Gorski reševalec Tadej Trobevšek je na spletnih straneh društva GRS Kamnik povzel dogajanje na Planjavi z dne 8. in 9. septembra 2024, ko so se gorski reševalci ponoči in v slabem vremenu odpravili na pomoč planincema (plezalcema) v stenah in žlebovih nad Planjavskimi zelenicami
Lije kot iz škafa, dva pa ujeta v steni …
Nedelja je bila lepa. Doma z družino, urejanje stvari po hiši, pospravljanje, pripravljanje za naslednji teden. Za popoldne in večer je bilo napovedan dež, zato se pri Trobevškovih niso odpravili na kakšen celodneven izlet. Čez dan je Tadej kolesaril s srednjim sinom, ki se navdušuje za treninge, najstarejši že tekmuje in je imel prejšnji dan tekmo, z najmlajšim je šel na novo ‘pump’ progo, kjer res uživa. Družinska nedelja. Ob sedmih zvečer je res začelo deževati in dan se je lepo zaključil z večerno rutino in spravljanjem spat. Najmlajšega je zmanjkalo po obvezni pravljici za lahko noč, druga dva sta že bila v posteljah. Takrat je prišel čas, da se z ženo kaj pomenita, pripravljal si je nekaj za pod zob, takrat pa telefon v luft. Alarm! Ura je bila devet zvečer, zunaj je še vedno deževalo.
»Dva zaplezana planinca, južno pobočje Planjave« se je zapisalo na sporočilu aplikacije. Žena je že zjutraj rekla, da bo danes zagotovo nekaj, da bo moral od doma in kot kaže je imela prav. Tadej je vzel vse potrebno, ni pozabil opreme za dež in se odpeljal na društvo. Hitro se jih je nabralo dovolj za prvo ekipo, vmes so stopili v stik z zaplezanima, preučili lokacijo, kjer sta obtičala, možnosti dostopa do njiju, pripravili in v avto naložili vso potrebno opremo. Od fantov so izvedeli, da sta se po preplezani smeri hotela nazaj spustiti po vrvi, vendar se je ta po prvem spustu zataknila in nista mogla nikamor. Svetovali so jima, naj vrv odrežeta in se po preostanku poskušata spustiti čim nižje, kolikor gre, da je še varno. Nato naj počakata.
Pet se jih je odpeljalo v Kamniško Bistrico. Na Jermanci so pustili avto in vsaj na začetku poti ni deževalo. Že na Pastircih pa so se oblačili v goretex jakne in dežne hlače. V dobri uri in pol od avta so bili v koči. Oskrbnik Iztok je že spal, a jih je brez vprašanj spustil v kočo in jih postregel. Na računalniku so si pogledali napoved, ki je kot kaže držala v piko. Na radarski sliki je bilo vse rumeno, oranžno, zunaj pa je deževalo in močan veter je nosil meglo čez rob proti Logarski dolini.
Dobro so se oblekli in šli naprej. Jure je bil spredaj, lepo eden za drugim so napredovali, od skal je kapljalo in teklo, po manjših in večjih grabnih pa so že lijejo potočki. Koordinate njune lokacije so kazale, da sta v steni nad Planjavskimi zelenicami, nad potjo, ki pelje proti vrhu. Ko so bili nekje pod njima, so ugasnili luči in res zagledali lučko visoko v steni. Kaj sedaj? Aleš je predlagal, da se povzpnejo proti steni in poskušajo najti prehod, če bo šlo. Po nekem grabnu so se povzpeli, prišli do skal, od tu naprej je bilo vse samo še pokonci in glede na razmere tu ne bo šlo. Tudi luči niso več videli, veter pa je bučal tako glasno, da klicanje ni prišlo v poštev, saj so še eden drugega komaj slišali. Začeli so iskati prehod pod steno proti vzhodu, a kmalu ugotovili, da to ne bo možno. Odločili so se za vzpon na glavni vrh po poti. Ko so bili enkrat na vrhu, je bil veter še močnejši, a po grebenu je bilo potrebno naprej. Iskali so pot proti zahodnemu vrhu. Še dobro, da je na društvu vzel najmočnejšo ročno svetilko, ki sveti 50-krat močneje od hišne žarnice, žarek pa sveti več kot pol kilometra daleč. Končno so bili pri možicu na vrhu, a kam naprej? Kamorkoli je posvetil, povsod je bila megla. Glede na sled, ki se je izrisala na Janezovi uri, ko so se s poti povzpeli pod njiju, so se morali začeti spuščati proti jugovzhodu, da bodo dostopili od zgoraj.
