17. julija 1921 se je rodil (prvi uspešen) osvajalec Anapurne, ki jo je dosegel s (takratnim) prijateljem Mauricom Herzogom. Zmago je plačal s hudimi ozeblinami. Po nekaj letih se je vrnil k plezanju in umrl v ledeniški razpoki, razpoki v gorovju Mont Blanc.
Junak ni vsakdo, to pa še ne pomeni, da vsakdo ne more biti junak. Junak pa je junak šele po junaškem dejanju in po priznanju le tega. Tem trditvam bi morali (tudi) v alpinističnih krogih dodati tudi: junak po smrti.
Fotografija pove veliko
V objektivu in večnosti sta dva junaka: Lionel Terray in Louis Lachenal, simbola solidarnosti, poguma in žrtvovanja, ovekovečena na letališču Orly, ko sta se leta 1950 vrnila z odprave, ki je Franciji prinesla slavo Anapurne, prvega osemtisočaka. Terray je mož, močan, z obrazom in brado, vredno Riacejevih bronastih skulptur. Lachenal pa je kljub svojim 29 letom suh starec. Njegov nasmeh, napet v očeh, ni ponosa, morda zmedenost ali panika. Morda se že sprašuje, ali niso njegove noge ovite v povoje, neuporabne je bila to prevelika zaveza, ki jo je moral prinesti na oltar nacionalne veličine. Ali pa ga morda muči slutnja nesrečne usode, ki ga čaka … Ta fotografija pove veliko, a ne vsega. Nič na tej podobi krhkega bitja ne razkrije prave podobe plezalca s tako svežim in trpkim značajem kot novo vino, spito v kleteh njegovega rodnega Auvergna. Nič ne razkrije bliskovito hitrega in neustavljivega alpinista, ki je v preteklih petih letih plezal skupaj Lionelom in ponovil pogosto v rekordnih časih skoraj vse »nemogoče« smeri v Alpah, zdaj pa ga je soplezalec držal v naročju.
»Vedel sem, da mi bodo noge zmrznile, da me bo vrh stal,« beremo v enem od cenzuriranih odlomkov knjige iz leta 1956. »Zame je bil ta vzpon vzpon kot vsak drug višji od Alp, a nič več. To, da sem pustil noge tam na Anapurni, me ni zanimalo. Nisem jih dolgoval francoski mladini. Kar se mene tiče, sem se hotel spustiti dol. Vprašal sem Mauricea, kaj bi storil v tem primeru. Rekel mi je, da bo nadaljeval. Ne bi smel soditi o njegovih razlogih; alpinizem je preveč oseben. Vendar sem čutil, da se ne bo vrnil, če bo nadaljeval sam. Zaradi njega in samo zaradi njega se nisem obrnil nazaj. Ta pohod na vrh ni bil vprašanje nacionalnega prestiža. Šlo je za vprašanje z(a)vezane skupine.« Ta zapis razkriva globoko človeško plat Lachenala – ni ga vodila slava, temveč oddanost prijatelju in etična odgovornost do naveze. Kljub temu da je vedel, da bo cena vrha amputacija, je vztrajal, da Herzog ne bi ostal sam.
Težko je reči, pri kateri starosti je Louis dobil vzdevek Biscante, gotovo pa je, da je Louis že od malih nog kazal nemirno naravo, nespoštljiv, grenak in vzkipljiv temperament, prav tako kot biscantin – jabolčnik, za katerega so govorili, da nikoli ni manjkal v njegovi steklenici. Starša sta njegovo izobraževanje zaupala École des Frères, eni od ustanov, ki jih je ustanovila Kongregacija bratov krščanskih šol za izobraževanje otrok delavskega razreda. Toda Louis je imel raje hrup in živahnost starega mesta kot tišino knjižnic in strogost učilnic in zakristij: labirint uličic, kjer se je na vsakem koraku lahko srečalo z razsežnostjo nevarnosti in pustolovščine, ki ga bo fascinirala vse njegovo kratko življenje.
Študij je nadaljeval in diplomiral na École Supérieure Technique, a ga je klic neznanega kmalu odpeljal od bolj običajnih življenjskih poti. Gore, ki jih je začel obiskovati že od 13. leta, ko je taval po poteh gorskih masivov, ki obdajajo Annecy, so vse bolj postajale njegov svet in njegova usoda.
Leta 1941 se je pridružil organizaciji Jeunesse et Montagne, postal vaditelj smučanja in alpinizma. Leta 1942 se je po pridobitvi licenco (gorskovodniškega) nosača pri Francoskem alpskem klubu CAF) udeležil specializacijskega tečaja v Chamonixu, kjer je spoznal Lionela Terraya. Oktobra istega leta so ga zaposlili kot učitelja alpinizma in smučanja v zimskošportnem centru Contamines-Montjoie. Kmalu zatem 12. novembra se je poročil z Adèle Rivier, s katero je imel dva sinova: Jean-Clauda in Christiana.
Zlata naveza z Lionelom Terrayem
Lachenal je z Lionelom Terrayem tvoril eno najmočnejših navez v zgodovini alpinizma. Njuna hitrost, natančnost in pogum sta postala legendarna – Lachenal je bil znan po tem, da je plezal z neverjetno lahkotnostjo in eleganco. Louis se je po drugi svetovni vojni z družino preselil v Chamonix, v dom, ki ga je sam zgradil. Terray je v svojem slogu na straneh knjige Osvajalci nekoristnega sveta mojstrsko opisal in ovekovečilo njuno plezalno partnerstvo in navdihnil generacije plezalcev k sanjarjenju.
