Tine Orel: Ex ungue leonem! Leva spoznamo po krempljih, Matjaž Kmecl pa ne bi bil to, kar nam pomeni, če bi se nam samo obzirno in hudomušno smehljal in muzal.
* 23. februar 1934, † 7. november 2026
Ko odide človek, kakršen je bil Matjaž Kmecl, ne utihne le eden najpomembnejših glasov slovenske literarne vede, temveč tudi eden najizrazitejših pripovedovalcev o gorah in človeku v njih. Akademik, literarni zgodovinar, dramatik, esejist, profesor in politik je znal z enako prepričljivostjo govoriti o Prešernu, Levstiku, Trubarju in o drobnih cvetovih pod Zelnarico, o slovenski kulturni zgodovini in o »šodrovski množici«, katere del je z veseljem štel tudi samega sebe.
Rodil se je 23. februarja 1934 na Dobovcu pod Kumom. Življenjska pot ga je vodila od celjske gimnazije in ljubljanske slavistike do profesorskega mesta na Filozofski fakulteti, članstva v SAZU in najvišjih kulturnih ter političnih funkcij v Sloveniji. Za seboj je pustil obsežen opus literarnovednih del, dram, esejev in kulturnozgodovinskih knjig, ki so soustvarjale razumevanje slovenske identitete. Toda med planinci bo ostal zapisan predvsem kot avtor knjige S prijatelji pod macesni, ene najlepših slovenskih planinskih eseističnih knjig.
Njegova povezanost z gorami ni izhajala iz športne ambicije ali želje po rekordih. Sam je večkrat poudaril, da ga je v gore vodila »nekakšna erotika«, prvinsko hrepenenje, ki ga je spremljalo že od otroštva. Izpod Kuma je v daljavi gledal zasnežene Grintovce, pozneje pa se je kot mladenič brez prave planinske opreme odpravil nanje kar bos. Vračal se je obtolčen, a srečen. Tam nekje se je začela življenjska zaveza goram.
Za planinstvo ga je dokončno navdušil legendarni ravnatelj in planinski publicist Tine Orel. Kmecl mu je ostal hvaležen vse življenje. Prav po Orlovi zaslugi je začel o gorah ne le hoditi, ampak tudi pisati. Iz tega srečanja sta zrasla njegova planinska esejistika in razumevanje gora kot prostora svobode, zbranosti in notranje rasti.
Takrat je prišel naokrog po temi Karničar. »Lep dan bo jutri, boste že videli! Ga še ni bilo takšnega letos, boste videli!« Iz glasu se mu je slišalo, kot bi hotel reči: No, zdaj pa le spat! In sem ubogal. – Tako se mi je končal tisti petek.
Naslednjega dne je med potjo vse cvetelo – lepi slečnik in še zadnji ostanki križemlistnega kamnokreča, bele velikonočnice in prve zlate pogačice, kosmati, repnjak in smiljke, maki različnih vrst in drobni vijoličasti mošnjaček; prostor je ves donel od samega sebe, daljni razgledi so prepevali od svobode in čistosti, v špranje in peske so od vsepovsod curljali drobni potočki snežnice. Za hip sem se, še enkrat, spomnil starih, večstoletnih risb, na katerih sta Kočna s svojo širokostjo in ošiljeni Grintovec osupljivo takšna kot danes. Bilo mi je dobro v tej prijazni, dišeči, blagi, lepi minljivosti, ki daje moč za vztrajanje. Dokler ga daje; potem ga daje drugim. — O utrujenosti in minljivosti, Matjaž Kmecl, Sodobnost (1963-) 1987
V času, ko so mnogi v planinstvu poudarjali dosežke, težavnosti in rekorde, je Kmecl ostajal zvest drugačnemu pogledu. Zase je govoril, da je »po duši šodrovec«. Plezalce je spoštoval, vendar ga je bolj kot navpičnica zanimala pot sama. V njegovem svetu so bile gore predvsem kraj srečanja človeka s samim seboj. Posebno rad je pripovedoval o trenutkih, ko je med cvetovi pod Zelnarico preprosto sedel in opazoval svet okoli sebe. Takrat se je razkrival pravi Kmecl: tenkočuten opazovalec, zaljubljenec v lepoto in mojster besede.
Njegova knjiga S prijatelji pod macesni ostaja dragocen dokument slovenskega planinskega duha. Tine Orel jo je ob izidu pospremil z mislijo, da Kmecl v gorah prepoznava vse bistvene razsežnosti človeka: samopreseganje, tovarištvo, odgovornost, pustolovstvo, pa tudi slabosti, prevzetnost in tekmovalnost. Gore pri njem nikoli niso bile kulisa. Bile so prostor, kjer se človek razkriva takšen, kakršen je.
Posebno vlogo je Kmecl pripisoval tudi slovenskim goram kot delu narodove identitete. Triglav ni bil zanj le najvišji vrh, ampak simbol slovenskega zgodovinskega spomina in samozavedanja. Rad je poudarjal, da se Slovenci v prelomnih trenutkih vedno znova vračamo k Triglavu. Ne zaradi politike, ampak zaradi pripadnosti prostoru, iz katerega smo zrasli.
Ob tem je ostajal kritičen do sodobnega časa. Ni ga motilo, da se planinstvo spreminja, motilo pa bi ga, če bi pozabili na njegovo kulturno in duhovno razsežnost. Verjel je, da planinstvo človeku omogoča nekaj, kar je v sodobnem svetu vse redkejše: možnost, da je za nekaj ur »sam sebi lasten«. Zato je gore imenoval svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, prostor nad vsakdanjo naglico, hrupom in delitvami.
»Samo lektorji pri nas vedo, koliko (malo!) resnično pismenih ljudi imamo in kako zelo je najbolj zanikrna jezikovna šlamparija ukoreninjena v prepričanju, da je jezik ‘samo sredstvo’.« — Matjaž Kmecl
Danes, ko se poslavljamo od Matjaža Kmecla, ostaja za njim veliko več kot bibliografija in akademski nazivi. Ostajajo njegove besede, njegov humor, njegova ljubezen do slovenstva in gora. Ostaja podoba moža, ki je znal v planinskem svetu prepoznati predvsem človeka.
In ostaja njegova preprosta življenjska modrost: da je pomembna pot. Ne zato, ker vodi na vrh, ampak zato, ker nas med hojo spreminja.
Naj mu bodo slovenske gore lahke. Morda tam nekje pod macesni, med cvetovi in šodrom, še vedno hodi po svoji poti, kakor je zapisal Kafka in rad ponavljal tudi sam: vsaka pot je že cilj.
BŠ
