Trije so že okrevali, četrti alpinist pa je še v šok sobi bolnišnice v Chamonixu
Delo, 26. avgust 1968
LJUBLJANA, 25. avgusta 1968
Iz uredništva smo danes poklicali bolnišnico v Chamonixu, za katero so nam v ENSA (Ecole national de ski et d’alpinisme) povedali, da se v njej zdravijo kamniški alpinisti, ki so v torek zdrsnili v Whnperjevem ozebniku v področju Chamonixa. K telefonu je prišel Franc Malešič, ki je nekoliko natančneje povedal, kako je prišlo do nesreče. Sporočil je tudi, da je Koritnik že zapustil bolnišnico, s Humarjem pa jo bosta verjetno še danes. Za sedaj zdravniki še ne vedo povedati ničesar natančnega glede poškodb Marjana Perčiča, ki je še v šok sobi bolnišnice v Chamonixu.
Milan Humar, Jernej Koritnik, Franc Malešič in Marjan Perčič, člani alpinističnega odseka PD Kamnik so bili nekaj časa na alpinistični odpravi v Zapadnih Alpah. Tabor so imeli na Montenverju nad Mer de Glace, od koder je najlepše izhodišče za večino vzponov. Predno so se odločili za usodni vzpon, so plezali Gervasutijev ozebnik v Mont Blanc du Taculu, in sicer z direktnim (desnim) izstopom. Smer je ledna s povprečno naklonino okoli 60 stopinj.
V ponedeljek, 19. avg. so se iz Argentierske koče namenili v Charletov ozebnik, ki v direktnem vzponu privede na Col de Armand Charlet v višini 3996 m. Višina smeri je okoli tisoč metrov, ima pa izredno naklonino. Spodnjih 250 m ima 55 stopinj, potem pride najtežji del, kjer je strmina 65 stopinj, včasih pa se sprevrže celo v pravo ledeno steno, izstop pa je spet nekoliko položnejši. Imeli so v načrtu, da bodo sestopili s sedla Rond de Rochez skozi Wimperjev ozebnik. Iz koče so odšli nekaj pred tretjo uro zjutraj in ob pol sedmih so bili že pri vstopu. Kljub strmini in ne preveč dobrim razmeram so hitro napredovali do sredine smeri, kjer jih je zatekla noč. Na svetlobni poziv iz doline so s svetilko odgovorili, da je vse v redu. Toda, ker zaradi strmine niso našli primernega mesta za bivak, so ves čas previdno napredovali in so bili ob svitanju že na sedlu Col de Armand Charlet. Tu so nekaj časa počili v luknjah, ki so jih izkopali v sneg, nato pa prek skalnatega stolpa nadaljevali pot na sosednje sedlo in nato na vrh Rond de Rochez (visok okoli 4150 m), ki leži levo od Aguille Verte. Sestop z vrha v sedlo jim ni delal posebnih preglavic, prav tako ne začetek direktnega izstopa iz Wimperjevega ozebnika, po katerem so se odločili spustiti v dolino.
Sestopali so v eni navezi, in sicer tako, da je zadnji hodil Koritnik, kot najbolj izkušen, pred njim Humar, Malešič, prvi pa Perčič. Sneg je bil dober, videli pa so tudi, da so pred njimi skozi ozebnik že sestopali. Samo na nekaterih mestih je tanjša plast gnilega snega prekrivala led. Kaže, da je eno takih mest tudi povzročilo nesrečo. Kakor je povedal Malešič, je nekaj pred 12. uro (20. t. m.) nenadoma zagledal, da za njimi po strmini drsi zadnji v navezi — Koritnik. Ta je za seboj potegnil še Humarja in druga dva, čeprav je Malešič medtem z vso močjo zabil v tla cepin in skušal padec prestreči. V trenutku nesreče so bili še okoli 300 do 400 m nad iztekam ozebnika, kamor so prileteli v nekaj trenutkih. Vrglo jih je prek ledenega skoka in prek razpoke na ledenik. Humar si je prvi opomogel in pomagal drugim, da so se potegnili iz snega. Čez nekaj časa je Malešič odšel po pomoč, drugi pa so se odločili, da počakajo na mestu. Malešič je prečil pod grebenom Aguille de Moan in ves čas iskal možnost, da bi poslal obvestilo o nesreči. Pri observatoriju, ki leži nekaj pred kočo Couvercel, se ni nihče odzval, zato je nadaljeval pot k koči. Medtem ga je preletel tudi helikopter, toda tudi ta ga ni opazil, šele v koči Couvercel je zvedel, da se je reševalna akcija že začela in da v njej sodeluje tudi helikopter. Kakor je zvedel kasneje, je medtem, ko je hitel po pomoč, se je v ozebniku sprožil kložasti plaz in ponesrečence premaknil nekoliko nižje. Plaz je verjetno tudi poškodoval Perčiča, medtem, ko sta druga dva lahko začela sama sestopati. Kasneje je vse pobral helikopter in jih prek koče Couvercel prenesel v bolnišnico.
F. SAVENC