Njuna lakota po pustolovščinah in gorah je bila nepotešljiva. V francoski alpinistični skupnosti so ju kmalu začeli klicati »Tigra«: prava plenilca prvenstvenih vzponov in predvsem zelo prestižnih ponovitev. Vloga, ki jo zgodovina alpinizma pripisuje tema dvema izjemnima alpinistoma, je prav v tem, da sta prelomila tabu. Smeri, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja preplezali »veliki alpinisti« (imena kot so Cassin, Heckmair, brata Schmid, Gervasutti, Ratti, Vitali in Soldà), o katerih se je govorilo z visoko zvenečo retoriko, za povrh obdano z dramatično avro, so se prvi generaciji povojnih alpinistov zdele kot nekaj nedosegljivega in neponovljivega cilji ki so bolj dosegljivi »superjunakom« kot navadnim ljudem. Lachenal in Terray sta se morala skupaj z drugimi francoskimi talenti tistih let, kot sta Rébuffat in Frendo, najprej sprijazniti s tem mitom, ga ovreči in preseči.
»Tigra« sta začela puščati prve vtise leta 1945 z vzponom na Couturier Couloir na Aiguille Verte in vzhodno steno Aiguille du Moine. Naslednje leto so bili skupaj z Andréjem Contaminom in Pierrom Lerouxom v severni steni Droîtes. Njun vzpon je bil četrti in opravila sta ga v rekordnem času 8 ur v primerjavi s prejšnjim najboljšim časom 18 ur. Prav tako leta 1946 sta bila Lachenal in Terray na Walkerjevem stebru v Grandes Jorasses. To je bila tretja ponovitev Cassinove mojstrovine. Oba sta plezala izjemno hitro, a v zgornjem delu stene zaradi megle izgubila orientacijo in bila prisiljena narediti trpek bivak ter potem splezati zahtevno različico, da sta splezala iz stene.
Leta 1947 sta že nerazdružljiva tovariša ogrela na Nant Blanc na Aiguille Verte in se nato lotila pravega simbola nemogočega alpinizma: severne stene Eigerja, ki je še vedno čakala na prvo ponovitev. Ponovno je nekaj napačne interpretacije zapletene smeri vzpona upočasnilo ekipo in jih prisililo, da sta bivakirala, a sta Lachenal in Terray s tem vzponom podrla še zadnji tabu.
Leta 1949 sta dosegla še en podvig, ki je osupnil celotno alpinistično skupnost, saj sta preplezala Cassinovo smer v severovzhodni steni Piz Badile v samo sedmih urah in pol (prejšnje ponovitve so vedno zahtevale vsaj en bivak). Terray je zasluge za te rekordne vzpone vedno pripisoval svojemu prijatelju Lachenalu, njegovemu brezhibnemu slogu in neizčrpni energiji. Karakterističen slog Biscante, ki so ga potrdili drugi pionirski podvigi, kot je plezanje Dent du Caïman in Dent du Crocodile v enem samem jutranjem zamahu, prav tako leta 1949 z Andréjem Contaminom.
Louis Lachenal: »Gore niso bile moja nedeljska zabava. Bile so moje življenje.«
Zgodovinska odprava na Anapurno (1950)
Lachenal je bil izbran za francosko himalajsko odpravo, ki jo je vodil Maurice Herzog. Cilj je bil osvojiti enega izmed še neosvojenih osemtisočakov. Po neuspešnem poskusu na Dhaulagiriju se je ekipa usmerila na Anapurno I (8091 m). 3. junija 1950 sta Lachenal in Herzog kot prva človeka v zgodovini stopila na vrh osemtisočaka – brez dodatnega kisika. A cena je bila visoka: oba sta utrpela hude ozebline, Lachenalu so morali amputirati prste na nogah, Herzog pa je izgubil večino prstov na rokah in nogah. Po vrnitvi je Lachenal postal narodni junak, prejel je Legijo časti in začel predavati po Franciji in tujini. Kljub amputacijam se je vrnil v gore, plezal in celo vodil francosko smučarsko reprezentanco. Njegova vztrajnost in pogum sta navdihovala generacije.
Tragična smrt v Vallée Blanche
29. novembra 1955 je Lachenal smučal z Jean-Pierrejem Payotom v Vallée Blanche nad Chamonixom. Med spustom je padel v zasneženo razpoko, ki jo je prekrival snežni most. Umrl je takoj, ko mu je glava udarila ob ledeni blok. Star je bil komaj 34 let. Njegovi prijatelji iz odprave – Herzog, Rébuffat in Terray – so ga pospremili na zadnjo pot. V njegovo čast je bila poimenovana Pointe Lachenal v masivu Mont Blanca.
Zapisi, razhajanja in zapuščina
Lachenal je po Anapurni želel napisati knjigo, v kateri bi razkril svoje dvome in notranje boje. V zapiskih je izrazil nestrinjanje z Herzogom, saj je menil, da je bil vzpon preveč osredotočen na nacionalni prestiž, medtem ko je sam želel ohraniti svoje zdravje in življenje. Po njegovi prezgodnji smrti pa je slednji »prevzel« rokopis, pri čemer je skrbel, da ga je očistil odlomkov, ki so bili zanj najbolj neprimerni in sporni, nato pa ga je zaupal uredniški oskrbi svojega brata Gérarda, ki ga je leta 1956 objavil z naslovom Carnets du vertige.
Šele leta 1996 se je založnik Michel Guérin odločil, da bo ponovno natisnil Lachenalove spomine, tokrat necenzurirane. Vendar je Maurice Herzog posredoval pri odvetnikih in sodiščih ter mu je uspelo preprečiti njihovo distribucijo. Končno so bili leta 2020 vsi Lachenalovi spisi zbrani in objavljeni v knjigi Rappels.
