Tomaž Banovec: »Mladi imajo vedno prav. Če ne danes, pa čez leta, ko nas ne bo več.«
Ko danes govorimo o (planinski) mladini, si pod tem pojmom običajno predstavljamo srednješolce, študente in mlade odrasle. Ob ustanovitvi Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije leta 1956 pa je bil pogled na mladino precej drugačen. Takrat so med »mlade« pogosto šteli tudi pionirje in osnovnošolce, meja med otroštvom, mladostjo in odraslostjo pa je bila bistveno manj izrazita kot danes. Mnogi so po končani osnovni šoli že stopili v redno zaposlitev, nekateri celo prej. Družine so nastajale prej, odgovornosti so prihajale hitreje, družba pa je od mladih pričakovala več samostojnosti.
Tudi planinska organizacija je delovala v povsem drugačnih okoliščinah. Povojna Planinska zveza Slovenije ni poznala sistemskega financiranja nevladnih organizacij, kot ga poznamo danes. Svoje delovanje je večinoma omogočala sama. Koče, članarina, prostovoljno delo in samoprispevki članstva so predstavljali materialno osnovo za razvoj planinstva. Obenem pa je zveza gradila skoraj celoten sistem skrbi za slovenski gorski prostor: od vzgoje mladih, označevanja in vzdrževanja poti, gradnje in oskrbe planinskih postojank, alpinizma in vodništva do organizacije gorskega reševanja.
V tem okolju delo z mladimi ni bilo zgolj eden izmed programov. Predstavljalo je vprašanje prihodnosti celotne planinske organizacije. Če ni bilo mladih planincev, ni bilo prihodnjih skrbnikov poti, oskrbnikov, vodnikov, alpinistov, reševalcev in funkcionarjev. Zato ni presenetljivo, da je prav sredi petdesetih let dozorelo spoznanje, da mladinsko delo potrebuje lastno organizacijsko strukturo.
»Rojstvo« Mladinske komisije
Na IV. redni skupščini Planinske zveze Slovenije, ki je potekala 28. in 29. aprila 1956 na Šmarjetni gori nad Kranjem, so delegati sprejeli pomembno odločitev. V sklepih skupščine so zapisali, da je vprašanje dela z mladino tako pomembno, da ga ni več mogoče obravnavati zgolj v okviru komisije za propagando. Potrebna je bila samostojna organizacijska enota.
Tako je bila ustanovljena Mladinska komisija oziroma, kot se je tedaj imenovala, mladinski odsek PZS, ki ga je vodil načelnik kot član upravnega odbora zveze. Skupščina je obenem pozvala vsa planinska društva, naj čim prej ustanovijo mladinske odseke oziroma imenujejo mladinske referente.
Že iz takratnih dokumentov je razvidno, kako široko so razumeli delo z mladimi. Društva naj bi organizirala izlete in taborjenja, ustanavljala pionirske krožke, prirejala predavanja, filmske projekcije in diapozitive, mlade seznanjala s favno, floro, geologijo, morfologijo ter drugimi naravnimi pojavi. Predvideno je bilo tesno sodelovanje s šolami, pionirsko in mladinsko organizacijo, taborniki, sindikati in drugimi organizacijami.
Posebej zanimiv je še en sklep skupščine (sklep III. redne skupščine PZS o tem, da morajo društva 25 % čistega dobička svojih postojank odvajati v sklad za vzgojo mladine). Del prihodkov planinskih postojank je bil namenjen skladu za vzgojo mladine. Nekatera društva so sredstva usmerjala predvsem alpinističnim odsekom, zato je skupščina posebej poudarila, da je treba denar namenjati vsem oblikam vzgojnega in propagandnega dela z mladimi.
Za prvo načelnico novoustanovljene Mladinske komisije je bila izvoljena Mara Švent.
Ko je bil mladinski vodnik pomembnejši od naziva
Danes se veliko govori o usposabljanjih, kompetencah in licencah. V prvih letih Mladinske komisije pa je bilo glavno vprašanje predvsem: kdo bo sploh prevzel delo z mladimi?
Planinska društva so bila po vsej Sloveniji zelo različno razvita. Nekatera so imela številčno članstvo in izkušene organizatorje, druga pa so se šele pobirala iz vojnega in povojnega obdobja. Potrebovali so ljudi, ki bi znali mlade voditi na ture, jih izobraževati in navduševati za planinstvo.
