Ludvik Juvan – Ljubo

Planinski vestnik 2017/01

Ludvik Juvan – Ljubo (15. maj 1936 – 19. oktober 2016)

Veliko prej sem slišal zanj, kot ga srečal, tudi bral. S Pavletom Šimencem sva se 8. julija 1956 na Kamniško sedlo vrnila z Južnega raza Skute, najinega četrtega vzpona. Bila sva še zelena pripravnika s komaj dvomesečnim stažem. A tam sva izvedela, da sta tega dne Marko Dular in Ljubo Juvan preplezala legendarno Glavo Planjave. Nisva ju srečala, morda sta počivala ali pa že odšla proti Okrešlju, da naslednji dan Glavi priključita še spodnji del smeri, vse od tal. Glava je bila mit plezalcev predvojnega in povojnega časa. Kdo jo bo prvi – Naskakujemo mite, a po zmagi nastopi otožnost, vsaj za krajši čas.

Naslednji stik, a še vedno le posreden, je bil tri tedne kasneje. Na alpinističnem taboru v Krnici je bil tudi Marko Dular. Pripovedoval je o Glavi, razpravljal o bistvu alpinizma, našega Miha Habjana – Mihola pa spraševal o osrednjem stebru Rzenika. Ta je z Dolfetom Čebuljem preplezal spodnji del stebra, nista pa našla prehoda naprej, nakar sta zavila desno in opravila prvo prečenje severne stene. Mesec dni zatem, 2. in 3. septembra, sta Ljubo in Marko uspešno preplezala celoten steber. Na Ljuba sem spet naletel poleti leta 1957 v Durmitorju, in sicer na listku, ki ga je poleti leta 1956 jeseniška odprava pustila v možicu na vrhu Medžeda. Takrat sta z Markom Butinarjem preplezala nekaj prvenstvenih smeri (leto prej sta ponovila Aschenbrennerja v Travniku). V tem času je bil po vzponih sodeč še »jeseničan«.
Leto 1957 je moralo biti zanj prelomno. Konec zime se je v Herletovi smeri Ojstrice ubil Marko Dular. Zagotovo sta bila najboljša in najbolj obetavna naveza tistega časa, netipična »ljubljančana«, navdih vsej mladi generaciji. Takrat je moral biti Ljubo pri vojakih, saj mu manjka dobro leto alpinizma. Svoj prvi članek v Planinskem vestniku sem naslovil Po sledi in dve od štirih opisanih smeri iz leta 1958 sta bili prvi ponovitvi Osrednjega stebra Rzenika in Glave Planjave. Dularjev in Juvanov listek v Rzeniku: »Tu je teren za norce, ki iščejo poti na oni svet. – Blaznost!« In stavek iz Dularjevega članka o Glavi, ki je do konca navdihoval Metoda Humarja: »Živeti eno življenje zase in za tovariša, to je plezanje v navezi.«
Zdaj smo se že lep čas poznali, v hribih pa srečali le redkokdaj. Kljub dvema najtežjima smerema v Kamniških so mu bili Julijci večja ljubezen. Naslednji zapis mojega dnevnika o njem je iz januarja leta 1961, ko sta šla z Lojzetom Šteblajem plezat v Planjavo. Potem pa sopotniški na vlaku 1. julija 1961, ko je šel v Triglav »nekaj vrtat« (Ljubljansko v Steni, dokončal konec julija s Tonetom Sazonovom); od Jesenic naprej pa še Marko Butinar v Tamar (z enakim opravkom). Konspiracija! Ne vem, ali sem mu sam povedal, da greva z Markom Voljčem v Jalovec po prvo ponovitev (spominske) Dularjeve zajede (2.–3. 7.), ki sta jo Juvan in Lojze Golob preplezala poleti 1959. Dvomim. V začetku septembra je v Travniku z Jožetom Hudečkom prvenstveno preplezal smer Hudeček–Juvan. Zanimivo, da sva to težko smer s Stanetom Belakom – Šraufom ponovila leta 1980, in tako sem nehote ponovil štiri najtežje Juvanove smeri. Sicer pa v tisti »klasični« dobi najbrž nima nihče toliko težkih prvenstvenih smeri. Plezal je z različnimi soplezalci in raje ne ugibajmo, kakšna naveza bi bila, če bi bil Marko Dular še živ. Čeprav redkobeseden, je trezno ocenjeval soplezalce, kot »ta je dober, le naprej ga ne smeš spustiti, ker nima smisla za iskanje prehodov« ali za drugega: »Če pomislim, s kakšno soplezalko pleza najtežje smeri, samo kapo dol; saj je, kot bi soliral.« Zadnja predodpravarska omemba Ljuba je skupni tečaj GRS decembra leta 1961 v Kamniški Bistrici, kjer smo preizkušali Kunaverjev prototip vitla za dviganje ponesrečenca, poleg vaj v plazu.

