V Alpah je vladal visok pritisk, praznični petek pa je Boštjanu Mikužu prinesel skoraj povsem sanirano poškodbo z Jorassov, a brez soplezalca. Do srede popoldan je prejel še zadnjo, tretjo odklonilno informacijo o skupnem plezanju v Matterhornu. Kljub temu je verjel, da se bo nekaj našlo – Paklenica, Arco… tam soplezalci niso problem. Za vsak slučaj je zvečer poslal sporočilo Francescu Salvaterriju, prijatelju iz okolice Trenta. Njegov hiter “maibe”, čez pet minut pa že dogovor, da se v petek ob 6. uri zjutraj dobita na izvozu Verona Nord, je ponovno obudil idejo o Matterhornu.
Za Jorasse je Boštjan vedel, da so razmere dobre, o Matterhornu pa ni imel veliko informacij. Skupaj s Francescom sta se odločila za Schmidovo smer, tudi zaradi še rahlih bolečin v ramenu. V četrtek pred spanjem je Boštjan prejel še povratni klic Nejca Kurinčiča, ki je imel med tednom težave s telefonom. Dogovor je bil hiter: v petek ob treh zjutraj sta se dobila v Šempetru, nato pa se usmerila proti Veroni, kjer sta pobrala še Francesca. Po dragih premikih v Zermattu in triurnem dostopu na Hörnli Hut so se utaborili pred kočo. Tam je bilo precej plezalcev, razmere v steni pa so bile jasne še preden je Boštjan prebral sms Svoljška, ki je tisti dan Schmida presoliral v petih urah. Družbo na platoju pred kočo sta jim delala še Nejc Marčič in Jurij Hladnik, ki sta bila prav tako namenjena v Schmidta.
Zjutraj ob treh so zapustili šotor, Boštjan po slabem spanju zaradi ponovno pretrgane campove blazine. Okrog četrte ure so začeli z vzponom po strmih vstopnih snežiščih. Pred njimi je bilo precej navez, ki so jih nenavezani hitro prehitevali. Čeprav so imeli s seboj vso opremo za plezanje v navezi treh, je med njimi veljal tih dogovor, da plezajo sami zase, če ne bo večjih težav. Sredi stene so bili že precej ločeni, tako da je bila edina pot solo pot. Nejc Kurinčič je ob 7.40 že stal pri križu na vrhu Matterhorna – v izvrstnih štirih urah je preplezal severno steno. Boštjan in Francesco sta bila na vrhu uro kasneje, Schmidovo smer sta presolirala v petih urah.
Sestop po Hörnliju je trajal nadaljnjih pet ur in bil veliko zoprnejši kot severna stena. Ob pol drugi uri popoldan so bili ponovno na Hörnli Hut, ob treh na Schwarze See, kjer jih je pregrešno draga gondola v družbi lepih smučark dostavila v mondeni Zermatt. Do Täsch so se odpeljali z vlakom, nato pa z avtom proti Veroni in naprej. Po 46 urah je bil Boštjan ponovno v Sloveniji.
Veliko se da razpravljati o instant zadevah, a kadar se vse poklopi, se pač poklopi.