Zato je Mladinska komisija že takoj po ustanovitvi začela organizirati posebna usposabljanja za vodje mladinskih odsekov, predhodnike današnjih mentorjev in mladinskih voditeljev. Šlo je za celostno izobraževanje, ki ni zajemalo le hoje v gore, temveč skoraj vse, kar je takrat predstavljalo planinsko dejavnost.
Mladi vodja je moral poznati organizacijo PZS, osnove planinske etike, orientacijo, prvo pomoč, zaščito narave, delo gorskih reševalcev, osnove alpinizma, taborjenja, vzdrževanje poti in upravljanje planinskih koč. Njegova naloga ni bila zgolj voditi skupino na izlet, ampak oblikovati bodoče aktivne planince.
Prav v tem obdobju se je začela izoblikovati filozofija, ki jo Mladinska komisija v veliki meri ohranja še danes: da planinstvo ni le športna dejavnost, ampak celostna vzgoja posameznika.
Seminar pod Triglavom
Poseben vpogled v tedanje delo ponuja zapis Toneta Bučerja o prvem seminarju za vodje mladinskih odsekov leta 1957.
Od 6. do 10. avgusta se je v Julijskih Alpah zbralo 39 mladih iz vse Slovenije. Pot jih je vodila iz Bohinja preko Uskovnice in Planike na Triglav, nato preko Doliča v Vrata.
Danes bi takšen seminar morda opisali kot kombinacijo planinske šole, izobraževalnega tabora in terenskega vodniškega usposabljanja. Toda tedanji program je bil presenetljivo ambiciozen.
Udeleženci so poslušali predavanja o: planinskih poteh, označevanju poti, osebni planinski opremi, taborjenju, zaščiti narave, organizaciji PZS, upravljanju planinskih domov, delu mladinskih odsekov, orientaciji, nevarnostih v gorah, gorskem reševanju, alpinizmu, prvi pomoči.
Med predavatelji so bili nekateri najvidnejši planinci svojega časa: Joža Čop, prof. Pavel Kunaver, Milan Kristan, dr. Vida Košmeljeva, Rado Kočevar in drugi.
Iz poročila je razvidno še nekaj zanimivega. Organizatorji so ugotovili, da je bilo snovi celo preveč in da bi morali biti seminarji v prihodnje daljši. Udeleženci so posebej poudarili potrebo po več praktičnih vajah iz prve pomoči, alpinistike in gorskega reševanja.
To kaže, da je Mladinska komisija že v svojih začetkih stremela k sistematični vzgoji kadrov in ne zgolj k organizaciji izletov.
Vzgoja kot temelj planinske organizacije
Zaključek Bučerjevega poročila danes zveni skoraj programsko: »Zavedati se moramo, da le z organiziranim delom z mladinci in pionirji postavljamo nove temelje naši planinski skupnosti.«
Če odmislimo izrazoslovje svojega časa in tedanji družbeni okvir, ostaja bistvo presenetljivo aktualno. Mladinsko delo ni bilo namenjeno zgolj zapolnjevanju prostega časa mladih, temveč oblikovanju odgovornih posameznikov.
Planinstvo je bilo razumljeno kot vzgojno okolje, kjer se človek uči samostojnosti, odgovornosti, sodelovanja, spoštovanja narave in pomoči drugemu.
Morda prav zato iz teh zgodnjih zapisov skoraj ne zasledimo poudarjanja športnih rezultatov. V ospredju sta človek in skupnost.
Uspešnost mladinskega dela seveda ni merljiva zgolj s številom izletov, taborov ali udeležencev. Še pomembnejši pokazatelj je, koliko ustvarjalnosti in samostojne pobude zmore spodbuditi med mladimi. Prav tu pa primerjava med nekdanjimi in današnjimi časi odpira zanimiva vprašanja.
Mladinci iz petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih let niso bili le udeleženci planinskih dejavnosti. Pisali so poročila in članke, urejali društvena glasila, pripravljali razstave, fotografirali, vodili kronike, sodelovali v Planinskem vestniku ter sami organizirali številne akcije. V času pisalnih strojev, ciklostilov in dragih fotografskih filmov so nastajali časopisi, bilteni in zborniki, ki še danes predstavljajo dragoceno dokumentacijo planinskega življenja.