Kavkaz ’64
Ljubo je bil član odprave na Kavkaz že leta 1963. Ker pa jih takrat niso pustili tudi na Užbo, se je prijavil še za leto 1964. Za prvomajske praznike smo imeli trening na Kamniškem sedlu in potem na Kokrskem in seveda vse tisto vmes. Nekaj Beograjčanov in nekaj Slovencev. »Moramo jim pokazat, kdo lahko gre v Kavkaz in kdo ne,« je vlil voljo v vse v ekipi. Res smo divjali po zahodni steni Planjave in po z ledom zalitih počeh, kakršnih še v nobeni zimi nisem videl. Šovinizem, napuh, navaden ponos zmagovalcev? Še danes ne vem, kaj nas je gnalo in varovalo. Seveda smo jih »nažgali« za več kot pol stene. Ceno je čez dva dni v Kalški gori plačal Metod, ko se je vodji odprave odlomil skalni blok in Metodu zlomil nogo. »Adijo Kavkaz,« sem žalostno napisal.
Same odprave ne bom opisoval, tega je v knjigah in Planinskih vestnikih dovolj, le sem in tja ob Juvanu. Koristen je bil, ko je opisal pokoravanje lanske odprave redu, ki je veljal za ruske (sovjetske) tečajnike: pozdrav zastavi, jutranji zbor, preizkus sposobnosti plezanja v plezalnem vrtcu, predhodna aklimatizacija za vzpon na Elbrus. Vsega tega so nas na našo zahtevo kot državno reprezentanco oprostili. Neradi so nam odobrili Užbo, na koncu pa dovolili še njen Križ, zahodno steno in prečenje. Ljubo je bil racionalen. Ker je bil že leto prej na obeh vrhovih Elbrusa, je tokrat obrnil že na sedlu med njima, češ, Užba je skoraj kilometer nižja. Na dostopu k njej po ledenem slapu je preplezal izstopni ledeni previs, v steni, ko smo zgrešili ključno mesto raza, je še pravočasno zavil v previs, s čimer smo ušli pogubnemu podoru serakov, in tako opazoval, kako nas druge tri (Pavleta Šimenca, Vanča Potrča in mene) zagrinjata prah in drobir zmlinčenega ledu. »Le kaj bi sam samcat brez nas in z ostankom vrvi delal sredi ogromne stene,« je kasneje o tem napisal Vanč. Za krušljiv in poledenel rešilni previs, visok cel raztežaj, smo porabili šest ur. Na grebenu med obema vrhovoma smo srečali rusko navezo, ki naj bi pazila na nas. Najprej nas je zajela tekmovalnost s treninga, a ko smo videli njihovo nemoč v težkih delih, smo jih navezali k sebi. Osmi dan smo bili spet v taboru. Slavnostni sprejem nam je zdaj, ko je šlo za nas, čisto ustrezal.

