Bohinjske novice, november 2022
Kljub temu, da smo imeli svoje planinsko društvo celih 21 let pred organiziranim planinstvom na Slovenskem (društvo Triglavski prijatelji, op. urednika) in je bilo leta 1893 ustanovljeno osrednje slovensko planinsko društvo s sedežem v Ljubljani, smo pričeli z organizacijo planinstva v Bohinju spet šele čez slabih 60 let.
Okrog leta 1930 je vedno bolj dozorevala misel, da bi tudi v Bohinju ustanovili lastno planinsko podružnico. Tak zgled so nam dali v Gorjah. Redki organizirani bohinjski planinci so bili takrat člani osrednjega SPD v Ljubljani – nosači, vodniki, oskrbniki … Sicer pa je Bohinj spadal v delokrog radovljiške podružnice.
Ivan Arh iz Srednje vasi (Štancarjev Janez), Franc Resman iz Ribčevega Laza, Franc Arh iz Češnjice (Primovževčev iz Češnjice) in še nekaj njihovih somišljenikov je ustanovilo iniciativni odbor z nalogo, da v okviru zakonskih predpisov, ki so takrat veljali za ustanovitev planinskih društev, pridobijo zadostno število članov – pristopnikov.
Uspeh ni izostal. Osrednji odbor SPD v Ljubljani je na svoji seji 21. julija 1931 potrdil ustanovitev planinske podružnice v Bohinju. Iz Ljubljane so poslali pravila delovanja in določili t. i. krajevno področje, kjer bo podružnica delovala. To je bil t. i. »NOTRANJI BOHINJ« – obe bohinjski dolini. Društvo je torej mejilo na radovljiško in mojstransko podružnico. Na zahodu in jugu je segalo do takratne državne meje: od Triglava, Komne, Spodnjih Bohinjskih gora do Škofjeloškega pogorja.
Pripravljalni odbor, katerega duša je bil njegov predsednik Franc Arh (Primovževčev iz Češnjice), je na tej osnovi sklical ustanovni občni zbor 16. avgusta 1931 na Ribčevem Lazu »Pri Resmanu«.
Od 77 članov – pristopnikov, ki so vplačali po 15 dinarjev članarine (urna mezda je takrat znašala 2 dinarja ali še manj), se je ustanovnega zbora udeležilo več kot 30 članov. Poleg njih so se zbora udeležili tudi predstavnik osrednjega odbora SPD Ljubljana Jože Cesar, sicer računski inšpektor pri finančni direkciji Dravske banovine, dva zastopnika podružnice SPD iz Gorij ter oba župana bohinjskih občin – župan Srednje vasi in župan Bohinjske Bistrice. Zbora pa se je udeležil tudi načelnik smučarskega kluba Bohinj, Tomaž Godec.
Na ustanovnem občnem zboru so izvolili 11 članov odbora, dva namestnika in dva računska preglednika:
• Janko Hodnik, gostilničar, Srednja vas 23, načelnik;
• Janez Arh, čevljar, Srednja vas 37, odbornik;
• Ivan Hodnik, trgovec, Srednja vas 84, odbornik;
• Janko Arh, poštar, Srednja vas 66, odbornik;
• Franc Arh, mlinar, Češnjica 91, odbornik;
• Jože Sodja, župan, Češnjica 46, odbornik;
• Anton Štros, železniški upokojenec, Stara Fužina 46, odbornik;
• Franc Resman, gostilničar, Ribčev Laz 44, odbornik;
• Franc Mavrič, župan, Bohinjska Bistrica, odbornik;
• Janko Tomažič, železniški prometnik, Bohinjska Bistrica, odbornik.
Namestniki:
• Janez Ražen, posestnik, Stara Fužina 14;
• Anton Dodič, kaplan, Srednja vas 33.
Računska preglednika;
• Franc Valjavec, železniški upravitelj, Srednja vas;
• Albert Brumen, železniški prometnik, Bohinjska Bistrica.
Ta odbor je deloval pri društvu le prvo leto. Volitve novega odbora so bile vsako leto na občnem zboru.