Paradoks današnjega časa je, da imamo na voljo neprimerno več orodij, kot so jih imele prejšnje generacije. Fotografija, video, oblikovanje, objavljanje in komuniciranje še nikoli niso bili tako dostopni. Družbena omrežja, spletne strani in digitalne publikacije omogočajo, da posameznik v nekaj minutah doseže več ljudi, kot jih je nekdaj dosegel celoten društveni bilten. Kljub temu pa se zdi, da je ustvarjalnih pobud manj, javnih zapisov je manj, manj je tudi mladih glasov, ki bi skozi planinstvo soustvarjali njegovo kulturno in publicistično podobo.
Vprašanje zato ni, ali mladi zmorejo ustvarjati. Orodja imajo v rokah vsak dan. Vprašanje je, ali jim organizacija dovolj pogosto ponuja prostor in (stalno) spodbudo za takšno ustvarjanje. Ali mlade predvsem vodimo na izlete in tabore ali pa jim dajemo tudi možnost, da o svojih doživetjih pišejo, snemajo, raziskujejo, dokumentirajo in kritično razmišljajo? Ali jih vzgajamo samo v obiskovalce gora ali tudi v soustvarjalce planinske skupnosti in skrbnike vse manj naravnega prostora, ki je pod izjemnim pritiskom?
Morda prav na tem področju tiči eden največjih neizkoriščenih potencialov sodobnega mladinskega planinstva. Gore namreč niso zgolj prostor hoje in športa, temveč tudi prostor zgodb, idej, raziskovanja in ustvarjalnosti. Navsezadnje je velik del slovenske planinske kulture nastal prav izpod peres mladih planincev, ki so nekoč dobili priložnost, da svoje navdušenje nad gorami spremenijo v besedo, fotografijo ali dejanje. Morda je festivalska pot, ki so jo ubrali »mladinci« in »alpinisti«, prava, morda pa je le »strel v koleno«?
Od mladinskih vodnikov do planinskih šol
V naslednjih desetletjih je Mladinska komisija svoje delovanje nenehno širila. V osebni izkaznici Mladinske komisije manjka (tudi) obširen opis programa usposabljanja mladinskih vodnikov.
Že leta 1963 so se v mladinskih odsekih pojavile prve planinske šole. Šlo je za organizirano obliko izobraževanja mladih planincev, ki se je ohranila do danes.
Leta 1969 je zaživel program Mladi planinec, leta 1975 pa še Ciciban planinec. Oba sta generacijam otrok in mladih približala planinske vsebine, gibanje v naravi in osnovna znanja o varnosti v gorah.
Pomemben mejnik so predstavljali tudi seminarji za mentorje planinskih skupin, ki so jih uvedli v začetku sedemdesetih let. Prav mentorji so postali temelj povezovanja med planinskimi društvi in šolami ter ključni nosilci planinske vzgoje med otroki.
V osemdesetih letih je delo komisije dobilo pomembno oporišče v Bavšici, kjer je nastal vzgojno-izobraževalni center, kasneje pa Planinsko učno središče Bavšica. To ostaja eno najpomembnejših slovenskih središč planinskega usposabljanja.
Mladina in gore
Če je bila prva naloga komisije vzpostaviti sistem dela, je poznejši razvoj prinesel tudi številne prepoznavne programe.
Med najbolj znanimi je gotovo tekmovanje Mladina in gore, ki ga komisija organizira od leta 1989. Tekmovanje je postalo osrednje slovensko preverjanje planinskega znanja mladih.
Posebno vlogo so dobila tudi planinska orientacijska tekmovanja, ki so v devetdesetih letih doživela preporod in prerasla v Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje.
Ob tem je komisija razvijala planinske tabore, zimske planinske šole, orientacijska usposabljanja, seminarje družabnosti, publikacije, glasbene in izobraževalne projekte ter številne druge programe.
Več kot sedemdeset let kontinuitete
Od Mare Švent leta 1956 do današnje načelnice Ane Skledar se je na čelu komisije zvrstilo petintrideset načelnikov oziroma načelnic. Vsak čas je prinesel svoje izzive.
V povojnem obdobju je bilo treba sploh vzpostaviti sistem. Kasneje ga razširiti po šolah in društvih. Po osamosvojitvi Slovenije se je bilo treba prilagoditi novim družbenim razmeram, v zadnjih desetletjih pa predvsem konkurenci številnih drugih oblik preživljanja prostega časa.
Toda kljub spremembam ostaja temeljna naloga enaka kot leta 1956: vzgajati nove generacije ljudi, ki bodo razumeli gore.
