Nova doba, 25. november 1992
Posebno zabavno, vendar psihično in fizično utrujajoče je bilo nabavljanje hrane za celo odpravo. Potrebno je povedati, da je odprava na terenu pravzaprav več kot dva meseca, od tega traja pristop do baznega tabora od kraja, kamor po tridnevni vožnji s kamionom dodobra izčrpani privlečemo sebe, opremo in hrano, še približno dvanajst dni, prav toliko (morda kak dan manj) traja tudi povratek, mesec dni pa preživi v bazi ekipa približno desetih ljudi. Na pristopu, torej tistih dvanajst prej omenjenih dni, je odprava večja za kakšnih štirideset nosačev. In ves ta narod, ta masa ljudi, ki sestavlja odpravo, je vsaj dvakrat, če že ne trikrat na dan!
Večina nosačev nosi torej hrano za posadko baze (plezalci, zvezni oficir, sirdar, kuhar in njegov pomočnik) in zase. Gre torej dobesedno za tono hrane, ki jo je potrebno nabaviti izredno premišljeno, potrebno je namreč najti kompromis med denarjem, ki ga ima odprava na razpolago v ta namen, najmanjšo možno ceno in optimalno količino hrane, da o njeni raznovrstnosti sploh ne govorim. Ves ta čas seveda ne moreš jesti samo riža. Torej, za to nadvse delikatno zadevo sva se odločila Čif in jaz in še vedno mislim, da je bila to najbolj posrečena kombinacija, morda ravno zaradi najine različnosti.
Čif je namreč na pogled tak, da s svežnji mišic, iz katerih je zgrajen, vzbuja splošno začudenje in preplah.
Seveda pa je dober kot kruh in krasen prijatelj in svoje mišičevje uporablja raje za težavne vzpone, ne pa za pretepe, čeprav ga tudi k slednjim ni treba predolgo nagovarjati. Je tudi nepopustljiv in bister, kadar ga hoče kdo kaj nategniti. Tak sem tudi jaz, poleg tega dobro govorim angleško in znam hitro presoditi človeka, njegov značaj in uganiti, kaj si kdo pravzaprav želi. Nimam pa Čifove moči in delujem bolj krotko in pohlevno. Skratka, bila sva krasen par, ravno prava dva norca za cenkanje in nategovanje s trgovci in prodajalci. In pri tem sva uživala.
Seveda smo se, predno smo se lotili nakupovanja hrane, seznanili z našim sirdarjem (šef šerp in nosačev), kije bil hkrati tudi glavni kuhar in z njegovim pomočnikom. Prvi, s katerim sva kasneje postala dobra prijatelja in si sedaj dopisujeva, se imenuje Ang Sol-dim, drugi pa je Ang Karsang. Cela zaveda pa je potekala tako, da je Soldim napravil spisek hrane in potrebne opreme za kuhinjo, nato pa smo se vsi trije vsedli v rikšo in šli po nakupih. Ker se v Nepalu nikomur nikamor preveč ne mudi, smo s trgovci barantali cele ure, vmes pili pivo, se včasih nasmejali do solz in se vedno razšli z občutkom, da smo drug drugega nategnili, kar je bilo delno tudi res. Seveda je sirdar Soldim toliko pameten, da je znal delati v prid odprave, ker je tam seveda najet oziroma zaposlen, hkrati pa so na naš račun nekaj časa živeli tudi njegovi svojci. In prav je tako, zadeve tečejo brez zapletov in v treh dneh smo nakupili vse potrebno za dvomesečno bivanje v divjini.
V dneh pred odhodom iz Kathmanduja smo dobili tudi svojega zveznega oficirja. Klicali smo ga Moha, saj je bilo njegovo pravo ime preveč zahtevno za naše okorne jezike. Prej je bil učitelj na neki srednji šoli, nato pa se je zaposlil pri policiji in tam skrbel za komunikacije. Bil je čudovit, miren in vedno tam, kjer je, glede na dogodke, ki so sledili, moral biti.
Po manjših zapletih pri najemanju kamiona smo nanj, ko je končno priropotal na dvorišče naše agencije, začeli zlagati hrano in ostalo opremo. Na prvi pogled je tovornjak, kljub okrašenosti s slikami bogov, pisanimi in svetlečimi trakci in številnimi lučmi, kazal vse simptome svoje najbrž častitljive starosti in ni vzbujal pretiranega zaupanja. A kot je v Nepalu v navadi, smo vedeli, da bo vzdržal, da bo vse potekalo tako, kot je treba. In res je bilo tako.
