Foto: Primož Blaha
Sredi septembra 2026 se je Primož Blaha s prijateljema Zoranom in Oliverjem odpravil na vzpon na Antelao (3264 m), mogočno piramido, ki se dviga nad dolino Cadore in je vidna celo iz Julijcev. Njihov izlet v Dolomite se je začel v Cortini, z večernim postankom v San Vitu, kjer so prespali. Zjutraj so se z dna lokalnega smučišča, nad vasjo na višini približno 1150 metrov, podali v trdi temi po servisni cesti do vrha smučišča, nato pa nadaljevali po udobni poti do sedla Forcella Piccola (2120 m), kjer jih je ob zori pričakal razgled, ki je hitro izbrisal utrujenost in pomisleke o zgodnjem vstajanju.
Nad sedlom se je začel resnejši del ture: vzpon po melišču do pod sten, nato po ozkih in izpostavljenih prehodih do vršnega pobočja Le Laste. Tam se teren spremeni v dolge plošče, ki zahtevajo previden korak, saj je grušč krušljiv in pot le delno označena. Na poti so se večkrat morali odločati, kateremu možicu slediti, in občasno preplezati kratke skoke (I–II). Vršni del je strm, z več možnimi variantami, nobena pa ni optimalna.
Na vrhu se razgled razpre v vse smeri — Dolomiti, Julijci, Karnijske Alpe — in ni ga mogoče opisati brez pretiravanja. Po kratkem postanku so se previdno spustili po ploščah, ki so se izkazale za lažje, kot so pričakovali, in se po dolgem sestopu vrnili do izhodišča, že ogreti po jesenskem mrazu zgoraj.
Vzpon na Monte Antelao (3264 m) leta 2025 – Peter Marinko …
Alpinistična zgodovina Antelaa: italijanska gora z velikimi zgodbami
Antelao, imenovan tudi »Kralj Dolomitov« (cadorinsko narečje: Nantelòu), je drugi najvišji vrh te gorske skupine, takoj za Marmolado. Prvi vzpon na to goro je leta 1850 (1860?) opravil lovec Matteo Ossi iz San Vita, ki je ta (po)dvig ponovil leta 1863, ko je spremljal Avstrijca Paula Grohmanna.
Alpinistična zgodovina Antelaa je skoraj v celoti italijanska. Na in v njegovih stenah je presenetljivo malo smeri, ki bi jih splezale tuje naveze (naše alpinistične novice skorajda ne beležijo vzponov), kar je redkost v Dolomitih, kjer so Britanci, Nemci in Avstrijci pustili globoke sledi. Antelao pa je ostal predvsem domena domačih gornikov, ki so se v 19. in 20. stoletju lotevali njegovih sten z vztrajnostjo, ki je pogosto presegala razmere in čas.
Prvi večji preboj se je zgodil leta 1886, ko je kapitan Menini z ekipo alpinov — Zandegiacomom, Carraro, Pordonom in Toffolijem — prečil ledeni žleb na severni strani in dosegel najvišjo škrbino grebena, ki danes nosi njegovo ime. Od tam so se po vzhodnem grebenu povzpeli na vrh. Nekaj let pozneje, leta 1892, sta E. Artmann in vodnik Johann Innerkofler preplezala severozahodni greben, a največji podvig tistega obdobja je prišel leta 1898. Britanca J. S. Phillimore in A. G. S. Raynor, skupaj z vodniki Angelo Dimaiem, Zanuttom Pompaninom in Michelejem Innerkoflerjem, so preplezali osrednji južni steber — mogočno rebro, ki se dviga iz središča južne stene. Smer je dolga približno 1300 metrov in je postala ena najdaljših klasičnih smeri v Dolomitih, prava epopeja Belle Époque.
Leta 1913 sta brat in sestra Umberto in Luisa Fanton opravila prvo celotno prečenje masiva: najprej sta se povzpela na vrh, ki danes nosi njuno ime, nato prečila še vrhova Chiggiato in Menini ter se na koncu povzpela na glavni vrh po Meninijevi smeri. To je bil čas, ko je alpinistična domišljija presegala tehnične meje.