Janko Hodnik je obdržal funkcijo društvenega predsednika do začetka druge svetovne vojne, in sicer do aprila 1941, torej vseh prvih deset let obstoja društva. Ob njem je funkcijo obržal tudi Ivan Hodnik iz Srednje vasi, sicer lastnik majhne podeželske trgovinice – branjarije, ki je vestno vodil potrebne finančne posle pri društvu. Odbornik je bil vsa prva leta tudi Franc Arh iz Češnjice (Mlinarjev), ki je imel tudi po drugi svetovni vojni vrsto let funkcijo predsednika, kasneje pa je bil častni predsednik zaradi zaslug ob ustanovitvi društva.
Zelo dejaven je bil tudi upokojeni železniški progovni mojster Anton Štros iz Stare Fužine. Bil je velik »naprednjak«. Med drugo svetovno vojno je bil kljub svoji starosti izvrsten aktivist s partizanskim imenom »JUG« – JUGoslovan. Nikoli ni namreč dvomil, da bo razcepljena domovina kmalu osvobojena in drugače družbeno urejena, saj je bil prepričan komunist.
Vsi člani njegove številne družine so bili aktivisti in borci narodnoosvobodilne vojne. Njegov sin Franc, kasneje pa hči Cilka in tudi hči Minka so bili nekaj let oskrbniki prve podružnične postojanke na planini Na Kraju – Koče pod Bogatinom. S svojim delom je največ pripomogel h graditvi te koče, njeni stalni povečavi in izboljšavam. Zaradi svoje odločenosti je – razumljivo – večkrat prišel navzkriž z društvenim odborom. Kljub temu ni nikoli prenehal delovati. Še več, ob prvem občnem zboru po drugi svetovni vojni, 7. aprila 1946, je bil najboljši propagandist za oživitev dejavnosti planinskega društva.
K društvenemu delu so bili v kasnejših letih povabljeni zelo dobri delavci. Odličen je bil gozdar Stanko Hribernik, ki je bil nekaj let prava duša društva. Zelo zavzet je bil tudi Tone Zupanc, gostilničar iz Srednje vasi, ki je bil markacist. Odbornik Jože Kavalor je bil aktiven pri vodniškem odseku in pri smučarjih. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je bil društveni tajnik Janez Hodnik iz Stare Fužine. Po vojni je postal tajnik postaje GRS v Stari Fužini vse do svoje smrti v stenah Komarče. Od leta 1939 do 1941 sta bila v društvu zelo aktivna brata Žvan iz Srednje vasi 34. Martin je bil blagajnik društva in nosač. Padel je v vojni. Anton je bil gospodar Koče pod Bogatinom, ker je služboval kot železniški prometnik na Nomenju. Po drugi svetovni vojni je bil nekaj let predsednik PD Železničar.
Iz zapisnikov in občnih zborov je razvidno, koliko članov je imelo društvo v prvem desetletju svojega obstoja. Seznam članov (člansko knjigo) so odnesli okupatorji.
Leto 1931:77 članov, od tega 9 t. i. podpornih,
leto 1932: 73 članov,
leto 1933: 74 članov,
leto 1934: 52 članov,
leto 1935: 52 članov,
leto 1936: 77 članov,
leto 1937: 65 članov,
leto 1938: 79 članov,
leto 1939: 67 članov,
leto 1940: 61 članov.
Med podporne člane je društvo štelo tudi nekdanjega ministra za trgovino in promet v Beogradu, dr. Tohoriča. Ta je iz proračuna (ni jasno, ali jugoslovanskega ali Dravske banovine, op. urednika) izposloval 20.000 dinarjev za adaptacijo vojaške karavle, ki je med prvo svetovno vojno služila kot vojaška bolnica na planini Na Kraju. To kočo je društvo slovesno odprlo 7. avgusta 1932. V prvi fazi so usposobili prostor za kuhinjo in vzpostavili jedilnico. Nekaj ležišč so uredili še pred zimo 1933. Državna podpora je zadostovala za slabo polovico gradbenih stroškov, saj so celotni stroški znašali več kot 50.000 dinarjev.
