Gorenjski Glas, 27. maj 1997
Tržičan u Iztoku Tomazinu so ozebline nog preprečile smučanje z vrha.
Moste pri Žirovnici, 24. maja – Žena tržiškega alpinista Iztoka Tomazina je iz novega doma v jeseniški občini sporočila, da so zadnje vesti o uresničitvi njegovih načrtov na Mount Everestu slabe. Iztok je sicer po pljučnem edemu dobro okreval in se po izboljšanju vremena povzpel s smučmi na prek 7000 metrov nadmorske višine, na gori pa je začutil ozebline na nogah. S hudimi bolečinami se je vrnil v bazni tabor, kjer čaka na vrnitev v domovino.
Več sreče, kot jo je imel Tomazin z načrtom za smučanje z vrha najvišje gore na svetu, pa sta imela slovenska alpinista Franc Pepevnik – Aco iz Šentjurja pri Celju in Pavle Kozjek iz Ljubljane. Prvi je sam priplezal na 8848 metrov visoki vrh 22. maja 1997, potem ko sta alpinist Milan Romih iz Slovenske Bistrice in eden od Šerp odnehala v viharnem vremenu zaradi slabega počutja in omrzlin. Drugi je že naslednji dan, 23. 5. 1997, ob 13.45 po lokalnem času stopil na vrh brez uporabe dodatnega kisika. Čeprav se je povzpel po klasični in ne novi smeri, kot je načrtoval, gre za nov uspeh slovenskega alpinizma. S Kozjekom se je namreč vzpenjal tudi Nemec Stuhler, ki pa je odnehal na drugi skalni stopnji. Kot je v petek sporočil Iztok Tomazin, na gori dobro napredujeta tudi Hrvat Darko Petrin in neki Šerpa.
Pepevnik in Kozjek sta sedmi in osmi Slovenec na vrhu Everesta. Tja sta 13. maja 1979 prvič stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik iz Kranja, dva dni zatem pa je na vrh priplezal še Stane Belak – Šrauf. Tak podvig je pozneje uspel še Vikiju Grošlju, Mariji Štremfelj (z njo je bil na vrhu tudi mož Andrej) in Janezu Jegliču. Slovenski alpinisti so se na Everest povzpeli ? o treh različnih smereh, tokrat pa jim je prvič vzpel vzpon iz Tibeta. Iz tabora pod Severnim sedlom bodo člani mednarodne odprave na Everest odšli 28. maja, do začetka junija bodo v Katmanduju, kmalu nato pa bodo spet doma.
S. Saje
