EPIcenter, april 2004
Čreda izbranih bovških ovac, bovško-drežniške koze in čudovite rogače mu sledijo na paši, v gozdu in v strmem skalovju kot zvesti psi. Mož poln energije in kondicije, ki mu jo lahko zavida vsak mladenič iz doline, je še pred letom ali dvema na planini Krnica imel 50 glavo čredo. Danilo Kravanja – Zajc iz Zavržena nad Bovcem je tu pasel in mlekaril polnih 24 let.
V strminah Kaninskega gorovja ob hudourniški grapi, 1.240 m visoko, leži planina Krnica, ki je v pašni lasti kmetov iz Plužne. Včasih je bil od tod tudi najlažji dostop v planino. Za pot iz Plužne dober hodec potrebuje poldrugo uro do dve hoda. Po izgradnji kaninske žičnice in ceste do postaje B pa le slabe pol ure po urejeni in skrbno markirani stezi.
Več kot 600 glava čreda ovac in koz
M. Marsano je leta 1932 v študiji Planine v Zgornjem Posočju zapisal: “Na planini Krnica in Gozdec se pase drobnica od 24. junija do 14. septembra. Pašniki segajo od 1.100 do 1.900 metrov nadmorske višine. V času paše je poleg mlekarja še sedem pastirjev. Pašna čreda šteje 500 ovac in 150 koz. Skozi sezono na planini pridelajo 41 stotov sira in 19 stotov skute …”
Še pred nekaj leti se je na planini paslo dvesto in več glav drobnice, za katero sta skrbela mlekar in pastir. Vstajala sta že ob četrti uri zjutraj in ob pol peti pričela z molžo ovac in koz. Za pašo zadolženi pastirji so čredo gnali strmo pod Prevole, v Stador ali Jelenk, tudi do dve uri in več hoda daleč. Veliko napora in fizične sposobnosti so bile potrebne, da je pastir kmalu popoldan zbral čredo na strmih, skalnatih, brezpotnih pobočjih. Treba jo je bilo namreč prignati nazaj na planino in pričeti s popoldansko molžo. Temu je sledila ponovna paša, vendar bližje.
Naravno sredstvo za hlajenje
Tekoče vode ali studenca v planini ni bilo. Šele pred nekaj leti so tja napeljali vodo iz uro hoda oddaljenega izvira. Do tedaj so uporabljali le kapnico. V poletni vročini je tako obstajala velika nevarnost, da se mleko skisa. Vendar so si umni domačini in pastirji omislili naravno sredstvo za hlajenje. V osenčeni kotlini nad planino je dolgo v poletne mesece ostal zmrznjen sneg. Vsak dan je eden od pastirjev, ki je gnal živino s paše, tja odšel po kos zmrznjenega snega, ga povezal ter kot nahrbtnik ponesel na planino. Med nošnjo se je led seveda talil, tako da je nosaču mrzla voda tekla po hrbtu, zadnjici in vse do peta. Kljub temu pa ga je ostalo dovolj. Očistili so ga nesnage, ga dali v pomolženo mleko in tako zagotovili pravilno in naravno hlajenje.
Danilo Kravanja – Zajc
Na planini je zadnja leta sam opravljal delo mlekarja in pastirja, le ob vikendih mu je na pomoč priskočil sin. Še v lanskem letu je vsako jutro pomolzel in usiril kar nekaj koles bovškega sira. Po sirjenju pa je odhajal visoko pod Prevalo po čredo za večerno molžo. In čeprav Zajc ni več mlad. pravi, da bi še mlekaril v Krnici, če bi le še hotel kdo priti tja z ovcami in bi pomagal pri paši in molži.
Le malo je upanja, da bodo planinci in pohodniki, ki se bodo letos odpravili v pogorje Kanina, še naleteli na klenega Zajca ali morda na drugega pastirja s čredo ovac in koz. Le malo upanja, da se bo utrujeni hribolazec odpočil na klopci, poklepetal z mlekarjem in dobil skledo skutne juhe ali svežega planinskega mleka.
Mogoče pa le. Zajc je svojo zadnjosezono na Krnici napovedal že pred nekaj leti. Tako lahko po tihem upamo, da se bo lepega junijskega dne s svojo čredo ovac in koz ponovno odpravil visoko v skalovje planine Krnica.
Besedilo in foto: Pavel Četrtič
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-4-2004.pdf