V naslednjih letih je društvo tudi organizacijsko napredovalo. Na občnem zboru 12. marca 1939 se namreč že govori, da je v Bohinju potrebna ustanovitev reševalne postaje. Že leto dni kasneje, na občnem zboru 15. februarja 1940, načelnik Janko Hodnik poroča:
»Letos smo za okoliš Bohinj dobiti novo reševalno postajo z organiziranim članstvom. Prejeli smo tudi opremo glavnega odbora SPD. Prav sedaj sta dva naša člana na kurzu reševalcev pod Črno prstjo.«
Franc Ceklin je bil prijavljen na tečaj za visokogorsko plezanje, a je tečaj ministrstvo za telesno vzgojo zaradi vojne odpovedalo.
Do začetka druge svetovne vojne je društvo organiziralo naslednje odseke:
– mladinski smučarski odsek v šoli, vodja Tine Zupan,
– markacijski odsek, vodja Anton Zupanc,
– gradbeni odsek, vodja Anton Štros,
– reklamni – propagandni odsek, vodja Tomaž Godec,
– foto amaterski odsek, vodja Tine Zupan,
– reševalna postaja, vodja Janez Hodnik, Franc Medja.
Za obdobje delovanja podružnične SPD »Bohinj«, ki je delovala slabih deset let, od njene ustanovitve, 16. avgusta 1931, do aprila 1941, bi lahko povzeli:
Že prvo leto po ustanovitvi je postavila lastno kočo pod Bogatinom, ki jo je takratni odbor vsako leto izboljševal in lepšal. Imeli so lepe sezone in bilo je veselje delati.
Bančnih posojil ni bilo, vsakoletna podpora iz proračuna Banovine v višini med 3.000 in 4.000 dinarjev je bila več kot dobrodošla. Podružnica je delovala v okviru pravil SPD, a je bila finančno in materialno neodvisna.
Diskusije na sestankih in občnih zborih so bile živahne. Prihajalo je do »razburljivih scen«, ki jih je zapisnikar moral poimenovati s pravo besedo – prerekanje. Tako je podružnica pokazala svojo pravo notranjo moč, ki je bila vedno vir boljšemu delu. Uspehi zato niso izostali.
Na pobudo in prošnjo društva je poštna direkcija iz Ljubljane leta 1932 montirala telefon pri pošti v Srednji vasi.
Že v tistem času se je govorilo o triglavskih žičnicah, čemur so Bohinjci seveda nasprotovali, češ da bodo vidno motile območje med Rudnim poljem in Velim poljem.
Podružnica je sodelovala pri vseh večjih bohinjskih projektih. Člani so urejali avtobusni promet v Bohinju, sodelovali pri akcijah za izboljšavo cest in odstranjevanju nepreglednih cestnih ovinkov.
Na pobudo društva so železnice priznale 50-odstotni popust vsem, ki so prenočili pod Bogatinom.
Na vztrajanje društva se je dogradila začeta »gorska cesta« prek Uskovnice na Rudno polje.
Zadnji občni zbor podružnice Slovenskega planinskega društva Bohinj je bil 1. marca 1941 »Pri Hrvatu«, Srednja vas 76. Čez dober mesec je izbruhnila vojna.
Iz arhiva in zapisov Tineta Arha, priredil Bojan Traven
Pripis uredništva Bohinjskih novic
S člankom vas vabimo k branju zbornika Planinskega društva Srednja vas, v katerem je objavljen.
Planinsko društvo Srednja vas se namreč prav te dni pripravlja na izid Zbornika ob 90 letnici Planinskega društva Srednja vas, 150 letnici prvega slovenskega planinskega združenja Triglavski prijatelji in 200 letnici prvega gorskega reševanja s Triglava. V zborniku, ki ga je uredil Bojan Traven, so zbrali ljubiteljska in strokovna besedila o naši bogati gorniški zgodovini in zgodovini društva.
