Čopovega Joža sedemdeset let
Sam ne vem, kako se mi je spovrnilo v spomin, da je napisal jeseniški kaplan Ivan Dežman (Joannes Dessmann), ko je priplezal 8. avgusta 1809 na vrh Triglava, tudi svojo izpoved: »narvezhi moje vessele je na gorah« in položil to »pisemce« med vršne skale. Pa da mi je zdrsnil ta stavek skoraj sam od sebe na papir, ko sem zastavil pero, da napišem nekaj o Čopovem Jožu za njegovo sedemdesetletnico.
Menda bo naslov kar pravšen. Saj gre za sedemdeset let Joževega življenja, zapisanega goram vse od zgodnjih fantovskih let pa doslej in še v naprej. Goram in še posebej njihovim lepotam … Zakaj ni jih mnogo, ki bi jih kakor Joža tako preprosto-prisrčno in globoko občutili. Pa naj bo to roža ali žival, skromen izvirek ali divji hudournik, grmič ravšja ali skri venčen viharnik, prepadna stena ali grmeči plaz, komaj slišno šelestenje snega ali odmev treskov poletne nevihte in kar vse še morejo gore pokazati tistim, ki jih imajo zares radi, pa jim pojejo vedno novo pesem.
Ni tako lahko pisati o Čopovem Jožu. Izmišljati si ne smeš, saj poznajo Joža planinci od Triglava do Sar planine, od Avale do Durmitorja pa še čez mejo marsikdo, posebno gorski reševalci in alpinisti. Izmišljevanje je Joževa pravica, kadar hoče koga hudomušno — dobrodušno potegniti. Kakor takrat, ko sta s pokojnim Torkarjem, oskrbnikom v Aljaževem domu, zbirala (samo pri novincih) prispevke, da bi plačala »ferarja« (gorskega vodnika), ki bi Čopovega Joža, pa prav njega, popeljal na Triglav. Sam da si ne upa, ker se mu »u gvav (v glavi) vrti«. Tisto, kar bi lahko po resnici napisal (in tega ni malo), so mi vzeli po večjem izpod rok drugi, ki so pisali o njem. Ne bi bilo prav, če bi to s svojimi besedami »prepisal«. Zato bom dejal kakor nekakšen diskutant: »Strinjam se s tem, kar so povedali predgovorniki« — saj ni prav — »kar so napisali prejšnji pisci, želel bi samo podčrtati…« In kogar zanima, kaj je bilo že napisanega o Čopovem Jožu, naj prebere spominske besedo njegovih soplezalcev iz »zlate naveze-dr. Miha Potočnika in dr. Staneta Tominška, zapisano ob Joževi 60-letnici (PV 1953, stran 183), Lovšinovo pisanje o njem v »Triglavu« in v »Gorskih vodnikih« pa Pračkovo v knjigi »Med gorskimi reševalci«. Tudi drugi so vedeli povedati o Jožu samo lepo in dobro.
Nekaj stvari bi pa le rad »podčrtal.« Ko je (11. 8. 1924) omahnil dr. Jug v smrt v severni triglavski steni, je imel Joža za seboj že nekaj plezanja. Od prvih poskusov v Bevščici, Stolu in Begunjščici, ko se je še neizkušen fantin meril z njihovimi pečinami, v katere ga je zapeljalo tiho vabilo očnic, do plezanja v severni triglavski steni »skozi kamine« (skupaj z Jugom, Kvedrom in Volkarjem leta 1922) in v Prisojnikovi zapadni steni (s Kvedrom in dr. Tominškom leta 1923), ko stene niso preplezali, planinski »učenjaki« na Vršiču pa so jim hoteli priti z »lojtrami« na pomoč. Ob Jugovi smrti je imel Joža že precej izkušenj v skalah, vendar se je loteval novih plezalnih smeri s preudarno drznostjo, tako da je ob svojih izrednih alpinističnih sposobnostih — spretnosti, moči in razvedenosti (»kakor da vidi skozi skale«) — le redkokdaj prišel v zagato, kadar pa je, se je vedno sam potegnil iz nje, pa najsi je plezal v naših stenah ali v Visokih Turah ali v Centralnih in Zapadnih Alpah ali kje še vse drugje.