Prva svetovna vojna je alpinistično dejavnost skoraj povsem ustavila. V letih med vojnama je bilo vzponov malo: Oliviero Mario Olivo je leta 1925 sam preplezal direktno s spodnjega ledenika po severni steni, Walter Stösser je leta 1930 z F. Schuttom preplezal zahodni raz, leto pozneje pa je O. Oppel sam preplezal ledeni žleb spodnjega ledenika. To so bili osamljeni poskusi v času, ko je bila gora skoraj pozabljena.
Prava renesansa se je zgodila leta 1941, (že) med drugo svetovno vojno. Antonio Bettella in Gastone Scalco, oba iz Padove, sta se lotila jugozahodne stene. V petih dneh, med neprekinjenim dežjem in snežnimi nevihtami, sta preplezala sistem poševnih zajed levo od velikih rumenih plošč. Za vzpon sta prejela zlato in srebrno medaljo za športno junaštvo — a šele po Scalcojevi smrti leta 1999. Bettella se je leto pozneje vrnil in skupaj z Guerrinom Barbierjem preplezal velik kamin levo od osrednjega žleba južne stene, smer VI. stopnje, ki je še danes cenjena kot izjemen dosežek. Avgusta 1942 sta R. Petrucci‑Smith in I. da Col preplezala še direktno linijo na velikem južnem stebru nad dolino Rudan.
Leta 1960 se je zgodila tragedija, ki je desetletja ostala najhujša v Dolomitih. Sedem mladih alpinistov, najmlajša je imela komaj 18 let, se je po vzponu na vrh med sestopom navezanih v eni sami dolgi navezi zgrmelo po Canalone Oppel. Vsi so umrli. Njihov spomin danes ohranja nova plošča pri Rifugio Galassi, postavljena leta 2011.
V 70. letih sta Enzo Cozzolino in Luciano Corsi preplezala južno steno Punta Chiggiato — 700 metrov VI. stopnje, s samo sedmimi klini. V 80. letih sta se na masiv vrnila Riccardo Bee in Lorenzo Massarotto, ki sta odprla več novih smeri, med njimi Beejeva solitarna ponovitev Bettella‑Scalco, ki je postala del njegove legende.
V zadnjih desetletjih se je na Antelau pojavilo veliko novih smeri, a ostajajo redko obiskane. Razlog je preprost: dostop iz doline Boite je dolg, sestop še daljši, gora pa ostaja divja, odmaknjena in zahtevna. Antelao je kljub vsem zgodovinskim podvigom ostal to, kar je bil že od začetka — gora, ki zahteva spoštovanje in potrpežljivost, in ki nagradi le tiste, ki so pripravljeni sprejeti njeno resnost.
Katastrofa leta 1814: ko je Antelao izbrisal dve vasi
21. aprila 1814 se je na vzhodnih pobočjih Antelaa (Cima Salvella) odvila ena največjih znanih gorskih katastrof v Dolomitih. Zgodovinski zapisi opisujejo tisti dan kot mračno, deževno in megleno jutro. Okoli devete ure je dolino pretresel oglušujoč pok, ki je prihajal iz strmih, nedostopnih sten visoko nad Borco di Cadore. V naslednjih trenutkih se je sprožila ogromna gmota skal in grušča — takratni viri so govorili o »milijonih kubičnih metrov« — ki je z neverjetno silo zdrvela proti dnu doline.
Masna gmota ni le prekrila stare, že obstoječe podorne nanose, temveč je prečila celotno strugo potoka Boite, se dvignil na nasprotno stran doline in popolnoma izbrisal vasi Marceana in Taulèn. Po zapisih je umrlo približno 300 ljudi, naselja pa so bila »dobesedno izbrisana z zemljevida«. Dogodek je ostal zapisan kot najbolj uničujoča znana katastrofa v zgodovini Dolomitov.
Posledice so bile dolgotrajne. Plaz je popolnoma zajezil potok Boite, ki je za dve leti ustvaril veliko jezero. Razlivanje vode je dodatno povečalo obseg uničenja in spremenilo celotno geomorfologijo doline.
Toda tragedija iz leta 1814 ni osamljen primer. Antelao in okoliške gore so skozi stoletja povzročile več velikih podorov, med njimi nedavne plazove s Croda Marcora ter katastrofalni podor, ki je zasul območje Cancia. Kljub temu se je v dolini še naprej gradilo — pogosto na območjih, ki so bila že zgodovinsko znana kot nevarna.
