabniku ali pa naklonjenemu natakarju — vsakemu je kar dosledno rekel »prijateljček«. Od vseh stvari na svetu pa je, razen čaše vina, imel najraje veliko skledo solate, tiste prave in krhke ljubljanske ledenke …
A poglejmo sedaj še v Petruškino mladost! Bistrogledega dečka so starši, ugledni kamniški meščani, poslali seveda v ljubljansko gimnazijo. Pa glej šmenta: v fantiču je že tičal nemir, ki ga je obsedel in nikoli več spustil v življenju. Iz Ljubljane je nagajivi gimnazijec moral v novomeško gimnazijo (tam se je družil s Kettejem in sodeloval v njegovi dijaški »zadrugi«). Le kaj je napravil narobe, da se je z novomeške gimnazije, moral preseliti v Kranj, odtod pa spet v Ljubljano — kdo ve? Le to vemo, da je moral nedokončani gimnazijec, enaindvajsetletniik, l. 1900 k vojakom . Dodelili so ga k topničarjem v Boki Kotorski. In tudi tu ga je prevzel nemir: ušel je, iskal zavetja onstran meje v Črni gori; a se potem skesal in vrnil k svojemu polku, bil degradiran in zaprt v ječi celih osem mesecev. Bilo pa je svobodoljubnemu Petruški pri vojakih tako hudo, da je vnovič zbežal in se čez Italijo podal v Rusijo, o kateri so, kot o blagi slavjanski matjuški, sanjarili vsi slovenski rodoljubni študentje one dobe. To je bilo leta 1902.
CESTE IN STEPE
Odtlej — celih štirinajst let — je naš Petruška blodil po širni Rusiji. Pešačil kot pravi bosjak. Kruh si je priložnostno služil kot domači učitelj v bogatih bojarskih družinah Južne Rusije, delal kratek čas kot knjigovodja v Rostovu in pozneje kot uradnik v banki v Caricinu (današnji Volvograd) že pod Sovjeti. Do l. 1919, ko se je vrnil v domovino. Ves čas svojega bivanja v Rusiji je Petruška mnogo potoval: bil je na Krimu in na Kavkazu, prepešačil je vso evropsko Rusijo; bil pa je tudi v Palestini (sedanji Izrael), Bolgariji, Skandinaviji, Nemčiji, Holandski, Belgiji in Franciji. Seveda dobrodušni Petruška ni potoval po svetu iz kakih znanstvenih ali drugače preračunanih nagibov. Potoval je zato, ker ga je to pač veselilo — pa mirna Bosna! Nikakor pa ne smemo reči, da je bil prijateljček Petruška kak jalov, suh list našega rodu. Oglašal se je z potopisi, s črticami pa tudi s pesmimi v našem revijalnem časopisju. Dosti eo tudi prevajal z ruščine v slovenščino. Splošno zanimanje v domovini pa je vzbudil njegov obisk pri slovitem ruskem pisatelju Levu Nikolajeviču Tolstoju. Ta Petruškin podvig (drugače te nenamerne poti res ne moremo imenovati) pa gotovo zasluži posebno poglavje.