Posadko in potnike prej opisanega prevoznega sredstva, ki je bilo, milo rečeno, resnično primerno za nastop v kakšni verziji filma o Pobesnelem Maksu, smo sestavljali: šofer in njegov pomočnik, ki je hkrati tudi mehanik in navigator; slednje dobesedno, saj na serpentinastih gorskih cestah stoji zunaj tovornjaka in z udarci po vratih kabine daje vedeti šoferju, koliko milimetrov je še do roba prepada. Sprva srhljivo, pozneje začenjaš uživati … Poleg omenjenih dveh izredno sposobnih in zarolanih tipov so v kabini vozila, kamor lahko stlačiš tudi do sedem ljudi, sprva sedeli še zveznik Moha, sirdar Soldim, Tomaž in Damč. Duš, Rudi, štirje šerpe (eden od njih, klicali smo ga mister O’Boy, zaradi njegove kape, je imel na skrbi najemanje in delo z lokalnimi nosači) so si našli prostor med sodi in vrečami s hrano in opremo; Čif, sirdarjev pomočnik Karsang in jaz pa smo se spravili na ograjeno in temu namenjeno streho kabine. Nora vožnja.
Na strehi moraš biti pazljiv, saj so nizko nad cesto speljane električne žice ali pa cevi za vodo. Mislim, da je dobro, če se pravočasno skloniš. Seveda smo se v dobrih treh dneh, kolikor je trajala vožnja s Pobesnelim Maksom, menjavali na opisanih položajih, tako daje vsakdo najebal enakomerno, ne glede na kasto, alpinistične dosežke ali formalno šolsko izobrazbo.
Šofer je bil ves čas nasmejan; kjer se je dalo, je pritisnil na naj ljubši mu pedal do konca; takoj sem dojel, da tako kot jaz popolnoma verjame v reinkarnacijo in moč usode. Sicer se pa s tako sposobnim in iznajdljivim šoferjem nisem vozil še nikoli dotlej. Naše potovanje s tovornjakom, ki je, kot sem že omenil, trajalo dobre tri dni, nas je najprej vodilo s planote, na kateri gnezdi Kathmandu, čez hribe, skozi precej obljudene in eksotične nepalske vasi in mesteca proti jugu na rob bengalske nižine, torej proti indijski meji. Dogajalo se ni nič posebnega, če sem ne štejem nenehne paranoje, ki me je dajala zaradi električnih kablov nizko nad cesto in zaradi vožnje po skrajnem robu “ceste”, odkoder si lahko videl kakšnih 800 metrov pod seboj zelo slikovite rečice in terasasta riževa polja … Da bi jo premagal (paranojo namreč), sem na strehi tovornjaka ob nenehnem sklanjanju glave zaradi prej omenjenih žic, učil Čifa govoriti angleško. Karsang, ki tako kot večina šerp dobro govori in še bolje razume angleško, se je kraljevsko zabaval, saj so Čifa zanimale predvsem praktične, življenjske stvari: kako si
naročiš pivo, kako ji je treba dovolj vljudno in seveda zjasnim namenom povedati, da ti je všeč in temu podobno. Zabavno je bilo ugibati, ali gre pri bolj vulgarnih glagolih za običajne ali kakšne druge glagolske oblike (primer: fuck, fucked, to be fucked …).
A zabavali smo se vendarle, vmes smo tudi kaj zapeli, skadili kakšen cigaret in za padali v različne, vse prej kot resne debate. Kolesa pod nami so se vrtela, šoferje vozil kot nor, nad nami seje razprostiralo globoko, z zvezdami in zadnjimi monsunskimi oblaki na gosto posejano nepalsko nebo, vse je bilo tako, kot najbrž po naravi stvari mora tudi biti.
Vseh občutij ob tako norih dogodkih se ne da (žal!) dosledno prenesti na papir, so pa tako bogata, da na trenutke čutiš, kako ti hočejo raznesti glavo; pamet oziroma resnost pa sta tako ali tako odšli rakom žvižgat že ob prihodu v Kathmandu, a smo bili prepričani, da se bosta vrnili, ko bo to potrebno, ko bodo cepini in dereze zagrabili v led, ko se bodo prsti dotaknili še nikoli doslej uporabljenih oprimkov v vzhodni steni Jannuja.
Se nadaljuje
