Človek, ki je moral izgubiti nogo, da je našel pot — »Nekega dne se je moje življenje ustavilo. Morda sem preveč hitel. Počasi sem se naučil opazovati, razmišljati in čakati; navsezadnje izguba noge ni tako velika stvar … «
Za vsakim izgovorom se skriva omejitev, ki smo se jo odločili sprejeti. Toda zgodba Morena Pesceja dokazuje ravno nasprotno.
Moreno Pesce danes ne govori o gorah kot o ciljih, temveč kot o krajih, kjer se človek lahko (tudi) ponovno sestavi. Rojen tistega 13. decembra leta 1975 v Noalah, v beneški ravnici, je bil kot otrok tisti, ki je hodil spredaj, starši pa so ga komaj dohajali. Gore so bile njegov prostor svobode, ne ambicije. Potem je prišel 30. avgust 1997, dan, ki ga je razbil na tisoč kosov. Motoristična nesreča, amputacija leve noge, dolgi meseci, ko se je moral naučiti sprejeti telo, ki ni bilo več isto.
Moreno ne skriva, da je bilo najtežje prav to: ne fizična bolečina, temveč izguba identitete. Dve leti je potreboval, da je spet našel ritem. Pomagali so mu prijatelji, družina, kasneje partnerica Antonella in hči Elisa. A tisto, kar ga je zares dvignilo, je bila gora. Ne kot dokazovanje, temveč kot prostor, kjer se človek lahko znova nauči verjeti vase.
»Obstaja čas za počitek in čas za trening. Ampak… obstaja tudi čas za popravilo.
Danes sem preverjal in testiral stanje svojih protez. Ni preprosto upravljati obremenitev, ki jih prinašajo aktivnosti v gorah — treba je jasno ločiti med običajno uporabo in tisto ‘ekstra’, ki jo zahteva moje ponavljajoče se gibanje v visokogorskem okolju. Materiali popuščajo po neštetih obremenitvah, ki prihajajo od zunaj. A najpomembnejše je, da še naprej poskušamo živeti svoje občutke… in za to so potrebne prave pozornosti.
Hvala Centro Protesi Inail.« — Moreno Pesce
Moreno danes ne teče. Ne hodi hitro. Njegova proteza je mehanska, težka, odvisna od olja, ki se v mrazu strdi. Njegove bergle so jeklene, ne lahke. Njegova hoja je počasna, a prav zato vidi več kot večina.
»Moja počasnost je lepa. Omogoča mi, da opazim svet okoli sebe. Težava je le za tiste, ki hodijo z mano.«
V gorah (pa) je počasnost lahko nevarna: dolgotrajna izpostavljenost, mraz, logistika, ki je za amputiranca povsem druga zgodba. A Moreno se nikoli ne pretvarja, da je superjunak. Vedno poudari: brez ekipe, brez vodnikov, brez prijateljev, ki ga sprejmejo takšnega, kot je, ne bi šel nikamor.
Moreno je v zadnjih letih prehodil in preplezal več kot večina popolnoma zdravih gornikov: Mont Blanc, Monte Rosa, Marmolada, Civetta, Etna …
Njegova pot ni bila hitra. Leta 2009 je začel z gorskimi tekmami. Leta 2015 je prvič prijel vrv. Leta 2018 je stopil na ledenik. Leta 2021 je dosegel Capanna Margherita, svojo najvišjo točko. Vmes pa so bile gore, ki jih je moral prehoditi z eno svojo nogo, eno umetno in dvema berglama.
Njegov vodnik mu še danes ne dovoli, da bi se naučil vseh vozlov.
»Ne bom te naučil vsega. Hočem, da imaš mejo. Da veš, da nisi sam.«
Moreno se s tem popolnoma strinja. Gora je prostor, kjer se človek lahko dvigne, a le, če zna sprejeti pomoč.
Moreno ne skriva težkih trenutkov. Ne skriva jeze, ki jo nekateri amputiranci nosijo. Ne skriva, da je včasih treba govoriti o tem, kar boli.
Zato je ustanovil Team3gambe, skupino amputirancev, ki se v gorah učijo znova hoditi – ne le fizično, temveč tudi notranje. Gora je zanje prostor, kjer se lahko človek ponovno rodi. Ne kot heroj, temveč kot nekdo, ki si dovoli biti ranljiv.
Moreno ne išče rekordov. Ne išče pozornosti. Ne išče občudovanja.
Išče samo to, kar je iskal že kot otrok: pot, ki gre naprej. In prav v tem je njegova moč.
