Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 12. julij 1989
Tudi padriški rojak Pavel Križmančič se je ponesrečil v tej steni, na srečo pa je le preživel, čeprav je ostal invalid. In zakaj bi moral še sam tvegati? Tako sem premišljeval in nisem našel moči v sebi, da bi vstal z ležišča. Minili sta dve uri, v veliki sobi koče pa je ostala samo še naša skupina. Pred kočo se je slišalo ropotanje železja in klice plezalcev. Pozno je, sem pomislil in že spet skušal zaspati. Toda nekaj v meni mi ni dajalo miru. Morda je tudi Whymperja moril strah pred vzponom, in vendar se je le pognal v neznano. Ta misel me je dokončno prebudila iz polspanja. Skočil sem pokonci in si rekel – moram iti. Tovariši, ki tudi niso spali,1 so me osuplo gledali z zaspanimi, napol zaprtimi očmi. “Torej greš?” so vprašali. “Seveda grem, saj nisem zastonj vozil 600 kilometrov,” sem odvrnil in skušal samemu sebi in drugim skriti negotovost.
Umirjeno, brez vsakršne naglice, kot predan usodi sem si skuhal zajtrk in pospravil opremo v nahrbtnik, in ko sem pripravljen ob pol petih stal na vratih koče, je za mano priteklo dekle, ki je bilo po naključju z nami in ki ga pred izletom nisem nikoli videl, ter me vprašalo, če jo vzamem s seboj. Dekle ni bilo nikoli v gorah in si je sedaj, ko je zagledalo Matterhorn, strastno zaželelo, da bi stalo na vrhu. Presenetilo me je. Dekle nima pojma o plezanju, je sploh brez vsake kondicije, nazadnje pa je že zelo pozno in bi bila v dvoje mnogo počasnejša, in vendar ji nisem mogel odreči. Stopila sva v noč in krenila po manjšem grebenu proti vstopu v steno. 1200 metrov sicer ne prevelikih težav naju je še ločevalo od vrha Matterhorna.
115 let pred mano, 14. julija 1865, so tudi Whymper in tovariši korakali v temi po istem grebenu nasproti še nepoznanim težavam. Takrat še niso vedeli, ali je sploh možno preplezati navpični skok grebena tik pod vrhom, in vendar so v sebi čutili voljo do zmage. Mudilo se jim je. Vedeli so, da se onstran 1200-metrske pregrade drugi, prav tako hrabri ljudje, pripravljajo na vzpon z južne strani. Tudi Carrel je namreč startal istega dne in tokrat s prepričanjem, da se ne vrne v dolino, ne da bi stopil na vrh svojega Cervina. Samo deset minut hoje je od koče do prvega, strmega skoka severovzhodnega Hornlijevega grebena. Ko sem se z rokama dotaknil mrzle skale, sem spet pomislil, da bi prav lahko ostal v dolini, nihče me pač ne sili v steno. Vedel sem, da greben tehnično ni zahteven, najtežji raztežaji so ocenjeni s trojko, in vendar me je še vedno nekaj strašilo. Sem bil morda pod vplivom velikih tragedij Matterhorna, o katerih sem bral v planinski literaturi? So name slabo vplivali križi, ki označujejo preminule in katerih je polna knjiga vzponov v koči? Ali me je motila tema, v kateri še nisem plezal? Dekle pa mi je s težavo sledilo, čestokrat se je ustavilo in moral sem ji pomagati z vrvjo, končno pa sva le dosegla položnejši svet, kjer ni bilo treba plezati.
