
Medtem ko se večina jesenskih himalajskih odprav na osemtisočakih že zaključila, je na Everestu letos potekal eden bolj nenavadnih projektov. Ruska naveza, v sestavi Andrej Vasiljev, Sergej Kondraškin, Vitalij Šipilov in Natalija Beljankina, ni prišla pod najvišjo goro sveta zaradi klasičnega poskusa vzpona po normalni smeri, temveč z namenom raziskati možnosti za kaj novega, kot se je izkazalo nekje na zahodnem grebenu v alpskem slogu, brez dodatnega kisika in brez zunanje pomoči. Cilj odprave je bil predvsem zbrati podatke za morebiten poskus nove smeri spomladi 2027.
Že priprave na odpravo niso bile preproste. Vasiljev je razkril, da je ekipa še tik pred odhodom iskala finančna sredstva za projekt. Del stroškov so pomagali pokriti številni podporniki, pomemben prispevek za nakup dovoljenj za Everest pa je prišel tudi od ruske medijske osebnosti Viktorije Bonje, ki se je z ekipo spoznala med odpravo na Manaslu leta 2022.
Ko so alpinisti v začetku oktobra prispeli v Nepal, jih je pričakal povsem drugačen Everest od tistega, ki ga poznamo iz spomladanske sezone. Na gori ni bilo nobene druge odprave. Brez nameščenih lestev, brez fiksnih vrvi in brez ekip, ki spomladi vzdržujejo prehode skozi ledeni slap Khumbu, so morali vse opraviti sami.
Prvotni načrt je predvideval dostop skozi Khumbu. Toda globok sneg, številne ledeniške razpoke in nestabilni seraki so hitro pokazali, da bo takšna rešitev prezahtevna. Dva dneva so iskali prehode skozi ledni slap, a ugotovili, da bi lahko že nekaj tednov pozneje taljenje razkrilo povsem nove težave in spremenilo razmere.
Zato so se odločili za drugo možnost. Preko prelaza Lho La so želeli doseči zahodno ramo Everesta in nato zahodni greben. Kondraškin in Šipilov sta najprej odprla dostop prek približno sto metrov visokega skalnega pasu, nato pa je celotna ekipa dosegla Lho La. Prehod ni bil brez tveganja. Kondraškin je poročal, da je le nekaj minut za njimi po enem od žlebov zdrvel velik plaz.
Najpomembnejši rezultat prve rotacije je bil pravzaprav strateške narave. Alpinisti so preplezali nekaj raztežajev po levem robu zahodne rame in si prvič od blizu ogledali nadaljevanje smeri. Po njihovih ocenah je ciljna linija izvedljiva. Tako so se dokončno odločili za smer, ki bi potekala preko prelaza Lho La, zahodne rame, zahodnega grebena in nato skozi znameniti Hornbeinov kuloar proti severni steni Everesta.
Gre za območje z izjemno zgodovino. Po zahodnem grebenu je prvič leta 1963 plezala ameriška odprava, jugoslovanska odprava pa je leta 1979 kot prva dosegla zahodno ramo preko Lho La z nepalske strani. Vasiljev ocenjuje, da je njihov načrt najbližje smeri poljske odprave iz leta 1989. Ob omembi Hornbeinovega kuloarja so se člani odprave spomnili tudi legendarnega vzpona Erharda Loretana in Jeana Troilleta, ki sta leta 1986 v alpskem slogu brez kisika, šerp in fiksnih vrvi opravila enega najbolj izjemnih vzponov v zgodovini Everesta.
Toda raziskovalni uspeh ni pomenil tudi napredovanja proti vrhu. Ekipo je začela vse bolj ovirati bolezen. Prva je odnehala Natalija Beljankina, ki je že med aklimatizacijo zbolela za virusno okužbo in se po več dneh počitka ni uspela dovolj opomoči za nadaljevanje. Pozneje so zdravniki ugotovili akutno višinsko bolezen in okužbo zgornjih dihal. Po vrnitvi v Sankt Peterburg okreva.
Preostali trije člani odprave so 20. oktobra 2026 začeli novo rotacijo. Namen je bil doseči približno 7500 metrov, tam prenočiti in nadaljevati ogled predvidene smeri. Vreme jim je bilo naklonjeno, toda razmere na terenu precej manj. Izkazalo se je, da zahodni greben skriva precej več tehničnih težav, kot so pričakovali. Napredovanje so upočasnjevali strmi snežni odseki, pod katerimi so se skrivali skalni pragovi. Poleg tega na najvišji doseženi točki niso našli primernega prostora za bivak, zato so morali izgubljati višino in se vračati na nižje police.
Odločilni dejavnik je postalo zdravje. Kašelj, utrujenost in splošna oslabelost so prizadeli vse tri preostale člane odprave. »Komaj se premikamo,« je 23. oktobra sporočil Vasiljev. Dan pozneje so se umaknili v Katmandu, kjer poskušajo okrevati. Po njihovi oceni so simptomi pri vseh podobni in najverjetneje posledica iste okužbe.
Kljub temu odprava še ni končana. Alpinisti nameravajo po okrevanju opraviti še eno rotacijo. Vasiljev poudarja, da bojni duh ostaja visok in da se jim smer še vedno zdi realna možnost. Ker je za konec oktobra napovedano novo sneženje, bi morali na gori tako ali tako čakati na izboljšanje razmer.
Za zdaj so tako dosegli glavni cilj odprave: določili so dostop, preučili ključne težave na zahodnem grebenu in zbrali dragocene podatke za prihodnost. Čeprav vrh Everesta letos verjetno ni v ospredju, je odprava pokazala, kako drugačna je gora brez komercialnih odprav, brez infrastrukture in brez množic. Prav ta samostojnost pa je tudi bistvo projekta, ki ga ruska ekipa načrtuje za leto 2027. Takrat naj bi se na Everest vrnila z bistveno drznejšim ciljem: poskusom vzpona po novi različici smeri v povsem alpskem slogu in brez dodatnega kisika.
Medtem ko ruska odprava letos raziskuje dostop preko prelaza Lho La in Zahodnega grebena, se na isti del gore znova pripravlja tudi nemški alpinist Jost Kobusch. Eden najambicioznejših sodobnih projektov na Everestu želi uresničiti z zimskim solo vzponom brez dodatnega kisika po Zahodnem grebenu in Hornbeinovem kuloarju. Kobusch, ki vsako leto pomakne svojo višinsko lestvico malo višje, je trenutno še v fazi aklimatizacije v Nepalu, na Everest pa se namerava podati šele z začetkom koledarske zime decembra. Letošnja ruska opazovanja terena bodo zato pomenila dragocen vpogled v razmere na delu gore, ki ga Kobusch že več let sistematično raziskuje …