Kangbačen ’65
Le nekaj utrinkov spominov. Tone Sazonov, Ljubo in jaz smo bili predhodnica, nekaj dni pred glavnino. Monsun v polnem teku, narasle vode, pijavke, uši – 7 mm dolge – v spalnih vrečah. Domačini prosijo za zdravila. Eni bolj, drugi manj radodarni. Ljubo: »Zdaj pa dosti. Vsa zdravila na kup, razdelimo na tri dele, po tem pa naj vsak s svojim gospodari, kakor hoče.« Nekaj dni naprej čaj v koči. Prepozno opazimo, da imajo črne koze. Tabletko za razkužitev v skodelico, disciplinirano, da ne kršimo gostoljubja, popijemo in se odpravimo. Ljubo: »Mislim, da se me pri cepljenju koze niso prijele.« Vseeno počasi do prvega ovinka, potem pa v dir, da nas koze ne ujamejo. Brodimo po namočenih terasah. Dekle na pragu nas prijazno gleda. »Ali nas malo zapeljuje ali se smehlja kar tako?« Ljubo: »Poskusi, poglej pa tisti oster nožek, s katerim strglja korenčke.« Pri ledeniku nasproti naše gore se utaborimo na napačnem bregu (že dva dni prej bi morali na ono stran), vmes morene, ledenik, predvsem pa deroča voda. Ljubo se naveže, do razkoraka v vodo, potem pa čez napnemo vrvi. Ko se vlečemo po vrveh čez, s trebuhom podrsamo vodo (ali ona nas). Pred prihodom glavnine moramo spraviti dve uri daleč vse tovore. »Dan garanja,« napišem, »Ljubo nosi po 50 kg.« Vendar še pred glavnino doseževa mesto za prvi tabor (pozneje bazo). Smo pa vsi bolni, driskasti, in šele glavnina nas s svojo medicino odreši.
Po dnevih, a le z Ljubom, nič o drugih: Ljubo in Cic (Debeljak) na teraso – T1. Ljubo sam na Pangpemo (ogled za drugo možnost vzpona). Ljubo sam v bazo. Cic in Ljubo iz T1 na T2 (a le z označbo dosežka). V bazi spor, ker preveč izkoriščata šerpe. Ljubo in Cic na T3 (vmes Ljubo pade v razpoko). Ljubo in Cic v smeri za T4, a prenizko.
Nato pade veliko snega, prekinitev, Cic zboli in s tem sprosti Ljuba za delo v moštvu. Postavimo T4, ugotovimo dobro smer, a vseeno ostane načrt za koto 7535 metrov. Za prvi poskus 4. 10. Ljubo in šerpa v T4, a naslednji dan zaradi vetra obrneta. Ponovno 6. 10. Ljubo in Metod z dvema šerpama v T4 in 7. 10. na koto 7535 metrov (pozneje Jalung Ri ali Zahodni Kangbačen). Največji dosežek odprave. Sicer pozneje okrnjena naveza doseže 7800 metrov pod glavnim vrhom, a odprave je s tem konec. Ljubo in Metod že prej zapustita bazo in počakata odpravo v Gunzi.
Čeprav glavni vrh ni bil dosežen in je bila Kota 7535 do leta 1979 najvišji prvi doseženi vrh Slovencev, je bil ta dosežek s strani PZS deležen premajhne pozornosti ali pa je ostal v senci prihodnjih načrtov. Žarometi so se morali usmeriti drugam. Razočaranje se je na moštvu odprave Kangbačen ’65 poznalo.

