Naša skupnost, 1973, številka 2
MOJA MAMA JE RADA HODILA V HRIBE – V VIHARJU NA MONT BLANC – IZREDNO NAPORNO ZIMSKO PLEZANJE PREK ČOPOVEGA STEBRA – OSEBNI VIŠINSKI REKORD 7900 METROV
Predstavljamo vam »najvišjega« občana naše občine. Sicer ima povsem poprečne mere moškega, pa vendar je »najvišji«, ker je eden tistih srčnih fantov, ki so se v zadnji alpinistični odpravi povzpeli pod sam vrh 8481 m visoke gore Makalu. To je 32-letni Stane Belak, strojni tehnik, z Zaloške ceste 102. Pravzaprav je težko reči, kje je bolj doma: ali na Zaloški cesti ali v hribih. No, dom je le dom, kjer je ognjišče in žena in ta ga skupaj s petletno Mojco vedno čaka doma. Ona mu reče »Stane«, Mojca »ati«, v službi ga kličejo »tovariš Belak«, vsa hribovska druščina pa ga ima za »šraufa«. Mi, ki smo veseli uspeha zadnje odprave, pa smo ga imenovali kar za »najvišjega« občana in da bi o njem še kaj več zvedeli, smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Kdaj si začel s hribi?
Moja mama je rada hodila v hribe in to ljubezen je dala tudi meni. Tam okrog 1951. leta me je peljala v Dolino sedmerih jezer. Takrat se je začelo. Našel sem svet, poln lepot in skrivnosti pa sem vse pogosteje moral v njem tešiti svojo mladostno radovednost. S prijatelji iz gimnazije smo pogosto šli na Veliko planino smučat, pa na slovensko planinsko transverzalo. Začel sem se sukati okrog sten v Turncu in po plezalnem tečaju hitro zašel med tedanje ase alpinizma. Začel sem nekoliko starejši, kot začnejo navadno, sem pa zato vztrajal in ostal zvest prijatelj gora in še posebej njihovih sten.
Naštej nam nekaj najlepših in najtežjih vzponov v naših in tujih gorah pred Makalujem.
V masivu Mont Blanca sem bil trikrat: leta 1965 sva s pokojnim dr. Pretnarjem preplezala prečenje Grandes Jorasses, to je mejnega vrha med Francijo in Italijo, potem sva preplezala tretjo ponovitev MAZEUDOVE smeri, ki je skrajno težka, no, pa še nekaj lažjih vzponov v Mont Blancu. Dve leti kasneje sva bila s prijateljem spet v Chamonixu in uspel nama je do tedaj največji podvig: splezala sva 1000 m vertikale po slovitem Bonattijevem stebru na mogočno granitno ostrico Dru, pa prečenje Rochforta, seveda spet z zaključkom na Mont Blancu. Leta 1969 je bila za slovenski alpinizem prava ofenziva, v najtežjih chamonških smereh. Tokrat sva s Krivicem naredila prvo ponovitev v Freneyskem stebru, ki ga je prvi preplezal sloviti Amerikanec John Harlin, pa še vrsto najekstremnejših vzponov, ki jih nudijo v alpinističnem svetu slovite ondotne stene. Med najtežjimi je bila do tedaj Les Droites, ki je bila resnično izredno odurna plezarija, in pa seveda prečenje Mont Blanca v viharju z vetrom 150 km na uro in mrazom -15 stopinj C. To je bilo nekakšno tekmovanje med najboljšimi alpinisti, ki smo bili takrat zbrani v mednarodnem taboru. Zasedla sva drugo mesto za tedaj najboljšima alpinistoma Messnerjem in Locnerjem. Potem je leta 1968 odšla prva odprava v Hindukuš, kjer smo osvojili pet vrhov med 5 in 7 tisoč metri. Dve leti kasneje smo se spet odpravili v Hindukuš; takrat smo preplezali dva sedemtisočaka in en 6800 m visok vrh. To je bila zelo uspela odprava in smo želi veliko mednarodno priznanje. Med naštetimi pa so bile vmes naše domače gore, ki so najlepše in pozimi najtežje. Vzpon prek Čopovega stebra (v januarju 68) je nedvomno višek zimske plezarije – 9 dni vzpona, od tega 5 dni snežnega viharja in še dva ekstremna zimska vzpona v steni Rakove špice in štiri dni v severni steni Špika.
Kolikokrat si že prespal v steni ali v zasilnem bivaku na prostem?
Spomnil si me na revmo. Te sem se pošteno nalezel. Če vštejem vse bivake v snegu na turnih smukih, ko smo se namreč privajali na najtrše razmere, je tega gotovo precej čez 100 noči. Od vseh pa se bom treh spominjal celo življenje; enega v Mont Blancu, ko sem na višini 3800 m bivakiral tako rekoč v sami srajci, potem zimsko plezanje v stebru Prisojnika, kamor me je »zaneslo« iz smučanja, kar tako, zaradi druščine, in še tretjega, ko smo imeli veliko akcijo gorske reševalne službe v steni Travnika, kjer nas je presenetil snežni vihar.
Ali si kje treniral za Makalu ali pa je vsa ta tvoja plezarija en sam trening?
Posebej res nisem mogel trenirati, ker imam obveznosti do družine in do službe. Čez teden športno življenje na kolesu in hoja, v soboto in nedeljo pa v stene – to je bil moj trening.