Tako se je zgodilo, da je postal Joža vzor slovenskim alpinistom, ne s filozofsko besedo ampak z alpinističnim dejanjem. Z alpinističnim dejanjem, o katerem je napisal O. E. Meyer, da ne vpraša, zakaj se je rodilo in kakšen ima namen. Dejanje, ki zeleni kakor drevo v soncu in vetru, ki raste v življenje močno kakor pečina. Njegova volja je njegova pravica!
Grdo bi se »zaplezal«, če bi hotel našteti vse Joževe prvenstvene smeri. Menda jih je 24 samo v naših gorah. Povedal bi eno: da je ostal Triglav Joževa gora in Triglavska severna stena njegova stena — več kakor tristokrat jo je preplezal. V letih 1927 do 1931 je potegnila zlata naveza poleg drugih prvenstvenih smeri tudi »gorenjsko« in »po Zlatorogovih stezah« (slednjo skupaj z Matevžem Frelihom) v Triglavski steni.
Najtežjo plezarijo v tej steni je opravil Joža prav za prav sam — smer po centralnem, sedaj Čopovem stebru. Nanjo je mislil že leta pred vojno, zanjo se je bal, da mu je ne bi »pobrali« (nemški plezalci). Po štirih letih izgnanstva, z opremo, ki jo je nabral pri svojih prijateljih, in s plezanja odvajeno, sicer včasih najboljšo alpinistko Pavlo Jesihovo se je zagnal vanjo 29. junija 1945. Po dveh težkih bivakih je Joža sam izplezal najtežji del smeri in postavil prvo slovensko »šestico« v naših gorah. Rad bi poznal tistega, ki bi jo za njim preplezal sam in v takšnih okoliščinah, brez najnovejših plezalskih pripomočkov (pa še pri 52 letih). Smer po Čopovem stebru pomeni za Joža višek njegovega plezanja in bo ohranila za vedno njegovo ime in njegov spomin v Triglavski steni.
Še besedo o Jožu — gorskem reševalcu. Ne kaže ponavljati, kar so drugi napisali tudi o tem. Joža sam ne ve natanko, koliko reševanj je vodil potem, ko je pomagal spraviti dr. Juga iz stene. V Julijcih skoraj prav vsa do 1941, ko ga je zaprl gestapo kot prvega Jeseničana. Po osvoboditvi so ga mlajši nekako »odrinili« od tega dela, ki so ga opravljali Joža in njegovi tovariši brez modernega reševalnega orodja in v začetku brez tistih izkušenj, ki jih je ustvaril tudi Joža s svojo iznajdljivostjo in požrtvovalnostjo. Takrat so bile »jeep« urne noge reševalcev in po dolini kvečjemu še kolo. Komu se je takrat samo sanjalo o »marinerjih« in »gramingerjih«. Mladina res nima pravice zmrdovati se nad »zastarelim« reševanjem iz Joževega razdobja, ki je zahtevalo najmanj toliko požrtvovalnosti, pa neprimerno več trdega dela. Samo en spomin bom obudil. V bavarski smeri se je ponesrečil France Vovk (tisti, ki je imel 95 kil in ga je vprašal Joža, ko so prišli do njega: »France, toliko te je, ali naj te odnesemo naenkrat ali dvakrat?«, pa se je Vovk vdano namuznil: »Kakor veste!«). Joža je z dr. Miho Potočnikom, Matevžem Frelihom in dr. Jožetom Hafnerjem plezal tisto nedeljo v Jalovcu, potem ko so prejšnjo noč prespali v Tamarju kar v kuhinji na tleh, kolikor je bilo sploh spanja. Na zadnjem večernem vlaku, zbiti od noči in plezanja, so zvedeli za nesrečo. V Mojstrani sta izstopila Joža in Miha, ki je bil od 1927, ko je prvič reševal v Špiku, še dolgo Jožev najzvestejši tovariš tudi pri reševanju. Bridko dolgo se je vlekla nočna pot skozi Vrata. Z dnem pa v steno in na reševanje! Do večera, ko se je ponesrečenca usmilil znani Prckinov »šimel« in ga zapeljal naravnost v jeseniško bolnišnico. Drugi pa »kakor veš« (brez jeepa) peš v tretjo noč, naslednji dan pa na »šiht«.
Tudi takšna zna biti pesem gora, težka pa vendar lepa v spominih. Razumejo jo tisti, ki so našli v gorah svoje največje veselje. Naj bi bilo našemu Jožu to veselje še dolgo dodeljeno!
Stanko Hribar
