SMRT PRIJATELJA IN ALPINISTA DAMJANA VIDMARJA PREPREČILA NADALJEVANJE SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE »JANNU EAST 1992«
Nova doba, 4. november 1992
Dva člana alpinističnega odseka pri Planinskem društvu Železar iz Štor Dušan Debelak in Tomaž Žerovnik, oba športnika, kategorizirana v mednarodnem razredu, sta sklenila, da bosta poizkušala potegniti oziroma dokončati smer čez vzhodno steno Jannuja in hkrati osvojiti še neosvojeni vrh Kumbhakarna East, 7469 metrov visok. Pritegnila sta še druge vrhunske alpiniste in odprava je imela vse pogoje za dosego cilja (idealno vreme, prijateljski odnosi med člani odprave, dobro kondicijsko in tehnično pripravljenost …), vendar se je na pristopu do baznega tabora v Kabeli Kola utopil Damjan Vidmar, odprava pa je prekinila svoje delo …
Piše: Danijel Bedrač
Potrebno je povedati, da je Jannu oziroma Kumbhakarna gora v nepalski Himalaji in, kot je znano, je v severni steni Tomo Česen opravil enega od najdrznejših podvigov v zgodovini alpinizma: v alpskem slogu je sam preplezal steno, za katero so značilne ekstremne težave, in stopil na severni vrh gore. Vzhodni vrh je še naprej ostajal neosvojen in je zaradi stene pod sabo predstavljal (pravzaprav še predstavlja!) enega od največjih izzivov za svetovno alpinistično javnost.
Dvakrat sta poizkušala steno preplezati Vanja Furlan in Bojan Počkar, vendar jima je obakrat spodletelo. Dušan Debelak in Tomaž Žerovnik sta torej nameravala dokončati njuno smer in osvojiti vrh, kar bi bil nedvomno Se eden od vrhunskih dosežkov slovenskega alpinizma in bi pripomogel pri njegovem vztrajanju v svetovnem vrhu.
Obema alpinistoma iz štorskega odseka se je v isti navezi pridružil Damjan Vidmar, član plezalnega kluba iz Škofje Loke, alpinist, ki je že plezal v Himalaji (Shivling). Hkrati z njim so se po
tehtnem premisleku odpravi pridružili še Anton Pavlič-Čif iz alpinističnega odseka ‘Raduha’ iz Luč ter Rudi Podgoršek in Danijel Bedrač, člana alpinističnega odseka ‘Železar’ iz štor. Podgoršek In Pavlič sta nameravala v navezi plezati prav tako v steni Jannuja, če jima ne bi šlo od rok, pa sta, tako kot Bedrač, nameravala po opravljeni aklimatizaciji opraviti vzpon na Kabru ali Ratong, impozantna šesttisočaka v neposredni bližini Kumbhakarne gore (Ratong še ni preplezan). Hkrati je bil Bedrač ‘zdravnik’ oziroma sanitejec odprave, njen vodja pa je bil Dušan Debelak.
To ni zgodba o običajni alpinistični odpravi. Je in bo ostala zgodba o šestih prijateljih, alpinistih, ki so poizkušali slediti eni od še neizsanjanih sanj, jo udejaniti in s tem obogatiti sebe in vse tiste, ki to razumejo, z novo človeško, alpinistično in, čemu ne, tudi duhovno izkušnjo.
Je zgodba o ljudeh, ne le o alpinistih, ampak tudi o tistih, ki nas imajo radi in nam veliko pomenijo, čeprav jim ni velikokrat jasno, čemu počnemo, kar pač v gorah počnemo. A pomeni imeti nekoga res rad, pomeni sprejeti ga takšnega, kot je, ne takšnega, kot bi nam bolj ustrezalo. Naj bodo torej tele vrstice posvečene Justini, Katji in Maji. Tini, Darji, Vidi, Zigiju, Ang Soldimu in Ang Karsangu, vsem staršem in prijateljem, zveznemu oficirju Mohi in vsem tistim, ki so tako kot nas šest članov odprave SLOVENJA EXPEDITION JANNU EAST 92 verjeli, želeli, upali in živeli za uresničitev vsega tistega, kar nas je vodilo tako daleč.
In do dne, ko je Damč za vedno izginil v valovih od monsunskega dežja podivjane Kabeli Kole, smo bili srečna odprava in sedaj, ko čas počasi, a vendar z neizprosno vztrajnostjo riše nove dogodke in občutja čez spomine na tisto usodno popoldne, upam trditi, da smo bili tudi uspešna odprava. A ne v alpinističnem smislu: nismo preplezali stene, niti nismo osvojili vrha, uspeli smo, čeprav s solzami v očeh reči DA usodi, se posloviti od mrtvega prijatelja in obrniti odpravo proti domu brez ene same pomisli na kakšno drugo možnost. In prav smo storili.
A čemu pravzaprav sploh pisati o alpinistični odpravi, pa naj bo takšna ali drugačna? Saj je vendar dovolj oditi v najbližjo knjižnico, med zavidljivim kupom knjlh, ki govore (čast izjemam!) na več ali manj enak način in v podobno neizbrušenem literarnem slogu o podvigih na tej ali oni gori, si izbrati ustrezni individualni trip za tisti večer in morda mimogrede stopiti še po steklenico piva, da bo identifikacija z junaki izbrane knjige intenzivnejša …
Pa ne gre le za pisanje, še manj za dokumentaren zapis o poteku odprave in morda še najmanj za svoj lasten prispevek v zakladnico tovrstne literature. Morda gre preprosto za tisto resnico, ki jo je dojel pisec teh vrstic, za nekakšen dolg samemu sebi in (ne nazadnje) za poskus portreta človeka, s katerim sva ravno začela postajati več kot prijatelja, več kot pustolovca v isti življenjski dogodivščini; drug v drugem sva začela odkrivati človeka. A ne tistega človeka, ki govori, teoretizira, pleza, pije, ampak človeka, ki je več kot to, več kot viden skupek določenih lastnosti in značajskih potez, človeka, ki čuti, ki te razume brez besed, človeka, ki te ima rad in te sprejema takšnega kot si. O tem je vredno pisati.
Se nadaljuje