Epilog
Zadnjič ga imam omenjenega v dnevniku kot tekmovalca na Štuparjevem memorialu konec aprila leta 1966 na Kamniškem sedlu. Z Metodom Humarjem sta med seboj tekmovala za zaboj piva; Metod je zmagal.
Naslednje leto si je nesrečno zlomil kolk in ga nikoli zares pozdravil. Še je plezal, a Ljubo Juvan je bil človek, ki je od sebe zahteval popolnost. Zanj poplezavanje ni prišlo v poštev. Tudi drugače se je držal svojih načel, med drugim je menil, da se ne smeš poročiti, dokler plezaš, ko se poročiš, moraš pa s plezanjem prenehati. Združevati oboje je neodgovorno.
Nekajkrat sem ga obiskal v tiskarni. Bil je vodja stroja, ogromne mašine, tako da sem si ga predstavljal kot glavnega strojnika na kaki prekooceanki. To je bilo njegovo mojstrstvo – lovljenje in usklajevanje barv na polah. Takrat se je tiskalo še vsako barvo posebej. Spregovorila sva dva, tri stavke, pa je že letel s svežo polo na primerjavo z referenčno. Dvakrat, trikrat sem bil pri njem doma, največ zaradi kakega kosa opreme za muzej v Nepalu, spila sva kozarec, malo pomodrovala, kar pa z njim ni bilo lahko. Tole brskanje mi je obudilo spomin in zdaj bi ga opredelil kot zelo racionalnega človeka, perfekcionista, podobnega kakemu nemškemu oficirju v najboljšem pomenu besede. Zato tu ni rdeče niti, bolj so to koščki za mozaik, med katerimi jih veliko manjka. Tudi če bi jih vsi, ki smo ga poznali, zložili skupaj, bi ne prišli do popolne podobe. Gotovo pa je, da ga je poškodba bolj prizadela na duši kot na telesu, a je bolečino prenašal stoično in prikrito.
Zadnja obiska sem opravil zaradi diapozitivov za knjigi; najprej za Kangčendzengo, potem pa za Po svoji sledi. Ker sem vedel, da ni v dobrem stanju, sem prej telefoniral, ali ga lahko dobim. Pa mi je ženski glas rekel, naj kar pridem, ker bi se z očetom po telefonu težko pogovoril. Prosil sem, misleč da govorim s hčerko, naj mi da ženo, pa je rekla, da je to ona. Svetel dekliški glas, ki je leta skrbel za težkega in gotovo kar zahtevnega bolnika. Šel sem po diapozitive, Ljubov izraz je bil povsem usklajen s tistim, kar sem slišal po telefonu. Ganljivo in veličastno, vredno romana.

