Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 27. julij 1989
V tem kratkem pregledu smo videli, da severna stena Matterhorna ni zahtevala nobene žrtve, Grandes Jorasses pa relativno malo, če hladno upoštevamo veliko število navez, ki so to skupino naskakovale. Kaj pa Eiger?
Eiger je 3970 m visoka gora v skupini Jungfrau nad Bernom. Leta 1858 je človek prvič stopil na ta vrh in sicer preko dokaj enostavne zahodne stene. Toda šele s svojo severno steno je v tridesetih letih Eiger zaslovel po celem svetu in njegovo ime je postalo bolj znano kakor ime Matterhorna in Mont Blanca. Stokrat in stokrat so Eiger omenili v časopisih in radijskih oddajah. Postal je pojem za najbolj tragično senzacijo, ki jo lahko nudijo gore.
Tragedije na Eigerju
Značilnost Eigerjeve severne stene so izredno objektivne nevarnosti. Padajoče kamenje, ki ga sončni žarki v vršnem predelu gore osvobodijo ledenega oklepa, neprenehoma bobni preko 1800-metrskega prepada, snežni plazovi, ki se spuščajo z “belega pajka”, to je zloglasnega snežišča malo pod vrhom, pometejo vse, kar se v steni premika, vreme je zaradi same gorske zgradbe sila nestalno in večkrat se zgodi, da je v dolini sonce, medtem ko divja v steni nevihta. Toda prisluhnimo, kaj je o tej steni dejal angleški gornik in pisatelj Moore v knjigi Alpe v letu 1864.
»Med tistimi, ki hodijo vsako leto v senci tega orjaškega zidu – ta še presega višino in strmino severne stene Wetterhorna – pač ni nikogar, ki bi nanj ti divji odlomi ne naredil največjega vtisa. Toda kakor koli je pogled na te navpične strme pregrade od spodaj pretresljiv, nihče jih ne more prav presoditi, če jih ni gledal z vršnega višavja. Niti v Dolomitih nisem videl tako nenadno strmoglavih gladkih sten. Kamen, ki se odkruši z grebenskega raza, pada stotine metrov, ne da bi kam zadel. Skoraj osupljivo je, da je zahodna stran te mogočne skalovite gore razmeroma lahko dostopna, severna stena pa pada tako strmo v globočino, kakor da bi bila vsa gora odrezana. Gladka je in sploh nepreplezljiva.«
Opis iz leta 1864 gotovo ni spodbujal plezalcev med vojnama, da bi se spoprijeli z Eigerjevo steno. Toda leta je kot lorelajske sirene privabljala najboljše naveze, da so se le lotiti kraljestva belega pajka. Ta nenavadna oblika ledenika, ki spominja, če ga gledamo iz doline, na ogromnega pajka, katerega beli trup je sestavljen iz večnega ledu, dolge noge pa so prav tako ledenobele, je leta in leta spodbujala domišljijo tistih, ki so iz gorskih tragedij ustvarjali senzacije. Eden izmed štirih prvopristopnikov zloglasne stene je belega pajka opisal v istoimenski knjigi s treznejšimi besedami.
