Slovenski alpinizem 2018
Tomaž Rotar pristopil na K2
Trajanje: od 15. junija do konca julija 2018
Udeleženec: Tomaž Rotar (član mednarodne odprave, ki jo je vodil Dan Mazur)
Tomaž je aklimatizacijo opravil z dvema vzponoma iz baznega tabora (na višini približno 5000 m) do višje ležečih taborov (bazni tabor-tabor 1; bazni tabor-tabor 3). Drugi aklimatizacijski vzpon sta zaznamovali tragična nesreča Kanadčana, ki je usodno padel malo pod drugim taborom, in višinska bolezen, ki se je lotila Tomaža. Po napornem sestopu v bazo in nekajdnevnem počitku so se mu moči povrnile in petčlanska ekipa (v njej so bili poleg Tomaža še Jake Meyer, Šerpa An Pasang, Šerpa Gorgi in Šerpa Jangbou) je začela razmišljati o vzponu na vrh.
Bazni tabor so zapustili 16. julija in vsak dan napredovali en tabor višje. Četrti tabor so postavili na višini 7600 m (nižje od predvidenega), saj so bili zaradi gaženja v globokem svežem snegu preutrujeni za nadaljevanje. Med popoldanskim počitkom v šotorih so upali tudi na izboljšanje vremena, saj v sneženju, ki jih je zajelo, ne bi mogli nadaljevati. Okoli devete ure zvečer se je nebo zjasnilo in člani ekipe so kar tekmovali, kdo bo prvi zapustil šotor in nadaljeval z vzponom proti vrhu.
Noč je bila topla, brez vetra. »Ozko grlo« (Bottleneck) je bilo zaradi naklona (skoraj devetdeset stopinj) brez snega, skale so bile prekrite z ledom, tako da je bil vzpon relativno nezahteven. Stanje se je popolnoma spremenilo v prečnici, kjer je v klože naložen sneg povzročal precej težav pri napredovanju. V zadnjem, popolnoma ledenem in zelo strmem delu, kjer se prečnica priključi na vršni greben, se je ponovno zgodila tragična nesreča – tokrat je življenje izgubil japonski alpinist. Ko so preplezali še zadnjo tehnično prepreko pred vršnim grebenom, se je zdanilo. Čakalo jih je še mukotrpno gaženje vršnega grebena, kjer se je na čelu vsakih nekaj metrov izmenjavalo petnajst alpinistov (poleg omenjene ekipe še člani drugih odprav). Povečali so dovajanje kisika in jeklenke (uporabljati so jih začeli pod Ozkim grlom) so hitro postajale vse lažje.
21. julija so ob osmih zjutraj v lepem vremenu, brezvetrju in s praznimi jeklenkami naredili zadnje korake proti 8611 metrov visokemu vrhu.
