Ko smo že mislili, da velike stene Julijcev (povsem) samevajo, sredi zime marsikje skoraj kopne, mraz pa nikakor ne doseže ostrine izpred preteklih desetletij, sta italijanska alpinista Matteo Della Bordella in Marco Majori poskusila vzpon v znameniti Cozzolinovi zajedi severne stene Malega Koritniškega Mangarta. Gre za eno najbolj resnih in zgodovinsko nabitih linij v naših gorah.
Della Bordella, ki je pred kratkim plezal Philipp-Flammovo v Civetti, je zapisal, da sta želela »vstopiti v legendo Renata Casarotta«, a so bile razmere daleč od zimskih: vsak oprimek in stop je bil prekrit z rahlim, nepredvidljivim pršičem, ki je smer spremenil v psihično izčrpavajočo loterijo. Po osmih raztežajih sta se zaradi slabih razmer in pomanjkanja časa odločila za umik. Kljub temu sta poskus opisala kot »vznemirljivo avanturo« in napovedala, da se bosta v smer vrnila bolje pripravljena.
Njuna izkušnja je močan opomnik, kako zelo se je zima v Julijcih spremenila — in kako daleč je današnja realnost od tiste, v kateri je Cozzolinova zajeda dobila svoj mitski status.
Cozzolinova zajeda – zgodovinski oder velikih dejanj
Impresivno linijo sta prvič preplezala Armando Bernardini in Enzo Cozzolino septembra 1970. A njen pravi sloves se je rodil šele pozimi, ko je leta 1982/83 v steno vstopil Renato Casarotto.
Casarottov solo vzpon med 30. decembrom 1982 in 9. januarjem 1983 je postal ena najmočnejših zgodb zimskega alpinizma v Julijcih: 11 dni popolne samote v eni najhladnejših sten v Alpah, temperature med –20 °C in –28 °C, stena skoraj v celoti prekrita z ledom in skorjo, ki jo je moral odstranjevati z lednim kladivom, dnevi, ko je napredoval le 20 metrov, našel le štirje klini v celotni smeri, tovoril 50 kilogramov opreme, dvojne čevlje, bivak šotor, dve 50-metrski vrvi in Goretta, njegova žena, ga je spremljala le z daljnogledom iz doline.
Casarotto je smer preplezal v razmerah, ki se danes skoraj ne morejo več ponoviti. Sam je zapisal, da je bil to njegov tehnično najtežji zimski vzpon, težji celo od slovitega Freneyskega triptiha, ki ga je opravil leto prej. Njegov podvig ostaja mejnik, ki ga je težko primerjati s sodobnimi poskusi — ne zaradi pomanjkanja sposobnosti današnjih alpinistov, temveč zaradi spremenjene zime, ki takšnih razmer skoraj ne ponuja več.
Sodobni poskus v luči preteklosti
Navita Della Bordella in Majori sta se v smer podala v času, ko so bile stene skoraj suhe, oprimkov pa ni varoval led, temveč jih je prekrivala tanka, nezanesljiva snežna plast. To je povsem drugačen izziv od tistega, s katerim se je spopadal Casarotto — a nič manj resen. Po fotografijah sodeč, sta tudi spoštovala duh in način plezanja v času Casarotta.
Njuna odločitev za umik po osmih raztežajih je bila razumna in odgovorna. Smer ostaja ena najtežjih zimskih linij v Julijcih, ne glede na to, ali je prekrita z debelo skorjo ali z varljivim pršičem …