Zelo previdno so začeli spust po mokrih travah in skalah ter iskali varne prehode. Za nekaj sekund je megla izginila in končno je lahko osvetlil njihovo pot, da so ugotovili pravo smer in kako naprej. Spustili so se do roba stene in ko je osvetlil okolico, jim je odleglo. Zagledali so sidrišče, pripravljeno za spust po vrvi, v pomožni vrvici, ki povezuje oba svedrovca, pa je visela njuna vrv. Ko sta opravila prvi spust in jo hotela potegniti za seboj, da bi nadaljevala s spuščanjem, se jima je vrv zataknila, saj je na koncu ostal vozel, ki sta ga pozabila odvezati. Ni šlo ne navzgor, naprej navzdol pa tudi ne, preostanek vrvi je bil prekratek za spuščanje, poleg tega pa jima je zmanjkalo tudi klinov, na katerih bi se lahko spuščala. Tako sta ostala ujeta v steni.
Zadovoljni, da jim je uspel tisti del iskanja, ki so se ga najbolj bali, so začeli pripravljati vse potrebno za spust čez steno. Vsak je pripravil svojo lastno opremo, skupaj so pripravili vrv in Boris je bil prvi, ki je šel v steno. Vse jih je začelo zebsti, tresli so se. Protidežna oprema je držala kakšni dve, mogoče tri ure, potem so bili pač mokri. In dokler so bili v gibanju, je še šlo. Sedaj so pa bili na miru in telesa so se ogrevala z drgetanjem. Vrvi so bile mokre, krotovičile so se, veter jih je odnašal v vse smeri. Borisu je uspelo najti naslednje sidrišče, uredil je vse potrebno in kmalu so se mu vsi pridružili. Z naslednjim spustom je bil Jure pri fantoma, ki sta se uspela spustiti v manjši graben. Aleš je šel za njim in takoj začel zabijati kline za sidrišče, na katerem bodo nadaljevali spuščanje. Ko je prišel do njiju, ju je dodatno oblekel s puhovkami, ki jih je prinesel iz doline. Dobila sta tudi nekaj za pod zob. Obema so pripravili vse, kar sta potrebovala za spust. Sidrišče je bilo pripravljeno, vrv tudi in Jure je čez nekaj minut po postaji sporočil, da je ven iz stene. Za njim je šel na vrv on in kmalu ugotovil, da teče v spodnjem delu stene pravi slap točno tam, kjer gre njihova pot. Za njim je prišel prvi od plezalcev, za njim Janez in nato še drugi plezalec.
Z Janezom sta oba takoj odpeljala naprej proti poti, ki so jo po razdrtem terenu dosegli kakšnih 50 metrov nižje. Fanta sta se počasi ogrevala, saj sta bila na dežju in vetru že več kot osem ur. Čez Sukalnik jih je pot vodila proti Sedlu, ostali trije so jih ujeli in malo čez pet zjutraj so bili spet v koči, kjer je kar teklo od njih. Iztok je bil že pokonci, prinesel jim je čaj in energetske ploščice, skuhal jim je kavo, za kar so mu bili zelo hvaležni. Tokrat jim je resnično odleglo. Takrat mu je v oči padel plakat, ki je visel pri vratih na koči. Naslov plakata je bil Varno v gore in prvi stavek je rekel: ‘Vreme bo? Imam dovolj časa?’ Plakat je pokazal fantoma. Sta bila brez besed in nista imela komentarja.
Že prej so se odločili, da gredo v dolino kar se da hitro, da se ne bi preveč ohladili. Ko so bili na Pastircih, se je začelo daniti. Dež pa še vedno ni popuščal, pravzaprav je lil kot iz škafa vse do avta. Malo pred osmo zjutraj so bili spet na društvu, kjer sta jih čakala Jernej in Matjaž, ki sta jim nudila podporo iz doline skozi celo noč.
Fanta poklapana sta počakala na prihod policista in skupaj so opravili pogovor. Povedali so jima, da sta najprej prepozno vstopila v steno, da je bila smer očitno pretežka za njiju, saj sta zanjo porabila preveč časa in na vrh stene prišla že v temi in megli. Poleg tega nista upoštevala vremenske napovedi, ki je že dva dni za nedeljo napovedovala močno deževje. Glede na to, da sta jih spraševala, kje bi se z vrha morala odpraviti v dolino in da sta zgolj po naključju našla prvo sidrišče, tudi priprava na turo ni bila narejena tako, kot bi morala biti. In nato je za zaključek na koncu vrvi ostal še nerazvezan vozel. Mlajši se nekako zaveda nevarnosti, v katero sta se spravila, starejši pa deluje, kot da vse skupaj ni bilo nič takega. Škoda. O takih stvareh bi lahko in bi morala razmisliti prej, saj bi se zanju vse skupaj lahko končalo tragično.
Še dobro, da so se na koncu lahko strinjali z izjavo njihovega kolesarskega asa Primoža Rogliča, ki je dan pred tem zmagal svojo četrto Vuelto. Dejal je: ‘Bilo je kar nekaj izzivov na poti. Vendar konec dober, vse dobro.’
