Nekaj zanimivih iztočnic priznanih alpinistov je za to temo zbral: Arthur Delicque – Montagnes Magazine – Tveganje je stvar perspektive
Vse se je začelo s pogovorom z alpinistom Léom Billonom (prav pred kratkim sta z Enzom Oddom opravila izredno zahtevno prvo prosto ponovitev Lafaillove smeri v Z steni Malega Druja) po plezalnem vikendu v Švici. Kaj pravzaprav pomeni tvegati? Potem ko je ob vznožju strme stene, zdrsnil na vrvi in se komaj ujel, je Léo postavil stvari v perspektivo: tveganje je povsod. A s tem se šele začne razmislek. Ali lahko primerjamo tveganje profesionalnega športnika, gorskega vodnika in nekoliko ognjevitega – ali še huje, utrujenega – začetnika?
»Smrt je očitno del igre, ki jo igramo in sprejemamo njena pravila,« pravi Billon. »Zlahka si najdemo bližnjice. Seveda se kot alpinist izpostavljaš tveganju, a več kot vodnik, ki dela 150 dni na leto? Težko je to trditi z gotovostjo. Za svoje projekte treniram vse leto, v gore pa grem redko – in vedno z izkušenimi, dobro pripravljenimi soplezalci.«
Pristranskost proti zavesti
V gorah se pogosto zanašamo na gorskega vodnika – izkušenega alpinista, ki skrbi za varnost manj izkušenih. Benjamin Ribeyre, ki združuje vlogo športnika in vodnika, pripoveduje: »Nekoč sem bil z neizkušenimi strankami na vzponu na simbolni 4000-metrski Dôme des Écrins. Obstajalo je resno tveganje podrtja serakov – naključnih in potencialno smrtonosnih. Strankam sem razložil nevarnost in predlagal alternativni, varnejši načrt brez vrha. Ko sem jih povprašal po mnenju, so vsi izbrali nevarnejšo pot. Prava ruska ruleta. Na koncu se je majhna skupina odločila, da ne gre.«
»Če nimaš dovolj znanja ali izkušenj, so tvoje odločitve lahko nezavedno pristranske,« opozarja Ribeyre.
Družba po njegovem mnenju vzdržuje »ambivalenten, celo shizofreničen« odnos med »željo po varnosti in željo po svobodi«. Več časa kot alpinisti preživijo v gorah, več znanja pridobijo – a hkrati se povečuje tudi izpostavljenost tveganju. »Danes moraš v alpinizmu – amaterskem ali profesionalnem – dobesedno teči, da skrajšaš čas izpostavljenosti,« pravi Ribeyre.
Nevarnost je vse, kar lahko povzroči škodo. Tveganje pa je verjetnost, da se ta škoda dejansko zgodi. Z zmanjšanjem časa na terenu športniki zmanjšujejo tveganje. »Julija 2022 sva s Fredom Degouletom za prečenje vrhov nad kotlino Mer de Glace potrebovala devet dni. Amaterji bi za to porabili mesec. Midva sva čas izpostavljenosti skrajšala na četrtino.,« A naključje in nepredvidljivost ostajata stalna spremljevalca alpinizma. »Tveganje se začne, ko ga razumeš – in ga sprejmeš« trezno zaključuje.
Varnost proti svobodi
Vprašanje ostaja: kako daleč smo pripravljeni iti? Meje so spremenljive – meje profesionalca niso enake mejam začetnika ali občasnega pohodnika. Planinec iz Chamonixa ni isti kot tisti iz Grenobla.
Psihiatrinja Sylvie Dolbeault je že leta 2009 v reviji Études sur la mort zapisala, da alpinistov ne gre enačiti z adrenalinskimi odvisniki. »O njih kroži veliko mitov, pogosto karikiranih predstav,« piše. A dodaja, da so nekateri »pripravljeni na vse – tudi na soočenje s smrtjo – v kontekstu igre, ki kljubuje naravnim zakonitostim.«
To je žal pogosto napačna podoba, ki jo ima širša javnost o alpinistih – kot o ljudeh, ki za vsako ceno iščejo vrh. Nekdanji predsednik Nacionalne zveze gorskih vodnikov Dorian Labaeye je leta 2022 opozoril, da družba ohranja »ambivalentno, celo shizofrenično« razmerje med »željo po varnosti in željo po svobodi«. Javno mnenje ne tolerira več tveganja, družbena omrežja pa zaostrujejo odzive in nesporazume. Vožnja brez varnostnega pasu? Nesprejemljivo. Kako torej razumeti občutke smučarja ali plezalca na vrhu stene, če nikoli ne stopiš v gore?
Da bi zapolnil to praznino, si je mladi smučar Morgan Akhourfi iz Chambéryja postavil eno besedo: nevednost. Med izjemno zimo in pomladjo je uspel presmučati več kot deset linij z oceno 5,4 na Mont Blancu in dve z oceno 5,5 v Aravisu. »Večina ljudi se poistoveti s tem, kar jim je blizu. Kar mi počnemo, je daleč od njihove referenčne točke – črne proge,« pojasnjuje. »Ko se zgodi nesreča, sledi plaz komentarjev: ‘dobro opravljeno’ ‘dobil je, kar si je zaslužil’ … Sčasoma sem se naučil, da ne rečem nič in grem svojo pot. A še vedno boli.«
Nekateri ga imajo za drznega. A Morgan zagovarja subjektivnost in relativnost. »Zanimivo je, ko se pogovarjam z Léom Billonom – pove mi, da tega, kar počnem na smučeh, on ne bi nikoli mogel. Preveč nevarno, preveč naključno. Jaz pa si ne predstavljam, da bi se lotil ekstremnega zimskega alpinizma po severnih stenah. Na smučeh se počutim varneje. Tveganje je stvar perspektive.«
