SPDT je s svojimi odseki živo, delavno in uspešno
Kaj meni sedanji predsednik o razbohotenju planinske dejavnosti Slovencev na Tržaškem
Primorski dnevnik, 1. avgust 1989
Dušan Jelinčič: Lojze Abram je v zamejstvu prav dobro znan, tako da ga res ni treba posebej predstavljati. Dolgo vrsto let je bil novinar najprej na Primorskem dnevniku, nato na Radiu TS A, celo obdobje pa je že glavni urednik priljubljene zamejske mladinske revije Galeb. Že drugo leto zaporedoma je predsednik Slovenskega planinskega društva Trst, prav zato sem od njega hotel zvedeti v neformalnem in nevezanem pogovoru, kakšno je ozračje v društvu. Po hudomušnem pogovoru, iz katerega je razvidno, da je SPDT pri dobrem zdravju, vedro, veselo in priljubljeno, sem imel vtis, da je ubrana Pot pravilna in da bo treba po tej le nadaljevati.
Zakaj se je SPDT odločilo, da praznuje 85-letnico svojega obstoja, čeprav ni to pravzaprav nobena okrogla obletnica?
»Za praznovanje je vsaka obletnica primerna. Petinosemdeset let nekega društva, kot je SPDT, ki ima za seboj dokaj burno zgodovino in je moralo prisilno prekiniti svoje delovanje za časa fašističnega režima, ki pa se je znalo obnoviti in je danes živo in delovno, je vendarle obdobje, ki je vredno, da se ga proslavi, pa čeprav na preprost in skromen način, a vedno v skladu s cilji in nameni društva: s pohodom v gore.«
Če bi bilo SPDT športno društvo, s kakšno agonistično dejavnostjo bi se ukvarjalo, če pa bi bilo kulturno društvo, čemu bi se najbolj posvetilo?
»SPDT je oboje: športno in kulturno društvo. Že sama hoja v planine je pot, ki terja precej napora, trdne volje in samozatajevanja. Kot agonizem pojmujem čisti alpinizem in med svojimi mladimi člani ima društvo nekaj res dobrih plezalcev, ki se agonistično ukvarjajo s to zvrstjo športa. Kar se tiče kulture menim, da je že v samo spoštovanje in ljubezen do narave kultura in to kulturo goji prav SPDT. Med nekulturnimi ljudmi ni ljubiteljev planin, samotnih steza, šumečih gozdov, visokogorskih cvetočih travnikov, ni zaščitnikov narave. O SPDT bi rekel, da je rekreacijsko društvo.«
Katere člane SPDT bi vrgel v prepad? Tiste, ki se vpišejo na izlet, ga ne plačajo in nato, če se jim ne ljubi, ne pridejo, tiste, ki prihajajo, stalno sitnarijo in jim ni čisto nič prav, ali tiste, ki tiho prisedejo v avtobus, se stalno naklonjeno smehljajo in nato pohvalijo izlet in dodajo, da bodo še prišli?
»Nobenega, ker nisem krvoločni nasilnik. Človeka moraš vzeti takšnega, kot je in najbolj se mu približaš, če upoštevaš njegove napake, seveda če dodobra poznaš svoje. Motijo me seveda tisti, ki ne plačajo in ne pridejo. Na srečo jih lahko seštejem na prstih ene same roke. Vendar jim to ne moreš šteti v zlo; pač pozabijo, ali se v zadnjem trenutku spomnijo, da imajo kake druge opravke. Sitneže potolažiš tako, da se jim približaš, se z njimi pogovoriš in jim skušaš dopovedati, da na izletih prav vse ne more potekati kot po olju, da smo vodiči pač ljudje, ki se sicer žrtvujemo njim v korist, a imamo vendarle tudi mi svoje napake. V največ primerih se sitnež potolaži. Najboljši so seveda tisti, ki so z vsem zadovoljni, a prav od teh bi kdaj želel kako dobronamerno kritično pripombo, da bi potem skušal v bodoče odpraviti pomanjkljivosti.«
Kaj je bistveno zate: da se na izletu član SPDT zabava, da od njega odnese nekaj poučnega, da na njem preživi lep dan v družbi drugih članov ali da odnese rekord vzpona na določeno goro?