Najbolj presenetljiv primer je iz 50. let, ko je Enrico Mattei dal zgraditi ENI‑jevo naselje prav na izlivnem vršaju potoka Ruina de Cancia (ime samo pove vse). Predvidenih je bilo 500 hiš, zgrajenih pa 270, skupaj s kolonijo za 600 otrok. V naslednjih desetletjih je bilo treba večkrat izvajati zaščitne ukrepe: graditi protipoplavne nasipe, postavljati barikade, lovilne mreže, paramase in vzpostaviti stalni monitoring. Kljub temu je tveganje ostalo visoko — še posebej ob današnji pogostosti ekstremnih vremenskih dogodkov.
Kot pravi Alessandro Ghezzer: »Čeprav je kraj lep, si tam ne bi kupil hiše. Vi bi si jo?«
Antelao in legenda Samblane
Po stari dolomitski pripovedi na Antelauu živi Samblana, princesa belega zimskega sveta. Nekoč je vladala ljudstvu Maòi, a je bila zaradi svoje nečimrnosti in nenehne želje po vedno bolj razkošnih oblačilih izgnana. Od tedaj je ostala ujeta med »steklenimi gorami«, kjer je njena dolg tančica — stkana iz srebra, svetlobe in beljaka — zmrznila v led in ji preprečevala svobodno gibanje. Sčasoma so jo vsi pozabili.
Ko je obžalovala svojo strogost do ljudstva, sta jo nekega dne obiskali dve deklici, umrli nekrščeni, ki sta čakali na vstop v nebeško kraljestvo. Ponudili sta ji pomoč. Z leti se jima je pridružilo še več deklic, dokler niso skupaj dvignile in osvobodile njenega težkega, led(e)nega vlečka.
Samblana je nato obiskala Tofane, Marmolado in ledenik Fradusta, a je kot svoj dom izbrala Nantelou, čeprav naj bi sprva živela v gozdu Bajon, kjer je imela čarobno bukev ob čudežnem izviru. Vsako leto, ko je konec zime k njej prišlo dovolj deklic, da so lahko nosile njen tančico, je nekaj izmed njih odpustila in jim podarila košček tkanine — s tem so lahko končno vstopile v obljubljeni nebeški svet.
Nekega dne sta prišli tudi Yemeles (popolnoma podobni drobni deklici dvočici), ki sta ji prinesli čudovito modro kamnino in ponudili svojo pomoč. A Samblana je takrat že lahko hodila sama, zato je odločila, da bosta Yemeles postali njeni glasnici med ljudmi.
Ko ju človek sreča — najpogosteje zgodaj zjutraj, ko so alpski pašniki še mokri od rose — ju mora pozdraviti spoštljivo in prijazno. Le tako opozorita na bližajoče se nevarnosti: strašne plazove, nenadne nevihte, čarovnije zlobnega čarodeja Barba Gola in prihod ujede, katere senca na pašnikih povzroči, da se ovce v strahu razbežijo proti prepadom. Pastirji jo odganjajo z glasnim kričanjem in z odbojem sončnih žarkov preko kosov medenine. Ko nevarnost mine, se ljudje Yemeles zahvalijo tako, da jim pokažejo, kje rastejo najlepše jagode.
Samblana je ljudem pomagala tudi skozi zimo: iz modre kamnine je ustvarila skrivnostno ogledalo, s katerim je usmerjala sončne žarke v najbolj odmaknjene kotičke doline. To je bil rai, njen modri žarek. Ustvarila je tudi jezero Zigoliè, kjer so rasle čarobne čebule, s katerimi je bilo mogoče pregnati Barba Gola in zdraviti različne bolezni. Ko bo njena tančica nekoč tako kratka, da ne bo več segala do snega, bo napočil obljubljeni čas: Samblana bo lahko stopila na vrh gore in vstopila v nebeško kraljestvo, kjer blažene duše deklic hodijo v večni svetlobi nad snežišči. Yemeles pa bodo ostale na svetu — še dolgo bodo morale opozarjati ljudi na nevarnosti, ki se skrivajo v gorah.
Danes za gornika Antelao ostaja resna visokogorska tura, ki zahteva dobro kondicijo, izkušnje in spoštovanje do prostora. Njegova lepota je neizprosna, a prav v tem je čar Dolomitov — da se veličina pokaže šele, ko jo dosežeš z naporom.
