France Malešič: Najprej naj ponovim, kar sicer vemo že vsi, a kaže, da nam še vedno ne pride povsem do živega: V Sloveniji je več kakor 7000 kilometrov markiranih planinskih poti. Za vse gorske skupine, od najpomembnejših do najnižjih in najmanjših, obstajajo kvalitetni planinski vodniki in zemljevidi, ki v veliki večini izhajajo v okviru Planinske zveze Slovenije. Možnosti za izlete in ture po naših gorah so neizčrpne. Nobeden od nas ne more in ne utegne prehoditi vsega, kar nam je na razpolago. Tudi najbolj vztrajni potrebujejo več sezon, da spoznajo vsaj glavne poti in vrhove.
Vendar smo dolinske navade in življenje v naglici začeli prenašati tudi v gore. Že pred leti se je začelo govoriti, kaj pomeni »hitra hrana – hitro planinstvo«. Pojavi v zvezi s tem pa se očitno stopnjujejo, na kar nas opozarjajo nesreče v minulem letu.
Hoja po brezpotjih je bila sicer priljubljena že nekdaj, vendar bolj kot izjema. Sedaj pa je vedno več posameznikov in skupin, celo organiziranih, ki cenijo le še takšne izlete. Vedno več je pretiranega spodbujanja in zagovarjanja samo takšnih ciljev. Opozarjanje, da to ni varno, je deležno očitkov in celo posmeha. Pisci vodnikov so v svojih delih že zapisali, da pravzaprav ni lahkih, nenapornih in orientacijsko nezahtevnih brezpotij. Še posebno to opozorilo velja za hojo po njih v sestopu. Pa vendar je vedno več izletnikov in planincev, ki obiskujejo samo še brezpotja, ali pa se po njih celo vračajo, ne da bi jih sploh poznali.
Hojo po službi oziroma popoldne goji vedno več obiskovalcev, ki skušajo v kratkem času prehoditi ali celo preteči kar največ. Zanašajo se na dobro svetilko, orientiranje po satelitu in seveda mobitel, s katerim bodo poklicali pomoč, če bo potrebno (ker je za gorske reševalce samoumevno, da radi hodijo zdoma sredi noči). Svoja doživetja potem objavljajo vsepovsod, od časnikov in revij do interneta. Ne gre vedno za izkušene, ampak marsikdaj skoraj za začetnike. Seveda lahko tukaj ponovimo vse nasvete in opozorila o nevarnostih takšnega tveganja. Vendar bo prav, če se enostavno najprej vsi skupaj povprašamo: Koliko od nas bi še hodilo in plezalo na takšen način, če za naše »uspehe in podvige« ne bi nihče vedel?
Nasveti in samohvale po internetu kar dežujejo. Dogaja se, da takšni ali drugačni neznani poznavalci in strokovnjaki odgovarjajo na vprašanja povsem neznanih ljudi, ki so očitno začetniki ali le sprehajalci. Svetujejo jim vse mogoče cilje, tudi takšne, ki jih sami komaj poznajo. Objavljajo nepopolne in zanikrne opise poti, ki so jih prehodili samo enkrat in niti sami ne vedo, da so imeli srečo. Če kdo opozori na nevarnosti, je deležen graje in protestov, češ da tako hudo pa spet ni in da je tisti, ki svari, pravzaprav egoist, ker drugim ne privošči lepega izleta. Zato se marsikdo s svarilom ne oglasi več.
Slovenski obiskovalci gora sicer nismo dosti drugačni od drugih. Le težko nas je prepričati, da ne bi delali po svoje. Prepričani smo, da je hoja v gore nekakšen »naredi si sam«, pri čemer hočemo imeti svoj mir. Tako naredimo vse drugo, samo da nam ni treba kupiti planinskega vodnika in zemljevida ali se vsaj temeljito poučiti o našem cilju. Vsa opozorila jemljemo kot prepovedi in ovire, zato jih razumemo, kot da nam pravzaprav očitajo bojazljivost. Potem postane celo to za nas spodbuda, da rinemo v težave.
Goram se ne mudi in nas bodo vedno počakale. Prej ali slej bomo dosegli vse svoje cilje, celo marsikateri glavni zadetek. Le srečko si moramo najprej priskrbeti. Čisto enostavno – telesno in duševno se temeljito pripravimo, poskrbimo za primerno opremo, pogledamo v planinski vodnik in na zemljevid in ju vzamemo s seboj. Priključimo se izkušenim planincem, ali pa planinskim ali gorskim vodnikom.
Pripombe: Koliko bi nas še tvegalo, če za to ne bi nihče vedel?
Stane Škrjanec: Zelo tehten prispevek, g. France!
Seveda se z večino napisanega popolnoma strinjam, “dodal” bi le…
Govorim zase.
“Razlogi” za obisk Gora? Ko jih ne “potrebuješ” več, ker se porazgubijo v smislu načina življenja…
Ko se znova in znova vračam kam posedet, še vedno najraje vendarle v pristni čar samote brezpotja, je zadnje, kar mi hodi po glavi, misel na gorske reševalce. Seveda, neodgovornež, bo kdo hitro primaknil, nepremišljeno rine v težave…
O izkušnjah ne bom prelival črnila…
Garancija? Ja, lahko bi rekel, da sem človek, ki se zaveda, da jo (vsaj v hribih) vedno “pozabi” doma. Temu podrejeno je tudi vsakršno gibanje…
Gore imam… preprosto rad. (Naj mi spoštovani Tine odpusti).
Večinoma mi je celo vseeno, če je Kraljestvu v podobi Prisojnika, “bolj” pravo ime Prisank ali pač ne?! Ljudje smo v marsičem pogostokrat smešni.
Pa sta mi obe topli pri srcu in vedno rad slišim kako lepo Slovensko…
Prav čisto na blef prek prostranstev tudi ne pohajkujem, si pa izdatneje “privoščim” na že okvirno poznanem področju. Saj veste za tisto, “hudič se skriva v podrobnostih”…
Oj, veselja, po (prejšnjem) spregledu!
Velikokrat mi med korakom pred oči sili še ne tako starodavna srčnost “pozabljene” miselnosti…
Opisovanje poti (tudi, kjer le teh vidnih ni)…
Marsikatero bi lahko spisal na omenjeno temo a nima pomena. Naj jo, (p)oklicani za to, neuke “domače” naj raztopi že tako klavrna zima.
“Dvostranski meč” raznoraznih (individualnih) internetnih nasvetov glede (so)bivanja v Gorah… kaj res tovrstna nevarnost ni vsakomur popolnoma jasna? Tega preprosto ne razumem. Pri toliko navlake (tudi moje), deroče po tem strašljivo obširnem mediju…
Samohvala… seveda se neizogibno slej ko prej pomisli (tudi) na to.
Na PZS forumu sem objavil že kar nekaj prispevkov. Vem, da so nekateri (objektivno) tudi “nevarni”… tako ali drugače. Da se tega ne bi zavedal?
Včeraj sva z mojo drago stopicala na Vrtačo, po tisti izredno lepi grapi (Y).
Na tričetrt vzpona se je zgodilo… s soncem otopljen odprijem skale je povzročil skoraj hudo nesrečo. Po sunkovitem skoku vstran, sva ostala zamišljena brez besed…
Koliko bi nas še…, če za to ne bi nihče vedel, gospod France?
Midva zagotovo, kakor tudi Vi, kajne!
Pa srečno.
