Nova doba, 11. november 1992
Majhen Dash edine slovenske letalske družbe seje nekako negotovo odlepil od vzletne steze brniškega letališča in mahajoče postave vseh, ki so nas prišli pospremit, so postajale vse manjše in manjše. Špela in Rubi, Saš, Mojca, Denis, Rudijeva mama in Aco …
Prišel je trenutek, ko sem se kljub obilici občutij, ki so me preplavljala, lahko prvič po dolgih mesecih zbiranja denarja, treningov, urejanja takšnih ali drugačnih zadev v zvezi z odpravo, resnično sprostil. Neko življenjsko obdobje je bilo končano, delček mene je postal drugačen, boljši, bolj vztrajen; v celoti pa sem postal malo bolj prebrisan in pokvarjen, bolj vpet v razmere okolja, v katerem sem na nek usoden način “prisiljen” živeti. Kakorkoli, v tistem trenutku, ko smo preleteli slovensko-avstrijsko mejo, je z mene odpadlo precejšnje breme, zavedel sem se, da stojim na pragu nečesa novega, nečesa, kar bo nekako spremenilo večino mojih dotedanjih pojmovanj in vplivalo na vse moje življenje v prihodnje. In nisem se motil.
Najbrž so tudi Dušu, Damču in Tomažu pa Čifu in Rudiju, ki so na sosednjih sedežih srkali vsak svojo pijačo in kadili, blodile po glavah podobne misli. Pa saj tudi slovo ni bilo lahko: prav tako dobro kot mi, so tudi vsi, ki so nas prišli pospremit, vedeli, kam gremo in kaj bi radi preplezali. Stena vzhodnega Jannuja je do sedaj odbila vse poskuse, a imel sem občutek, da nam bo uspelo, da drugače sploh ne more biti, saj vendar gremo zato tja!
Tu sedi Damč s svojimi smermi v Himalaji, Južni Ameriki, s preplezanim vsem težkim v Centralnih Alpah …pa Duš in Tomaž, oba Športnika, kategorizirana v mednarodnem razredu, s preplezano najtežjo prvenstveno smerjo v Illiampuju v Boliviji, z bogatimi izkušnjami iz tujih in domačih sten,
Duč s prvo slovensko A5 … Čif in Rudi, močna in natrenirana, oba drzna solista, Čif s poskusom do 7000 metrov na Nanga Parbatu, oba dobra v snegu, ledu in sklali … Jaz do sedaj nisem sicer dosegel ničesar pomembnega, zraven grem kot sanitejec, pa vendar menim, da imam nekaj lastnosti, ki bi pripomogle k uspehu odprave v celoti: ne počnem ekstremnih stvari, toda, kar počnem, počnem preudarno, vztrajno in z veliko mero potrpljenja.In znam delati z ljudmi.
Vsekakor mi je bilo kristalno jasno, da se Jannu East ne bo vdal kar tako, da nas čaka garanje, vendar me to med poletom proti Muenchnu ni skrbelo. Vsega me je preveval občutek, da sem na poti, da so vse osebne krize in dileme za mano, da mi ni več treba moledovati za vsak tolar, da je sedaj moja edina skrb odprava z vsem, kar sodi zraven. In temu sem se bil pripravljen posvetiti z duđo in telesom.
Skupaj z nami je potovala tudi skupina planincev ljubljanskega STC, namenjena na Čo Oju. Trije ali štirje so bili že starejši možje, videlo se jim je, da so, čeprav ne alpinisti, vendarle izkušeni gorniki. In – vsa čast glede cilja! Pa vendarle nekako nismo našli skupnega jezika, delovali so namreš zelo nesproščeno, stalno jih je nekaj skrbelo ali žrlo; skratka: drugačen pogled na (morda) isto stvar, drugo pojmovanje sveta in življenja. Vseeno so bili v redu fantje in ekipa; kasneje v Kathmanduju smo jim nekako spontano začeli praviti oziroma o njiti govoriti kot o Urhih. Še zdaj ne vem zakaj, morda se je kdo od njih tako pisal.
En dan smo preživeli oziroma prenočili v Amsterdamu, čakajoč na polet v New Delhi. Rudi, Čif in jaz smo se nekako znašli skupaj na ulici, poslušali poulične godce, se bolj za šalo kot zares pogajali z lokalnimi dilerji o ceni hašiša, spili kako pivo, skratka, počutili smo se kot muhe na dreku, povsem domače in sproščeno.
Kasneje smo naleteli na ostale tri, ravno tako zarolane člane odprave in skupaj smo se odpravili na ogled mestne četrti, kjer domuje prostitucija. Prav res – le na ogled. Pa je, naj mi Slovenke oproste, res kaj videti, pa tudi cene so zmerne, škoda, ker je tam prepovedano fotografiranje, a smo vendar naleteli na najbolj macho Urha, ki je zadeve skrivaj snemal na video.
A upoštevaje moje kasnejše izkušnje iz Kathmanduja in Bangkoka, Amsterdam ni napravil name ne vem kakšnega vtisa. Je lepo, svobodnjaško mesto, kjer lahko počneš pravzaprav vse, kar ni izrecno prepovedano. Pa kaj, ko živeti povsem samovoljno ni ravno ne vem kakšna umetnost ali vrlina, to končno lahko počne kdorkoli. Kar je v Človeku dobrega, privre na dan drugje, ne skozi nenehno žuriranje. Pot, po kateri vsakdo izmed nas stopa oziroma mora stopati, pa naj ima določen cilj ali ne, naj bo iskanje sebe, svoje resnične identitete. Tudi ko jo najdeš (in nekateri smo imeli to srečo), pot še ni končana. Nikoli namreč ne moreš biti tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Zorimo do smrti oziroma do trenutka, ko smo zreli za naše naslednje življenje, za našo naslednjo življenjsko vlogo. V pravkar povedano trdno verjamem, skozi to svojo resnico vidim Damčevo smrt ne kot zgolj nesrečo ali slučajni dogodek, temveč kot dokaz njegove življenjske zrelosti; kot tako, ki mu jo je določila usoda na njegovi življenjski poti, s katere je prestopil na višjo raven bivanja. Ta resnica seveda ne more vrniti Justini moža, Katji in Maji očeta in nam Človeka, ki nam je bil več kot prijatelj. Bil je naš brat, alpinist, predvsem pa Človek. A druge resnice pravzaprav ni, z ničemer ni moč vrteti kolesa življenja nazaj; torej jo moramo sprejeti kot taksno.
Polet iz Amsterdama v Delhi ni bil pravzaprav omembe vreden dogodek. Dojel sem, kako je svet pravzaprav majhen, zabavali smo se s časovnim zamikom (bomo pet ur mlajši ali starejši, ko prispemo v Delhi?), Damč in Tomaž pa sta malo popivala z nekim italijanskim poslovnežem. Poslušal sem glasbo, kramljal z Rudijem, pil, jedel in dremal. Transkontinentalni letalski polet je nedvomno dolgočasna zadeva, ki jo, kar se pustolovstva tiče, v vsem odtehta desetminutna vožnja z motorno rikšo in njenim zarolanim šoferjem skozi središče Katmanduja.
Se nadaljuje