OBISK PRI TOLSTOJU
Naklučje je hotelo, da sta v prav istem letu, 1904, kar dva Slovenca obiskala grofa Leva Nikolajeviča Tolstoja na njegovem posestvu v Jasni Poljani. Prvi je bil naš ljubi preprosti Petruška, drugi obiskovalec je bil resni študent, že diplomant Bogumil Vošnjak. Petruška je obiskal slovitega pisatelja Tolstoja bolj slučajno. Bil je naš bohem na poti od Moskve do Odese. V Tuli opazi kažipot, ki je kazal proti Jasni Poljani! Petruška je imel tedaj (kot prej in poslej) časa dovolj, pa jo je mahnil še k Tolstoju! Kakih posebnih želja in namenov ni imel. Le to ogledati si kraj in bivališče slavnega pisatelja. In če bo šlo, tudi grofa samega. V Jasno Poljano jo je Petruška primahal zvečer pa je prespal kar pri bližnjem kmetu Tarasu Vukanovu. Zjutraj je šel h graščini in sedel pod »lipo siromakov«. Tam so navadno čakali mužiki in berači, da bi slišali tolažimo besedo in dobili pomoč od čudaškega gospodarja. Ko se je čez čas pri lipi pojavil Tolstoj, je naš Petruška stopil k njemu in mu povedal, kdo je in od kod. Tolstoj je Petruški dobrohotno stisnil roko in m u rekel dvakrat ali trikrat: »zdravstvujte«. Petruška je o tem trenutku pozneje pripovedoval: »Storil je to s tako prisrčnostjo in tako veselo uprl vame svoje mehke, svetle oči, da me je takoj minila vsa nerodnost in bojazljivost in sem se čutil pri njem kot pri starem znancu.« Kaže pa vse na to, da Tolstoj o Slovencih ni kaj prida vedel. Govoril je le o bolgarskih in srbskih listih, ki jih ima naročene.
Vse drugače kot preprosti romar Petruška pa je govoril s Tolstojem poznejši doktor Bogumil Vošnjak. Izpričano je, da je Vošnjak potoval po Rusiji precej po gosposko in z raznimi priporočili. Zato je bil tudi njegov prihod v Jasno Poljano bolj gosposki in samozavesten. V Tuli si je Vošnjak najel izvoščka, ki ga je potem odpeljal na oddaljeno Jasno Poljano. Tolstoj je obiskovalca povabil na sprehod in razgovor, Vošnjak mu je spotoma povedal, da pripada narodu, ki ga zatirajo mnogo silnejši narodi in sosedje. Tolstoj je bil proti politični borbi, ker je škodljiva in odvrača človeka od duševnega življenja. Medsebojno življenje narodov naj preveva ljubezen. Tolstoj je Vošnjaku odkrito priznal, da ne razume naše jezikovne borbe v Avstriji. Ko mu je Vošnjak povedal, da so Nemci tovarnarji, Slovenci pa delavci, pisarji in sluge, je Tolstoj rekel: »Sreča za vas, da vaši ljudje niso tovarnarji. Kot delavci so srečnejši. Živeti jo treba brez borbe, v miru. Bojeviti nacionalizem je velika nesreča.«
PO CESTI IN STEPI
V kramljanju smo skoraj pozabili na Petruško — pesnika. Povedati moramo, da je izdal kar tri samostojne pesniške zbirke: »Po cesti in stepi«, »Znamenja«, in »Popotne pesmi«. Sam se je v pesmi najbolje označil:
Povsodi in nikjer doma,
vsak brat in sestra, zvesta
družica bila palica,
nevesta — bela cesta.
Po vrnitvi v domovino je Petruška nekaj let služboval kot uradnik pri socialnem zavarovanju, pozneje pa se je ves posvetil pisateljevanju in časnikarstvu. Urejeval je tudi revijo Odmevi. Vsa Ljubljana je poznala dobrovoljnega, sicer resda malo zanemarjenega pesnika. Rad je posedal ob veselih literarnih omizjih in pripovedoval anekdote s svojih potovanj po široki Rusiji. Družboljubivega bohema le licemerci niso marali. Pa še za te je imel le besedo prijateljčki … Na jesen leta 1937 je Petruško obiskala huda jeterna bolezen. Kar ni mogel ali hotel ubogati zdravnika: »Saj me le straši!« Pa je šlo z boleznijo strmo navzdol. Pivski tovariš mu je zašepetal:
Petruška —
pa dajva še en pir,
popred ko greš,
pred božji tron,
pred božji tron
po božji lon —
po mir …
Ob koncu pomladi, 21. junija 1938, je Radivoj Peterlin – Petruška legel na kamniških Žalah v poslednji sen. V prihodnjih dneh pa bo 90 let od njegovega rojstva. Poznala sva se osebno in gotovo tudi rada imela. Naj velja zato ta zapis kot spomin na ljubeznivega prijateljčka Petruško! Kot rdeč nagelj na pozabljen pesnikov grob …
Črtomir Zorec
