Nova doba, 18. november 1992
V Delhi smo prileteli ponoči, vsi rahlo pijani in nekako srečni. Damč je s slušalkami od walkmana na ušesih ves sproščen in nasmejan spraševal samim sebi nadvse pomembne indijske letališke uradnike in carinike, če so srečni, če se dobro počutijo in mimogrede uredil, da so nam pripeljali naš kargo (opremo, ki smo jo poslali dva tedna prej v sodih z lufthansinim tovornim letalom), s čemer so, kot vedo poznavalci razmer, običajno zapleti. Tudi Urhi so glede tega karga bili vsi prestrašeni. A vse se je dobro izteklo celo za njih. Damčev pristop k reševanju zadeve s kargom (Hello, are you happy? Will you look, where is our cargo?) mi je bil prva šola o obnašanju in načinu reševanja težav v Aziji. Tu ne boš z evropsko živčnostjo in nestrpnostjo nič opravil. Bolj ko vidijo, da te kaj zajebava, bolj se sami zabavajo! Vsaka jim čast. Biti moraš nasmejan, včasih zadeve malo podmažeš (dolarji bolj vžgejo kot rupije), moraš imeti zaupanje v lokalne bogove in stvari se nekako uredijo po božji (ne po tvoji!) volji kar same od sebe.
Vse teče gladko, ko se prepustiš toku, ko sprejemaš stvari takšne, kot v resnici tudi so, ne pa da jih skušaš prilagajati in (če si dovolj naiven) celo prilagoditi svojim lastnim videnjem in konceptom. Potem te Azija zmelje, živčno te ubija. Spoznal sem tak primer, o njem kasneje.
Noč smo preživeli v tranzitu delhijskega letališča, malo dremali, kupovali cigarete in pijačo v duty-free trgovini, pili drago in povsem neužitno indijsko pivo (v Delhiju pij vse, razen piva!) in nestrpno čakali na polet z DC 9 Royal Nepal Airlines v Kathmandu.
Končno je nastopilo jutro, malce smo namazali tipa, ki je tehtal kargo, pa je tehtnica kazala manjše številke in že smo se premetavali skozi ostanke monsuna, ki so uspešno zakrivali pogled na Himalajo, v bogovom bližje predele, kjer je pilot le nekako našel samega sebe in prikupne nepalske stevardese so nam lahko razdelile papo in pir. Pristanek na kathmandujskem letališču si je res zaslužil aplavz, morda pa smo ploskali samim sebi, ker smo končno le tu, ker je bilo konec posedanja in presedanja po takšnih ali drugačnih avionih, ker smo končno to, kar v resnici smo: alpinistična odprava, ki se odpravlja v najbolj oddaljen in težko dostopen konec nepalske Himalaje preplezati eno od najbolj zateglih sten na svetu in stopiti na teme nekega sedemtisočaka prvič, odkar se ta planet vrti. Če bo taka volja bogov.
Na kathmandujskem letališču sta nas pričakala dva inštruktorja iz slovenske šole za gorske vodnike v Manangu. Pomagala sta nam in Urhom urediti prevoz do mesta, za kar smo jima bili resnično hvaležni, vendar nas je pričelo motiti, ko je eden od njiju pričel razlagati, kako umazan, da je Kathmandu, kako je treba tamkajšne otroke, ki te prosijo za kakšno rupijo, kar obrcati, skratka: vse skupaj je sranje. Verjamem, oziroma vem, da so ostali člani odprave takrat mislili isto kot Nepalske deklice jaz: “Kaj, pri vseh hudičih, potem sploh počneš tu?” Kajti Nepal te prevzame celega, ali pa te odbija s svojo drugačnostjo, saj gre za povsem drugo sceno kot je evropska, kamor naj bi sodila tudi naša nadvse urejena Slovenija. V Nepalu, predvsem pa v Kathmanduju, vsebina docela presega in nadgrajuje formo; za pročelji umazanih, razpadajočih hiš, v katere stopiš čez kanal, poln neznanih, smrdečih tekočin, naletiš na restavracije s čudovito, okusno pripravljeno in poceni hrano, s katero ti postrežejo s takšno izbrano vljudnostjo, ki bi bila v čast in ponos marsikateremu slovenskemu hotelu. Za majhnimi, umazanimi in s počenimi šipami zakritimi izložbicami najdeš trgovine s čudovitim nepalskim nakitom, preprogami in oblačili, da o alpinistični opremi, novi in rabljeni, niti ne govorim. Skratka, imajo oziroma možno je dobiti dobesedno skoraj vse, poceni in kvalitetno, čeprav je prvi vtis diametralno nasproten: tu ni ničesar.
