SAC – Sie hingen, rutschten und steckten festBergrettung von Unverletzten – Malo primerjave med reševalnimi in (ne)odgovornimi sistemi
V Alpah se vse bolj uveljavlja kultura preventivnega reševanja. Ne gre za to, da bi bili ljudje manj odgovorni ali da bi bilo reševanje brezplačno. Pogosto je ravno nasprotno. Pomoč je draga, vendar velja prepričanje, da je pravočasen klic (sedaj, ko tehnika to omogoča brez pretiranega vpitja) znak odgovornosti in ne neuspeha. Številne nesreče se namreč začnejo prav z odločitvijo, da bomo težavo še malo skrivali pred seboj in jo skušali rešiti sami. Tudi pregovorno razumni Švicarji se očitno vse pogosteje odločajo drugače.
V gorah se pogosto govori o nesrečah, poškodbah in smrtnih izidih. Manj pa o ljudeh, ki se znajdejo v resnih težavah, a ostanejo nepoškodovani prav zato, ker pravočasno pokličejo pomoč. Statistika Švicarskega alpinističnega kluba (SAC) kaže zanimiv trend: med ljudmi, ki jih rešujejo v gorah, je vse več takšnih, ki sploh niso poškodovani.
Lani je gorsko reševanje v Švici alarmiralo 1518 nepoškodovanih oseb. Predstavljali so skoraj dve tretjini vseh rešenih. Šlo je za turiste, planince, alpiniste in plezalce, ki so obtičali, zašli, omagali ali se znašli v položaju, iz katerega se sami niso več znali varno rešiti.
Na prvi pogled bi kdo takšne intervencije označil kot posledico slabe pripravljenosti. Toda v Švici jih (zaenkrat) razumejo drugače. To je dokaz, da reševalna veriga deluje in da ljudje pomoč poiščejo še preden položaj postane življenjsko nevaren.
Eden od primerov je 23-letni Emilien Bolanz, ki se je s svojim psom odpravil proti Platthornu nad Zermattom. Zaradi nevihte je načrt spremenil in noč preživel pod skalo. Naslednje jutro je v temi skušal prečiti ledenik brez derez. Ko je njegov pes dvakrat zdrsnil in ga potegnil s sledi, sta obstala na strmem led(e)nem pobočju. Po drugem zdrsu je izgubil še nož, s katerim si je rezal stopinje v led. Ostal je brez možnosti za varen umik, vendar s telefonskim signalom. Poklical je pomoč. Uro pozneje ga je dosegel reševalec, ki je izsekal stopinje in pripravil teren za helikoptersko reševanje.
Druga zgodba pripoveduje o (pre)izkušenem alpinistu Michaelu Köpfu, ki so ga reševalci Rega v življenju reševala že večkrat. Zadnjič je skupaj s soplezalko med spustom z Galenstocka zgrešil eno od spustnih sidrišč. Ostala sta viseča v previsu. Ker je bila soplezalka precej manj izkušena in samoreševanje ni bilo več realna možnost, sta poklicala pomoč. Danes Köpf poudarja, da ga je izkušnja naučila še večje previdnosti pri izbiri soplezalcev, preverjanju vremena in načrtovanju umikov.
Tudi Nemec Jakob Scholl se še danes spominja plezalnega vzpona v Karwendelu, kjer sta zaradi poznega začetka, počasnega napredovanja in zapletanja vrvi obtičala med spustom. »Prezrla sva vse opozorilne znake, da bi se morala prej obrniti,« priznava. Prav ta izkušnja mu je spremenila način načrtovanja tur. Danes zavestno izbira smeri z več možnostmi umika in si pušča več časovne rezerve.
Švicarski zdravstveni zavarovalni sistem temelji na načelu, da gorsko reševanje ni javna storitev, ki bi bila samoumevno brezplačna. Stroške krije kombinacija obveznih in dodatnih zavarovanj, del stroškov pa lahko ostane tudi v breme ponesrečenca.
Osnovno zdravstveno zavarovanje, ki je obvezno za vse prebivalce Švice, krije le polovico stroškov reševanja in iskalnih akcij. Pri reševanju v življenjsko nevarnih okoliščinah je povračilo omejeno na največ 5000 švicarskih frankov letno, pri prevozih z reševalnimi vozili pa na vsega 500 frankov.
Pomembno vlogo ima tudi nezgodno zavarovanje. Zaposleni, ki pri istem delodajalcu delajo najmanj osem ur tedensko, so praviloma vključeni v delodajalčevo nezgodno zavarovanje, ki krije tudi stroške reševanja in prevozov ob nesrečah. Vendar takšno zavarovanje običajno ne krije intervencij zaradi slabega vremena, izgubljenosti ali drugih zapletov, ki niso neposredna posledica nesreče.
Zato številni Švicarji sklepajo dodatna zdravstvena ali potovalna zavarovanja, ki krijejo iskalne in reševalne akcije v zneskih od nekaj tisoč pa do več deset tisoč frankov.
Posebnost švicarskega sistema je tudi organizacija Rega, ena najbolj znanih letalskih reševalnih služb na svetu. Članstvo v Regi ni zavarovanje. Gre za pokroviteljski sistem, v katerem posameznik z letnim prispevkom podpre delovanje organizacije. Če je član udeležen v reševalni akciji in njegovih stroškov ne krijejo druga zavarovanja, lahko Rega preostanek stroškov delno ali v celoti odpiše. O tem odloča v vsakem primeru posebej.
Za tujce veljajo drugačna pravila. Reševanje se praviloma najprej zaračuna, nato pa stroške krije njihovo zdravstveno, nezgodno ali potovalno zavarovanje, odvisno od pogojev posamezne police. Zato švicarski strokovnjaki obiskovalcem gora priporočajo ustrezno potovalno oziroma alpinistično zavarovanje še pred odhodom v Alpe.
Najzanimivejši nauk za naše razmere pa je drugje: v Švici kljub temu, da reševanje ni nujno brezplačno, vse bolj prevladuje prepričanje, da je pravočasen klic na pomoč prav tako kot plačilo storitve znak odgovornega ravnanja. Cilj ni kaznovati človeka, ki je obtičal, temveč preprečiti, da bi se zaplet razvil v pravo nesrečo. To je tudi eden od razlogov, da med rešenimi narašča delež nepoškodovanih turistov, gornikov in alpinistov.
Strokovni vodja izobraževanja pri SAC Severin Karrer poudarja, da je bila v vseh treh navedenih primerih odločitev za klic na pomoč pravilna. Po njegovem je ključna temeljita priprava: proučitev vremena, razmer, primerna oprema, realna ocena sposobnosti in vnaprej določene točke za umik. Še posebej težavna ostaja samopresoja. Marsikdo namreč težko objektivno oceni svoje sposobnosti.
Morda je ravno to največji poudarek teh zgodb. Dobra tura ni vedno tista, ki se konča na vrhu. Včasih je dobra odločitev tudi pravočasen obrat, včasih pa pravočasen klic na pomoč. Kajti gorsko reševanje ni namenjeno zgolj reševanju ponesrečencev, temveč tudi preprečevanju, da bi do nesreče sploh prišlo. Vedeti pa je treba, da je gorsko reševanje izredno drago. V Švici se tega zavedajo, v Sloveniji pa se (še) niti ne zavedamo, da bi lahko za te namene porabljen velik denar zadostoval za stotine rednih zaposlitev, … Treba je pač zelo odkrito pogledati in primerjati majhno inflacijo storitev in na drugi strani precej večjo inflacijo financiranja storitve, ki jo plačujejo vsi davkoplačevalci. Tudi takšni, ki niti ne vidijo gora.