Tone Škarja

– Planjava: Glava Planjave, V+, A2, 90 m, Marko Dular, Ljubo Juvan, 8. julij 1956.
– Planjava: Direktna smer, IV+/IV, 1000 m, Marko Dular, Ljubo Juvan, 9. julij 1956.
– Rzenik: Osrednji steber, VI/V, IV, 370 m, Marko Dular, Ljubo Juvan, 2.–3. september 1956.
– Križ: Ljubo Juvan, Tone Sazonov 1. maj 1962.
– Velika Mojstrovka: Črni kot, V+/IV+, 450 m, Jože Hudeček, Ljubo Juvan, 2. avgust 1959.
– Zadnja Mojstrovka: Golob–Juvan, VI–, V/IV, 600 m, Lojze Golob, Ljubo Juvan, 4. september 1959.
– Zadnja Mojstrovka: Pahljača, V/IV, 600 m, Ljubo Juvan, Ante Mahkota, 10. september 1966.
– Travnik: Hudeček–Juvan, VI, V/IV, 850 m, Jože Hudeček, Ljubo Juvan, 3. september 1961.
– Šite: Leva smer, VI/V, 550 m, Spodnji del: Ljubo Juvan, Milan Valant, 1. oktober 1961.
  Zgornji del: Ljubo Juvan, Rado Čepič, 24. maj 1964.
– Šite: Varianta Leve smeri, IV/II, 550 m, Ljubo Juvan, 22. september 1963.
– Jalovec: Dularjeva zajeda VI, 300 m, Lojze Golob, Ljubo Juvan, 10.–11. september 1959.
– Jalovec: Hudeček–Juvan, V/IV, 300 m, Jože Hudeček, Ljubo Juvan, 9. avgust 1959.
– Srednja Ponca: Smrtnica, IV/II, 400 m, Ljubo Juvan, Boris Krivic, 25. september 1966.
– Srednja Ponca: Vzhodni steber, III/II, 400 m, Ljubo Juvan, Lojze Golob, Tone Sazonov, Lojze Šteblaj,    oktober 1963.
– Kotova špica: Juvan–Šteblaj, VI/IV+, 250 m, Ljubo Juvan, Lojze Šteblaj, 15. julij 1962.
– Kriški rob: Juvan–Šteblaj, V/IV, 300 m, Ljubo Juvan, Lojze Šteblaj, 12. avgust 1962.
– Rakova špica: Rdeča zajeda, V, 600 m, Ljubo Juvan, Ante Mahkota, 4.–5. julij 1959.
– Škrlatica, Rakova špica: Grapa med Škrlatico in Rakovo špico, V–VI, III, 500 m, Ljubo Juvan, Lojze      Šteblaj, 7. julij 1963.
– Široka peč: Juvan–Šteblaj, VI–/V, 600 m, Ljubo Juvan, Lojze Šteblaj, 28.–29. avgust 1960.
– Križ: Zimska smer, 180 m, Ljubo Juvan, Tone Sazonov, 1. maj 1962.
– Stenar: Ancelj–Juvan, IV/II, 600 m, Jože Ancelj, Ljubo Juvan, 24. november 1963.
– Bovški Gamsovec: Velika grapa, Ljubo Juvan, Tone Sazonov, 21. januar 1962.
– Triglav: Ljubljanska smer, V–VI, 700 m,
  Spodnji del: Nadja Fajdiga, Ljubo Juvan, Ante Mahkota, Tone Sazonov, 2.–3. julij 1961.
  Zgornji del: Ljubo Juvan, Tone Sazonov, 30.–31. julij 1961.
– Luknja peč: Juvan–Šteblaj, IV+/IV, 400 m, Ljubo Juvan, Lojze Šteblaj, 30. junij 1963.
– Mali Draški vrh: Desna smer, VI–/IV, 400 m, Ljubo Juvan, Tone Sazonov, Lojze Šteblaj 1. julij 1962.
– Debela peč: Sekločeva smer, VI-/IV, 300 m, Ljubo Juvan, Lojze Šteblaj 23. junij 1963.
– Planja: Centralni steber, VI-/V, 550 m, Ljubo Juvan, Janez Rupar, Lojze Šteblaj, 16.–17. september        1961.
– Planja: Vstopna var. v Centralnem stebru, VI/IV+, 590 m, Ljubo Juvan, Tone Sazonov, 29.–30. avgust    1964.
– Bobotov kuk, zahodna stena: III–IV, 250 m, Ljubo Juvan, Marko Butinar, julij 1956.
– Prutaš, severna stena: V/IV, 150 m, Ljubo Juvan, Marko Butinar, julij 1956.
– Bezimeni vrh: III, 200 m, Ljubo Juvan, Marko Butinar, julij 1956.
– Šljeme: Direktna, V, 200 m, Ljubo Juvan, Marko Butinar, julij 1956.
– Zahodni vrh Elbrusa, 5633 m: Vsi člani odprave (10), 10. avgust 1963.
– Vzhodni vrh Elbrusa, 5595 m: Ante Mahkota, Ljubo Juvan, Janez Šteblaj, Franci Ekar.
– 2. JAOK (Kavkaz), Križ Užbe: Tretja ponovitev, Ljubo Juvan, Vanč Potrč, Pavle Šimenc, Tone Škarja    22.–26. julij 1964.
– 2. JAHO (Himalaja), Zah. Kangbačen (Jalung Ri), 7538 m: Najvišji vrh, na katerega je prvi stopil          Slovenec. Metod Humar, Ljubo Juvan, Gjurmi Dordži, Olangčung Dordži, 7. oktober 1965.