Kathmandu nas je dobesedno pogoltnil, padli smo v tamkajšnjo sceno z občutkom: to je to! Zdelo se mi je, da sem že od nekdaj vedel, da bom nekoč tu, imel sem celo občutke, da sem tu že neštetokrat bil, da sem končno spet tam, kamor spadam. Noro. In z vsemi člani naše odprave je bilo tako. Kot v transu smo vsak zase, včasih skupaj, največkrat pa po dva blodili po številnih uličicah, pili coca-colo ali čudovito nepalsko Iceberg pivo, posedali po trgovinicah, kramljali z uličnimi prodajalci spominkov, dali otrokom kakšno rupijo, skratka, dolgčas je pojem, ki v Kathmanduju ne obstaja, če se predaš tamkajšnjemu življenju cel, brez bedastih in pretirano evropskih predsodkov glede “higiene“, zunanjega videza, navidezne vljudnosti in vseh ostalih traparij, ki naj bi nas označevale za civilizirane in visoko razvite. Tam pravzaprav spoznaš, kako smo Evropejci (čast izjemam) doživljajsko bedni in prazni; spoznaš, da tvoja igrana vljudnost pravzaprav skriva pomanjkanje pravih, močnih čustev, da se pravzaprav sploh ne poznaš. Nepal pa izsesa iz tebe tvojo resnično podobo, tam MORAŠ biti to, kar v resnici tudi si, drugače trpiš, propadeš.
Spominjam se prvega večera v Kathmanduju. Sedeli smo na strehi oziroma terasi neke restavracije, žarečih obrazov in sijočih oči, srečni, sprijaznjeni sami s sabo in veseli, da smo skupaj, da smo prijatelji, da nam je lepo in da je pred nami obdobje, ko bodo res lahko to, kar smo. Pa prisede tip, kije v to, miru in resnične spokojnosti in notranjega zadovoljstva polno sceno, privlekel vso svojo civilizacijsko bedo, vse svoje evropsko-slovenske frustracije in strahove. Za znoret. Najprej smo ga skušali ignorirati, pa ni šlo, ker nas je poznal in je nakladal še kar naprej. Nato smo poskusili s provokacijo, dvoumnimi stavki, s “pomenljivimi” dialogi med seboj, pa je še kar težil. Ko smo se končno drug za drugim presedli k sosednji mizi in je prisedel tudi on, je Damču bilo dovolj in je frajerju vljudno, vendar odločno v obraz povedal, da je sicer povsem v redu človek (kar je navsezadnje tudi res), da pa po načinu doživljanja in vživljanja v tukajšnjo sceno z nami nima nič skupnega in da je zanj in za nas bolje, če kar gre. No, pa je šel.
Sicer pa so bili dnevi v Kathmanduju dobesedno prekratki za vse, kar je bilo potrebno postoriti in urediti glede odprave, njenega odhoda iz Kathmanduja. Potrebno je bilo urejati stvari na Ministrstrvu za turizem, pripraviti opremo, nakupiti hrano … Dela več kot dovolj za vseh šest članov odprave, vendar nam je čudovito uspelo razdeliti delo med vseh nas šest tako, da smo delali in delovali po dva ali trije skupaj, pač glede na vrsto in obseg dela, ki je moralo biti opravljeno. Konec koncev nam je uspelo startati odpravo iz Kathmanduja v pičlih treh ali štirih dneh, kar se je doslej posrečilo le redkim.
V glavnem smo delali tako, da je Damč urejal finance; Duš kot vodja odprave je skupaj s Tomažem skakal z Ministrstva za turizem do agencije, kjer smo odpravo pripravljali, in nazaj; Rudi, Čif in jaz pa smo, poleg tega, da sva bila s Čifom glavna pri nabavljanju hrane za celo odpravo, pregledovali šotore in sode ter ostalo opremo deponirano v skladišču agencije. Pa je šlo! Vsi smo garali, nihče m igral gospoda ali šefa, resnično smo delovali kot dobro uigran team in prijatelji hkrati. Ne spominjam se, da bi kdorkoli kogarkoli nadrl, da bi prišlo do kakšnih grobih nesoglasij ali nestrpnosti. Vsa različna mnenja smo pretehtali skozi miren, prijateljski dialog. Končno je to tudi edini način, da delo odprave teče nemoteno in učinkovito.
Se nadaljuje
