Ob omembi diktatorja si običajno predstavljamo generala v uniformi, cenzuro in oblast, ki od zgoraj predpisuje, kako naj ljudje živimo. Težje pa prepoznamo sodobne oblike usmerjanja prostora, ki prihajajo v bolj prijazni preobleki razvojnih strategij, turističnih produktov in evropskih razpisov.
Zato se ob razpravah o novih visečih mostovih, ponovnih »obnovah« smučišč, razglednih ploščadih, adrenalinskih parkih in drugih turističnih atrakcijah v gorskem svetu ponuja nekoliko provokativno vprašanje: kdo je bil večji diktator turizma? Francisco Franco (1892-1975) ali vladajoči (lahko si mislite ali pa kar dopišete koga od njih imate v mislih) v današnji Evropi?
Seveda odgovor ni političen. Francova diktatura je bila dejanska diktatura. Toda prav Franco je med prvimi prepoznal moč turizma kot razvojnega in ideološkega orodja. V času njegove vladavine je država sistematično obnavljala Santiago de Compostelo, promovirala Camino in ustvarjala infrastrukturo, ki je stoletja staro romarsko pot postopno preoblikovala v turistični fenomen.
Danes so metode drugačne. Nihče (vsaj navzven) ne ukazuje. Nihče (vsaj navzven) ne zapoveduje. Denar zgolj steče v projekte, ki ustrezajo (pre)vladujoči predstavi o razvoju in pohlepu izvajalcev. V številnih gorskih dolinah zato skoraj hkrati nastajajo »najvišji mostovi«, »najdaljše jeklenice«, »največje razgledne ploščadi« in druge atrakcije, ki jih upravičujejo z istimi besedami: trajnost, razvoj, privlačnost, dodana vrednost.
Italijanski publicist Luca Rota je ob (bližajočem se) odprtju (24. oktober 2026) novega visečega mostu v Valvarroneju to opisal z odlično prispodobo. Most vidi kot slona v trgovini s kristalom. Ne zato, ker bi bil most sam po sebi slab, ampak zato, ker je občutljivo gorsko okolje mnogo bolj kompleksno od turističnega proizvoda, ki ga skuša nadomestiti.
Njegovo vprašanje je preprosto: kaj se zgodi, če območje najprej napolnimo z obiskovalci in šele nato začnemo preverjati, ali jih je prostor sposoben sprejeti? Kaj se zgodi, če promet, parkirišča, infrastruktura in vsakdanje življenje domačinov postanejo problem šele po odprtju atrakcije?
V tem smislu je sodobni turizem včasih bolj vztrajen od nekdanjih političnih režimov. Franco je vsaj odkrito priznaval, da uporablja prostor za doseganje državnih ciljev. Današnji razvojni modeli pa pogosto ustvarjajo vtis spontane lokalne pobude, čeprav jih v resnici usmerjajo razpisni pogoji, marketinške formule in merila uspešnosti, ki so marsikje enaka od Pirenejev do Karpatov.
Rezultat je presenetljiv paradoks. Evropa govori o raznolikosti pokrajin, hkrati pa številne pokrajine postajajo vedno bolj podobne druga drugi. Vsaka dolina želi svoj most, svojo razgledno točko, svoj panoramski krog, svojo zgodbo za družbena omrežja.
Pravo vprašanje zato ni, koliko obiskovalcev bo pritegnil posamezen most. Pravo vprašanje je, ali bodo po njem še vedno živeli ljudje, zaradi katerih je bila dolina sploh zanimiva.
Morda torej največji turistični diktator ni ne general v uniformi ne evropski uradnik. Morda je to prepričanje, da je mogoče prihodnost gorskega sveta načrtovati predvsem skozi število obiskovalcev. V trenutku, ko postane turistični produkt pomembnejši od skupnosti, ki naj bi ji služil, slon že stoji v trgovini s kristalom. Ostane samo še vprašanje, koliko časa bo trajalo, preden se zasliši prvi pok.
