Lhotse je z 8516 m višine četrta najvišja gora na svetu.
Lhotse pomeni v tibetanščini Južni vrh, saj je dolgo časa veljal za južni vrh soseda Everesta.
Zgodovina osvajanja
Lhotse se razprostira na meji med Nepalom in Tibetom. Visok je 8516m in je četrta najvišja gora na svetu. Ker stoji v senci najvišjega vrha na svetu Everesta z njim ga povezuje 8000m visoko sedlo, ne spada med zelo obiskane gore.
Za Lhotse dolgo časa ni bilo zanimanja, saj je bila pozornost vseh plezalcev uperjena na Everest. Prvega resnejšega poskusa osvojitve se je leta 1955 lotil Američan švicarskega rodu, Norman Dhyrenfurth, veteran, ki je 1952 plezal na Everest. Bil je navdušen zagovornik mednarodnih ekspedicij in je zbral ekipo ameriških, avstrijskih ter švicarskih alpinistov. V tistih časih plezanje na najvišje vrhove v obdobju po monsunu nikakor ni bila najboljša odločitev, vendar pred jesenjo Dhyrenfurth ne bi uspel zbrati dovolj finančne podpore za celotno ekspedicijo. Tako je skupaj s kartografom Erwinom Schneiderjem in zelo izkušenim alpinistom Ernstom Sennom v začetku maja prispel v Namche Bazar, kjer so pričeli temeljito raziskovati teren.
Po prvih ocenah se je najbolj očitna pot zdela pot po severnem grebenu, a tu so bili na poti trije visoki stebri. Bolj izvedljiva se je zdela pot po izrazito premočrtnem žlebu, ki se je začenjal malo nad 8000m na severozahodni steni in se strmo zarezal v skalo nad njim. Kot po božjem planu, leži izhodna točka žleba, ki se izteka v vrhnji greben, le nekoliko desno od najvišje točke.
Senn je po neverjetnih petih mesecih napornega plezanja in raziskovanja področja, ostal v dobri formi do oktobra. Ko so njegovi kolegi odnehali, je pot proti vrhu nadaljeval sam. Uspelo mu je priti do vhoda v žleb, ki ima 50 stopinj nagiba in je dostopen le, kadar je sneg dovolj trd, vendar so ga neugodne snežne razmere ter oprema za kisik, ki mu je odpovedala nekaj metrov višje, onemogočila nadaljnji vzpon in povzročila, da se je častno umaknil.
Pomladi leta 1956 se je na pot podala dobro organizirana švicarska odprava, ki jo je vodil Albert Eggler. Člana odprave Fritz Luchsinger in Ernest Reiss sta začela svojo pot iz tabora (cca. 7900m) prav pod grebenom vrha. Šest ur pozneje, 18 maja popoldne, sta dosegla nezavarovan greben pod vrhom in s hojo po konicah derez dosegla najvišjo točko. Najtežji del poti po žlebu je bil na srednji višini, kjer so ozke prehode omejevali 40m visoki skalni oporniki.
Gora je spet dolgo časa počivala v miru. Drugi poskus je bil leta 1977, ko jo je član nemške odprave, Michael Dacher, plezal brez kisika. Pri četrtem vzponu leta 1979 je sodeloval Jerzy Kukuczka, eden od štirih članov poljske odprave, ki je prav tako osvojil vrh brez dodatnega kisika. Po poti prvopristopnikov se je leta 1989 na vrh Lhotseja povzpel slovenki alpinist in izkušen himalajec Viki Grošelj. Vrh je dosegel 30.4. in sicer brez dodatnega kisika.
Lhotse ima zelo težavno južno steno, ki je dolga 3300 metrov in objektivno zelo nevarna. Steno je oblegalo že veliko odprav, vendar brez uspeha. Prav zaradi tega jo je svetovno znani alpinist Reinhold Messner Oznanil kot problem za naslednje tisočletje.
Vendar je leta 1981 vrh po južni steni skoraj uspelo osvojiti slovenski odpravi pod vodstvom Aleša Kunaverja. Ustaviti so se morali na zadnjem gorskem grebenu na 8300m, kjer so poskušali prečkati zasneženo kotanjo. Franci Knez in Vanja Matijevec sta 18. maja dosegla greben Nuptse-Lhotse, vendar sta bila prepozna in preveč izčrpana, da bi lahko nadaljevala pot. Teren je bil na tej točki že tako brezupen, da sta razmišljala, ali naj se prebijeta skozi snežno opast in se poskušata spustiti po bolj oddaljeni strani grebena v zahodno dolino, Na koncu sta se po 25-ih urah plezanja srečno vrnila v svojo bazo.
Slovenska himalajska odprava Lhotse 2000

Organizator: AO/PK Rifnik Šentjur.
Trajanje: 7. april 2000 – 9. junij 2000.
Cilj: vzpon na Lotse (8516 m) po klasični smeri brez uporabe dodatnega kisika.
Člani odprave:
– Franc Gajšek PK Rifnik (vodja odprave)
– Tomaž Žerovnik PK Rifnik (tehnični vodja)
– Darko Berljak Hrvaška (svetovalec)
– Klemen Jagodič (zdravnik)
– Dušan Debelak PK Rifnik
– Aco Pepevnik PK Rifnik
– Milan Romih AO Slovenska Bistrica
– Viktor Mlinar PK Rifnik
– Boštjan Jezovšek PK Rifnik
– Rudi Podgoršek PK Rifnik
– Matko Škalamera AK Rijeka, Hrvaška
– Andrej Kmet (komunikacije)
09.06. 2000 Vrnitev v Slovenijo
Odprava se je vrnila v Slovenijo. Na Brniku jo je pričakala navdušena množica prijateljev ter medijev.
Po dveh dolgih mesecih so se člani odprave skupaj z družinami veselili zmage, še bolj pa dejstva, da so se vsi vrnili zdravi in nepoškodovani.
Neposredno po prihodu so na Brniku pripravili tiskovno konferenco, ki so se je udeležili številni predstavniki medijev. Na konferenci so člani odprave podrobno predstavili potek odprave.
Po tiskovni konferenci so se člani odprave odpravili proti Šentjurju in Slovenski Bistrici, kjer so jim domačini priredili nepozabna sprejema.
Veselili so se dolgo v noč…
Dosežki odprave:
– 19. maj 2000 – vrh Aco in Milan. Vzpon sta opravila brez dodatnega kisika.
– 20. maj 2000 – 8100 m Dušan in Tomaž
– 21. maj 2000 – 8400 m Viki, Boštjan in Matko
Vir: https://web.archive.org/web/20010812002418/http://lhotse.siol.net/index1.htm