»Bistvo je v tem, da se član z izleta vrača duhovno obogaten, z novimi izkušnjami, fizično sproščen in v svesti si, da je v največji popolnosti izkoristil dan svojega življenja.«
Kakšna je najbolj “grozna” kategorija članov?
»Najbolj “grozni” so tisti člani, ki zamenjujejo planinske poti in vzpone za pravi poulični glasen klepet, za vpitje in čenčanje, za katere jim nikoli ne zmanjka sape. S takim svojim početjem motijo veličastno mirno planinsko okolje, morda zbranost in zamaknjenost lepot uživajočega soizletnika in povrh vsega še plašijo ptice in gozdne živali.«
Kakšen pa je idealen član SPDT?
»Ga ni. Vsi smo rdeči pod kožo in vsak ima svoje napake. Idealen član naj bi bil z vsem srcem predan društvu, naj bi se udeleževal vseh društvenih akcij, naj bi hodil samo v gore in pustil doma avto ali motor. Vsi pa vemo, da danes ni človeka, ki bi to zmogel.«
Kaj pri SPDT deluje dobro in kaj bi bilo treba izboljšati in popraviti?
»Na splošno je SPDT z vsemi odseki zelo delovno in uspešno, a tu pa tam vedno kaj zaškripa pri izpolnjevanju začrtanega programa, kar je odvisno tudi od članov. Še na vsakem izletu, ki ga SPDT prireja, so udeleženci vedno eni in isti, ki jim je mar društvena dejavnost. Društvo šteje preko 350 članov, a jih ni na spregled. Žal se mnogi včlanijo iz koristoljubja, računajoč na popuste v slovenskih planinskih postojankah, zato je naval s plačevanjem članarine v začetku poletne sezone. Potrebna bi bila prepričevalna akcija, da bi več ljudi prihajalo tudi na skupne izlete.«
Kdaj bo prišlo do skupnih izletov med SPDT, Alpino delle Giulie in društvom CAI-XXX Ottobre?
»Močno dvomim, da se bo to v kratkem zgodilo. Morda tedaj, ko bodo v obeh sorodnih planinskih organizacijah spravili razvpit nacionalizem v staro šaro in bo med nami zavladalo pravo sožitje, ki je v sedanji narodnostni in politični situaciji v našem mestu prava utopija. Verjetno čez dve ali tri generacije. Zanimiv pa bi bil odziv, ki bi ga sprožila naša pobuda v tem smislu.«
Kakšna mora biti značilnost društva, ki deluje skoraj izključno v mestu in za meščane?
»Prilagajati se potrebam in zahtevam članstva, ki ga mora osveščati v narodnostnem duhu, v kulturnem utrjevanju naše samobitnosti in v spoštovanju naravnih dobrin in lepot. V primeru SPDT, ga neprisilno uvajati v pravilno vrednotenje planinskih načel, kar je združeno predvsem z gibanjem na prostem, česar v vsakodnevnem živčnem potrošniškem hlastanju v džungli betona in asfalta ter zastrupljenega zraka meščan nima.«
Si lahko predstavljaš, kakšno bo društvo ob svoji 100. obletnici?
»Mislim, da ne bo dosti razlike. Odvisno je samo od ljudi, ki bodo društvo vodili. Delamo na tem, da bodo mladi znali poprijeti za vajeti in se z vso dobro voljo posvetiti delu v društvu. Prepričan sem, da bo društvo tudi ob stoletnici živo, delovno in uspešno.«
Kakšna mora biti značilnost nekega zamejskega društva leta 2000?
»Mnogo je govora o tem, kaj bo v tretjem tisočletju. Slovenci bomo še tu in še se bomo borili za priznanje svojih pravic kot narodnostna skupnost in posamezniki, zato bo SPDT ohranilo tudi svoje poslanstvo narodnoobrambnega značaja.«
So planinci dobri organizatorji?
»Če upoštevam značaje svojih odbornikov, moram odgovoriti pritrdilno. Seveda ne gre brez prerekanja, a dosedanje moje izkušnje dveletnega vodenja SPDT mi povedo, da lahko z dobro voljo in sproščenostjo marsikaj uspešno naredimo.«
Bi odbornikom kakega planinskega društva zaupal vodstvo neke države?
»Ne, ker so planinci v bistvu idealisti, v politiki pa moraš biti preračunljiv in brezobziren cinik. Morda le v primeru, če bi bili vsi državljani, od dojenčkov do starčkov, planinci.«