Gotovo si ženo spoznal v hribih, saj te v dolino skoraj ni!
Res je, v hribih sem jo spoznal, kot odlično jeseniško alpinistko, ki je že s petnajstimi leti preplezala Čopov steber – in sorodni duši sta se hitro vneli. Danes pravi, da pretiravam, kar je razumljivo, saj ona zaradi otroka ne more z menoj.
Si za zadnjo himalajsko odpravo veliko žrtvoval?
Za tako veliko odpravo človek pravzaprav žrtvuje vse. Ves svoj alpinistični staž, izkušnje in čas. Biti moraš res 100-odstotno pripravljen. Jaz sem šel z nad 200 vzponi težkih smeri ali bolje izkušnjami in znanjem iz teh vzponov. Zelo draga pa je tudi oprema, ki jo zbiraš več let.
Kakšen pomen ima zadnja odprava za jugoslovanski alpinizem in nasploh za Jugoslavijo kot državo v svetu?
Vsaka ekspedicija ali odprava ima za vsak narod zelo veliko vrednost. Saj je to reputacija kulturnega in športnega življenja nekega naroda. Kljub temu, da je bilo v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji slišati pripombe, češ na vrh niste prišli, je treba vedeti, da je bila gora osvojena že 4-krat in treba je razlikovati plezanje v Himalaji od normalnega pristopa na neko goro. Na Triglav npr. jih gre po normalni poti vsako leto na tisoče, po severni steni le nekaj. Pripravljali smo se za Kangbačen, ki je lažji, nismo pa dobili zanj dovoljenja. Naš vodja je dejal pred odhodom, da gremo s flobertom nad medveda na Makaluju pa smo se odločili za najtežjo smer po južni steni, ki je v svetu do sedaj veljala za nepreplezljivo. Nismo bili na vrhu, naš prvi cilj je bila stena njo smo preplezali. Dosegli smo višino 8000 m kot prvi Jugoslovani in preplezali steno gore, katere vrh smo si hoteli pridobiti kot nagrado – saj tehničnih težav do vrha ni bilo nobenih več. Tako rekoč svet za smučarje! Tega pa nismo zmogli zaradi izbruha viharja in nizkih temperatur. Težko smo se obrnili pod vrhom, pa smo se morali. Vrnili smo se vsi – kar imamo tudi za uspeh.
Kaj je bilo najtežje?
Težko je izbrati v tako polnem košu težav največjo. Sam pristop v monsumskem deževju, potem na višini 5000 m globok nov sneg in snežni metež, pa še orkanski vihar s 180 km/h in 20 do 30 stopinj C mraza. Na grebenih pa je bila hitrost vetra še veliko večja. Tako smo izmerili na nekaterih grebenskih prehodih sunke vetra tudi do 300 km na uro. Ker nas je bilo malo, so bili vsakodnevni napori šc večji – od problema s šerpami do pomanjkanja kisika, zmrznin in cele kopice drugih. Na koncu je nenadoma izbruhnil še hud vihar, začelo nam je primanjkovati hrane in opreme in morali smo se zadovoljiti z višino ok. 8100 m. Vsi instrumenti in fotoaparati so odpovedali. Na sosednjo goro Mont Everest je prav tedaj plezala po lažji smeri angleška ekspedicija s petkrat več šerpami in boljšo opremo pa z veliko večjim »pompom«, pa so rabili 14 dni več za isto višino kot mi. Na vrh pa tudi oni niso prišli. Tako imamo brez vrha tistih 55 dni vztrajnega na meji mogočnega še kopico osebnih rekordov; pa tudi brez njih bi bili ponosni, da smo zmogli ime Jugoslavije ponesti tako visoko. Moj osebni višinski rekord pa je nekako 7900 m.
Koliko si dobil denarja za ta podvig?
Denarja??? (Debelo me je pogledal in imel sem občutek, da se bo z mojim vprašanjem zadušil. Po krajšem lovljenju sape v začudenju nad tako neumnim vprašanjem je bruhnil v smeh.) Alpinisti za take stvari ne dobimo niti dinarja. Jaz sem bil še brez službe in me je za ta čas zavarovala Planinska zveza. Še osebno plezalno opremo smo imeli vsak svojo in od nje ni dosti ostalo (cepin, čelado, očala, vponke). To je bil res šport; če bi bil plačan bi verjetno prej obrnil, tudi če bi plezal samo za notranje potrebe, bi obrnil, toda bili smo jugoslovanska odprava. Hrabrijo nas priznanja pravih hribovskih tovarišev in pa delovni ljudje številnih delovnih organizacij, ki so nam materialno pomagali in pravzaprav omogočili, da smo lahko pred svetom pokazali svoje alpinistične izkušnje in organizacijo. Zlasti gre priznanje Iskri, ljubljanski banki, Induplati, Jugoexportu iz Beograda in Savi iz Kranja.
Če bi prišlo do ponovitve, bi se spet vključili v ekipo?
Bi, če bi imel za tisti čas zagotovljeno službo. Imam družino. Takrat sem dal vse na tehtnico, sedaj pa so mi že povedali, da moje odsotnosti v službi ne bodo trpeli. Neurejena odsotnost pa je huda psihična obremenitev za vsakega udeleženca odprave.
SLAVKO GERLICA