Načelniki Mladinske komisije PZS
Mara Švent (1956–1958)
Milan Kristan (1958–1960)
Tomaž Banovec (1961–1964)
Peter Soklič (1965–1967)
Mirt Svetlič (1967–1969)
Gregor Rupnik (1969–1971)
Miha Marenče (1971–1973)
Franjo Krpač (1973–1975)
Andrej Brvar (1975–1977)
Bojan Žlender (1977–1979)
Andrej Brvar (1979–1981)
Zora Ščavničar (1981–1983)
Janko Ferlinc (1983–1984)
Miro Vrhovec (1984–1985)
Bojan Brvar (1985–1987)
Marija Fabčič (1987–1989)
Dragan Miklavčič (1989–1991)
Borut Peršolja (1991–1994)
Katja Godec in Roman Ponebšek, vršilca dolžnosti (1994–1995)
Vladimir Bensa (1995)
Roman Ponebšek (1995–1996)
Bojan Rotovnik (1996–1998)
Matjaž Hafner (1998–2000)
Peter Šilak (2000–2002)
začasno kolektivno vodstvo (2002–2003)
Jure Cencelj (2003–2004)
Maja Mohar (2004–2005)
Iztok Rojc, vršilec dolžnosti (2005–2006)
Vanja Kovač (2006–2008)
Uroš Kuzman (2008–2010)
Rok Kovšca (2010–2012)
Matej Ogorevc (2012–2014)
Barbara Bajcer (2014–2018)
Ana Suhadolnik (2018–2022)
Ana Skledar (od 2022)
Mladinska komisija kot kadrovska šola slovenskega planinstva
Ob vseh programih, usposabljanjih, taborih in tekmovanjih velja izpostaviti še eno vlogo Mladinske komisije, ki je pogosto spregledana. Dolga desetletja je bila MK pravzaprav ena najpomembnejših kadrovskih šol slovenskega planinstva.
V mladinskih odsekih so številni mladi prvič prevzemali odgovornost za skupino, se učili organizacije izletov, javnega nastopanja, dela v odborih in prostovoljskega vodenja. Iz teh vrst so nato prihajali bodoči planinski vodniki, inštruktorji, markacisti, alpinisti, gorski reševalci, oskrbniki in gospodarji planinskih koč, vodstva planinskih društev ter številni kasnejši člani organov Planinske zveze Slovenije. Za mnoge je bilo prav delo v Mladinski komisiji prvo resnejše organizacijsko in vodstveno okolje, v katerem so pridobili izkušnje, ki so jih kasneje prenašali na druga področja planinstva.
Za to vlogo ni natančnih statistik in verjetno jih nikoli ne bo mogoče sestaviti. Toda vsakdo, ki nekoliko pozna zgodovino slovenskega planinstva, lahko med imeni nekdanjih načelnikov, mentorjev, vodij taborov in mladinskih aktivistov prepozna vrsto osebnosti, ki so kasneje zaznamovale različne segmente planinske organizacije. V tem pogledu je bila Mladinska komisija mnogo več kot le komisija za delo z mladimi. Bila je prostor, kjer se je oblikoval del prihodnjega vodstvenega in strokovnega jedra slovenskega planinstva.
Hkrati pa se zastavlja vprašanje, ali ta vloga ostaja enako izrazita tudi danes. Družbene okoliščine so drugačne, prostovoljstvo se z vse večjimi vplačili države na račune nevladnih organizacij sooča z novimi izzivi, izgublja prvotno iskro, tudi sama Planinska zveza Slovenije pa ni več tako enoten sistem, kot je bila pred desetletji. Iz njenega okrilja so se postopoma organizacijsko osamosvojili gorski reševalci in gorski vodniki, posamezna strokovna področja pa so razvila lastne izobraževalne in kadrovske poti. Če je bila nekdaj planinska organizacija skoraj samozadosten ekosistem, ki je skrbel za vse od prvih otroških korakov v hribe do najzahtevnejših oblik dela v gorah, je danes precej bolj razvejana.
Prav zato je vredno razmišljati, kako ohraniti eno največjih odlik Mladinske komisije: njeno sposobnost, da pri mladih ne vzgaja le obiskovalcev gora, temveč tudi ljudi, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za skupnost. Če je bilo v povojnih desetletjih samoumevno, da iz mladinskih vrst rastejo prihodnji vodniki, markacisti, gospodarji koč, reševalci in funkcionarji, to danes ni več samoumevno. Je pa še vedno eden najdragocenejših prispevkov, ki jih lahko mladinsko planinstvo daje slovenski planinski organizaciji in družbi nasploh.
BŠ
