Slovenec, 10. julij 1931
Prejeli smo: Slovensko planinsko društvo je zašlo v občutno krizo in ker je SPD še vedno skoraj edina in splošna organizacija naših planincev, je obenem zašlo v krizo tudi vse slovensko planinstvo.
V krizi je organizacija planinstva, v krizi pa so tudi ideali planinstva. Slovensko planinsko društvo je takoj po vojni stalo pred veliko nalogo, namreč da prevzame vse planinske organizacije, ki so bile v naših pokrajinah, zlasti pa ves njihov inventar s kočami vred. Na ta način bi SPD zadostilo svoji nalogi. Druga naloga SPD pa je bila, da nadaljuje, vzdržuje in spopolnjuje planinske naprave. V glavnem bi SPD izvrševalo to drugo nalogo z napravo novih poti, markacijami in z novimi planinskimi, kočami. Seveda s tem še ni rečeno, da bi morala biti na vsakem hribu krčma, ki bi služila bolj drugim namenom kakor pa pravemu planinstvu.
Ako danes gledamo, kaj je SPD napravilo in doseglo, je zelo malo. Zlasti je SPD zanemarilo moralni in etični povzdig planinstva. Zaradi tega in iz drugih vzrokov so nastale v društvu razmere, ki so pričele mnoge odbijati. Pravi in izkušeni planinci so se celo začeli odtegovati sodelovanju, ker nočejo trpeti diktata v društvu. Na zadnjem občnem zboru je prišlo do nekega kompromisa, ki pa je celoti bolj v škodo kakor pa v korist. Razmere v organizaciji imajo seveda poseben vpliv tudi na razmere v kočah. Vsaka koča ima svojega oskrbnika iz vrst članov SPD. Oskrbnik oskrbuje na lastno pest svojo kočo s potrebščinami in hrano in hoče seveda tudi sam živeti. Obiskovalci koče morajo plačevati cene, ki so temu primerno visoke. V nekaterih kočah pa zlasti pozimi, ko imajo prostejše roke, ponekod prav po judovsko odirajo smučarje. To ni v korist našemu planinstvu in se mora nehati.
Še hujše pa je z redom v kočah. Neugodno je, da oskrbujejo koče ponavadi ženske, ki nimajo moči, da bi ugovarjale morebitnim razgrajačem v kočah. Zalo sta red in disciplina v kočah pod kritiko.
Glavnega nereda pa so krivi v bližnjih, lažje dostopnih kočah domači mladi ljudje obeh spolov, ki zahajajo v koče počenjat svoje šale. Pravi turist, ki pride v gore odpočit se in oddahnit, se boji v tako kočo vstopiti, kaj šele prenočevati. Med take oskrunjevalce planinstva spada tudi dosti ljubljanskih nedeljskih turistov, ki smatrajo planinske koče najbrže le za pivnice brez policijske ure.
Prav posebno poglavje pa bi bilo treba napisali o povečini še nedorasli mladini, ki hodi v planinske koče na svoje ljubavne sestanke. Ali je to združljivo z visoko moralo in slično nalogo planinstva? Le kaj počenjajo starši, da puščajo svoje otroke v hribe, ne da bi jih izročali pametnemu nadzorstvu v varstvo?
Tako smo sedaj ob žalostni bilanci našega planinstva, ki se je sprevrglo v vse kaj drugega, kakor pa so si to zamišljali njegovi idejni začetniki pred desetletji. Na eni strani imamo nesmiselno izpostavljanje raznim nevarnostim in baharijo z rekordi, doseženimi v planinah. Povrh tega so taki junaki še užaljeni, če malo podvomiš, da je padel 50 metrov globoko in še živ ostal. Na drugi strani pa imamo zlorabo planin v neetične svrhe, vmes pa se je razpasla še ponekod prav odurna kupčija s planinstvom. V planinski organizaciji sami manjka demokratičnega duha in strpljivosti, na drugi strani pa skoraj ni govora o kaki resni kritiki. Ni čuda, če so že redki planinci, ki z vso svojo dušo razumejo veličastnost planin in krasne božje narave.
Janez Mencinger iz Bohinja ni bil nikoli na vrhu Triglava, vendar kako krasno je opisal lepoto planine. Le taki planinci, ki bodo zahajali v planine z ljubeznijo in s spoštovanjem do narave — tudi če ne bodo prinesli zvrhanih košev narcis z Golice — le taki planinci bodo prerodili naše planinstvo in tudi planinsko organizacijo.
