Luca Rota se v svojem zapisu tokrat sprašuje, ali upravljavci poletnih gorskih smučišč sploh še vidijo, kaj počnejo – ali pa se je zdrava pamet preprosto izgubila nekje med kabinskimi žičnicami, poslovnimi načrti in buldožerji, ki se vzpenjajo na ledenike, ki so že na robu izginotja.
Njegova izhodiščna misel je preprosta: zakaj je na umirajočih led(e)nikih toliko težke mehanizacije? Na prvi pogled bi človek pomislil, da gre za nujne tehnične posege – premetavanje snega, zapiranje razpok, pripravo prog, poskus ohranjanja smučarske sezone, ki se zaradi podnebne krize vsako leto začne kasneje in konča prej. Toda Rota vidi v tem nekaj globljega, skoraj psihološkega: kot da upravljavci smučišč ledenike kaznujejo, ker izginjajo. Kot da se nanje spravljajo z buldožerji iz neke vrste jeze, maščevanja, občutka izdaje.
Ledenik se topi, njihov posel izginja – in odgovor je: še več buldožerjev, še več premetavanja snega, še več nasilja nad površjem. Kot da bi kričeči motorji teh strojev govorili: »Maledetti ghiacciai, mi state abbandonando – prekleti ledeniki, zapuščate nas, zato vas bomo še bolj tepli!«
Rota opozarja, da je ta logika ne le absurdna, temveč tudi samouničevalna. Ko smučišča z buldožerji pobirajo ostanke snega z delov ledenika, ki so še nedotaknjeni, in ga prevažajo na razpokana območja prog, ne rešujejo ničesar. Ravno nasprotno: pospešujejo taljenje celotnega ledeniškega sistema. Enako velja za geotekstilne ponjave, ki jih nekatere smučarske destinacije razgrinjajo po ledenikih – kozmetični ukrep, ki ne rešuje ničesar, temveč ustvarja iluzijo nadzora nad procesom, ki ga ni več mogoče obrniti.
V tem početju Rota vidi globoke kognitivne zmote: trmasto vztrajanje pri dejavnosti, ki je že presegla vse razumne meje, tako ekonomske kot okoljske. Gre za avtodestruktivno prakso, ki škoduje podjetjem, okolju, gorskim ekosistemom in skupnostim v dolini. Ledeniki so že na robu izginotja, a namesto da bi se temu prilagodili, se upravljavci smučišč obnašajo, kot da je mogoče z buldožerjem ustaviti podnebne spremembe.
Rota zato postavi preprosto, a boleče vprašanje: Kje se je izgubila zdrava pamet?
Za njega je odgovor jasen: zdrava pamet se izgubi tam, kjer se izgubi spoštovanje do gore. Kjer se naravo obravnava kot surovino, ki jo je treba izkoristiti do zadnjega atoma. Kjer se prihodnost žrtvuje za še eno sezono, še en vikend, še en dan smučanja. Kjer se pozabi, da je gorski svet prostor občutljivosti, odgovornosti in skrbi – ne pa arena za industrijske stroje.
Rota svoj zapis zaključi z mislijo, ki je hkrati preprosta in temeljna: gre za vprašanje kulture, inteligence, odgovornosti in civilizacije. Za vprašanje, ali smo sposobni videti, da je gora več kot poslovni model. In ali smo pripravljeni sprejeti, da se ledeniki ne topijo zato, da bi nas jezili – temveč zato, ker smo jih mi pripeljali do roba.
Če (le) še malo nadaljujemo. Zdrava (nekoč smo ji rekli kmečka) pamet se je pri (omenjenem) ravnanju z ledeniki, smučišči in gorskim prostorom (ter seveda še marsičem) izgubila že zdavnaj — v trenutku, ko so državni in evropski subvencijski mehanizmi postali orodje za ohranjanje dejavnosti, ki jih narava ne podpira več.
Ko se buldožerji vozijo po umirajočih ledenikih, ko se snežni ostanki premetavajo z ene razpoke v drugo, ko se geotekstil razgrinja po površinah, ki se topijo hitreje kot ga je mogoče pokriti, ne gre več za upravljanje gorskega prostora. Gre za institucionalno iluzijo, ki jo financirajo javna sredstva.
In tu je bistvo: nekdo je ugrabil institut države.
Subvencije, ki bi morale služiti prilagajanju, preobrazbi, trajnosti, so postale finančni respirator za industrijo, ki je že zdavnaj presegla svoj naravni rok trajanja. Država in EU ne podpirata prehoda — podpirata vztrajanje. Ne financirata prihodnosti — financirata zanikanje sedanjosti.
Ko se ledeniki topijo, smučišča pa še naprej dobivajo denar za ohranjanje snežnih površin, je jasno, da ne gre več za zdravo pamet, temveč za politično-ekonomski refleks, ki se je odlepil od realnosti. Ko se subvencijski denar troši za povečanje tovornega prometa smo v veliki krizi razuma. Plačujemo nekaj kar škodi populaciji in bogati posameznike.
To je tisto, kar je Luca Rota hotel povedati: buldožerji niso samo stroji, so simbol sistema, ki se maščuje naravi, ker ta ne želi več sodelovati pri njegovem poslovnem modelu. Subvencije za težke tovornjake za nesmotrno kmetijstvo (denimo prevažanje vode s traktorji in helikopterji na planine) so pač le orodje za izdatno bogatenje elite in simbol tega (za neturiste nič več lepega) časa.
