Slovenske novice, 11. februar 2019
NEVARNO V GORAH
Ob sestopu z Grintovca je Polona Bajt padla čez steno. Neprimerna oprema.
Foto: FB
KAMNIŠKA BISTRICA – Nadvse čudovita sobota se je prebujala, ko so koraki navkreber ponesli Polono Bajt iz Sovodnja v Poljanski dolini. »Daj vsakemu dnevu priložnost, da bo najlepši v tvojem življenju,« je bil njen moto. Na njeno osebno spletno mesto so ji že zarana začele deževati čestitke ob njenem rojstnem dnevu, ravno ta dan je praznovala 41 let. Namenila si je dati najlepše darilo. Želela si je tja, kjer ji je bilo najlepše: v objem prečudovitega gorskega sveta. Spokoj zimskega Grintovca v Kamniško-Savinjskih Alpah je surovo pretrgala tragedija. Življenje mamice dveh sinov se je po zdrsu in padcu v globel pretrgalo.
Zarana se je Polona, priljubljena prodajalka na bencinskem servisu OMW v Škofji Loki, skupaj s partnerjem Daretom Š. odpravila proti Grintovcu, 2558 metrov visokemu, najvišjemu vrhu Kamniško-Savinjskih Alp.
Zimske razmere v visokogorju so resne, potrebna je zadostna količina previdnosti zaradi nepredvidljivih situacij. Zimski vzponi so izjemno zahtevni, sploh na gore, kot je Grintovec. »Pot je na kraju prekrita s pomrznjenim snegom, je označena, ampak slabo prehojena in nevarna,« so po gorniški nesreči sporočali s kranjske policijske uprave, saj so okoliščine na kraju dogodka kazale na gorsko nesrečo in so jo zato obravnavali policisti gorske policijske enote. »Pri sestopu z Grintovca je zaradi zdrsa s poti in padca čez steno umrla planinka. Za hojo je uporabljala neustrezno opremo, tako imenovane kramžarje/verige, ki ni primerna za visokogorje in aktualne razmere,« so dodajali in zapisali še, da bo glede na trenutne razmere velika nevarnost v gorah vztrajala še nekaj časa.
Zakaj ni imela pravih derez?
»Včasih smo skupaj hodili po hribih, a ne tako visoko,« sta nam povedala Polonina mama Marija in oče Dušan Bajt, ki sta ob vhodu prižgala svečko: »Pred dvema letoma je začela aktivno hoditi v hribe, predvsem na Porezen in Blegoš. Imela je kondicije še pa še.« Povesta, da je bila njuna Polona lani trikrat na Triglavu in tudi na Škrlatici: »Njenega novega partnerja nisva spoznala, ni bil nikoli pri nas. Čudno se nama zdi, ker se nama sploh še ni oglasil po nesreči. Lahko bi naju vsaj poklical. O tem, kaj se je zgodilo, so Dušana obvestili policisti,« pove mama, oče pa dodaja: »Zadnjega pol leta sta res veliko hodila po gorah. Vstajala je sredi noči zato, da je v gorah ujela sončni vzhod.«
Oče nam pokaže nekaj fotografij, ki mu jih je hči pošiljala s svojih vzponov: »Včeraj sva ji čestitala za osebni praznik, tik po tistem, ko nama je poslala zadnjo fotografijo. Odgovorila je, nato pa se ni več oglašala. Pa vedno je poklicala, ko je bila v gorah. Tokrat ni več.« Mama Marija pove, da ima danes, dan za svojo mamico, rojstni dan tudi njen vnuk, Polonin sin: »Dva ima, devet in dvanajst let štejeta.« Nato Marija malo pomolči: »Tega si res nisem nikoli mogla misliti … Da bom izgubila svojega otroka … Polonin brat dvojček jo je zadnje čase stalno opozarjal zaradi vzponov v gore, saj ima več izkušenj kot ona. Pa ga ni preveč vzela v mar. Le zakaj ni imela pravih derez, takih, da bi ji dajali trdno oporo?« Odgovora si v kuhinji hiške v Sovodnju nismo znali povedati.
Grintovec, kralj Kamniško-Savinjskih Alp, je bila njej najljubša gora, to se je dalo razbrati tako iz zapisanih besed kot s fotografij, posnetih na vrhu. Polona Bajt je pred časom našla svoj osebni košček sreče med vrhovi. Ko ga je našla, ga je tam tudi pustila. Ni ga ponesla v dolino. Z razlogom, saj je tako vsakič lahko odšla še enkrat navkreber, po uhojenih poteh, kjer je neizmerno uživala in bila srečna.
»Enostavno sem brez besed. Zakaj ni pravice na tem svetu? Zakaj ravno ti? Zakaj morajo biti otroci brez mamice? Zakaj … Vzele so te gore, ki si jih tako ljubila, in to na tvoj rojstni dan, še preden sem ti lahko voščil. Polona, naj ti bo lepo tam na oni strani, in se objamemo, ko se srečamo! Družini in prijateljem pa iskreno sožalje,« je ob slovesu zapisal eden njenih številnih prijateljev.
Boštjan Fon
