Janko Arh

Bohinjske novice, maj 2023

Janko Arh – Gregorinov Janko (1955-2023)

V imenu PD Bohinjska Bistrica in AO Bohinj, prijatelj, soplezalec in alpinist Lojze Budkovič

Janko Arh, rojen 22. 11. 1955 na Bohinjski Bistrici, veteran bohinjskega alpinizma in ustanovni član AO Bohinj, ima za seboj dolgo planinsko in alpinistično pot.
Za prve oprimke je v steni Draškega vrha poprijel leta 1973 v navezi z bratom Francem in Tonetom Kejžarjem. Čez dobro leto je opravil izpit za alpinista in postal član AS Bohinj. Hitro je napredoval v izjemnega in elegantnega plezalca. V stenah je izostril občutek lahkotnega in varnega plezanja.
Na vrsto so prišle težke in dolge stene Julijcev in občasno Kamniško-Savinjskih Alp. Svoj pečat je vtisnil zimskemu alpinizmu s prvo ponovitvijo Centralne smeri v Vršacu, prvenstvenim prečenjem grebenov od Črne prsti do Viševnika, prečenjem Zlatorogovih polic v Triglavski severni steni in še bi lahko naštevali.
Kot odličen turni smučar je opravil s številnimi turnimi smuki v domačih gorah. Pridobljeno znanje je uporabil pri drznih spustih po stenah in vesinah. Z Markom Šurcem sta leta 1976 opravila prvi spust po Slovenski smeri v Triglavski severni steni.
Leta 1978 je odšel na svojo prvo odpravo v Kavkaz in naslednje leto v Pamir, kjer sta se z bratom povzpela na 6950 m visok Pik revolucije in z Rokom Kovačem osvojili še 5741 m visok deviški vrh z imenom Pik Jugoslavija.
Leta 1981 je našel nov dom v Šempetru pri Gorici, ustvaril družino in se zaposlil v Lipi Ajdovščina kot dolgoletni tehnični direktor. Vedno pa je v prostem času ostal zvest goram, alpinizmu in turnemu smučanju.
Že v zrelih letih se je leta 2001 z ženo Mauro povzpel na Huascaran, 6768 m visok najvišji vrh Peruja, kamor sta skupaj stopila 13. 8. kot prva slovenska zakonca. Leta 2003 je odšel ponovno v Pamir. Po uspelem vzponu na sedemtisočak Pik Lenin (7134 m) je kot prvi Slovenec presmučal njegovo 2800 m visoko severno steno.
Januarja 2005 ga je pot peljala na 6959 m visoko Aconcaguo, najvišji vrh obeh Amerik. Po povratku v dolino se je povzpel še na 6770 m visok Mercedario.
Na stara leta se je vrnil v rodni Bohinj in se dejavno vključil v delo PD Bohinjska Bistrica. Prevzel je funkcijo gospodarja Orožnove koče in uspešno reševal nastale probleme. Že drugi mandat je bil član Gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije. Dolga leta je skrbel, da smo dobili udeleženci turnega smuka Rodica na Suhi lične lesene kolajne. V zadnjem letu ga je zaposloval projekt zanimive geomorfološke poti v okolici Orožnove koče.
Zadnja pot ga je ponesla v Nepal, med mogočne himalajske vrhove, od koder je na prvi pomladni dan prišla nepričakovana žalostna vest. Pogrešala te bo družina, Gregorinov dom, tvoji prijatelji, Rodica, Črna prst in Orožnova koča. V uteho si nam pustil lepe spomine na naša številna doživetja. Dragi prijatelj, v miru počivaj pod prelepimi bohinjskimi gorami.

– – –

Pik Jugoslavija (5741 m)

Janko Arh

Postajam rahlo živčen. Ne le jaz, tudi Franci. Kako le ne bi bil, ko pa je nebo jasno, počutje odlično, zdravniku pa ni všeč Francijev pritisk … In tako paseva dolgčas po taboru.
Danes je spet pregled. Morda bo le v redu, ta pritisk … Franci se je vrnil dobre volje … Brž sva brezdelje zamenjala s pripravljalno mrzlico. Pripravljava se, saj res, za kam pa se pravzaprav pripravljava. Soglašam s Filipom, da bi bilo nesmiselno ponoviti smer, ki so jo pred dnevi preplezali štirje naši. Iščemo torej nove možnosti. Na karti najdemo pettisočak, ki še nima imena. Morda še ni osvojen? Vprašam Ivanova, vodjo tabora, odgovori mi: »Morda še ni, toda nič se ne ve. Treba je stopiti na vrh in pogledati. Če tam ni možica in zapisov, potem še ni osvojen.«
»Pa pojdimo pogledat!« Zdaj smo že trije. Pridružil se nama je še Rok, ker mu je soplezalec zbolel … Ob enih in ob vročem soncu gremo na pot. Najprej je travnato pobočje, potem pa pride na vrsto morena, ki nam da kar precej opraviti. Med skalami iščemo najboljše prehode: malo gre po snegu, potem spet po skalah, pa sneg in tako naprej. Ura teče in sonce se je že spustilo nad obzorje, ko se po strmem snežnem žlebu pririnemo na Žutkij pereval (Grozni prelaz). Tu smo našli izkopan prostor za šotor, saj gre tu čez prehod za turiste. Turiste imenujejo popotnike, ki hodijo z velikanskimi nahrbtniki, v katerih nosijo vse, kar potrebujejo za življenje, prek prevalov iz ene doline v drugo. Postavimo šotor in se hitro spravimo v njegovo zavetje … S severa silijo megle, za njimi tudi sneg … Brž ko tu zaide sonce, pritisne tudi strupen mraz …
Višina in gneča v šotoru, oboje nam preganja spanec. Komaj čakam jutra. Brž ko zaslutim svit, pogledam po naravi okoli šotora. Žalostno: sneg … Sneži. Čakamo. Pol ure je minilo, še čakamo. Kdor čaka, dočaka. Sneženje poneha. Sonce preganja snežni oblak tja dol proti Ljap Nazarju. Šotor in del opreme pustimo na sedlu, zato da bi »skočili« na bližnji vrh, na koto 5350 m. Pa jo dobimo po grbi. Tu niso daljave kot doma in »bližnji« vrh je kar daleč, precej dlje, kot pa smo ocenjevali to »bližino« izza šotorskega krila … Morali smo se še kako potruditi do vrha … Tu smo mimogrede opustili namen, da bi se povzpeli na neosvojen 5445 m visok vrh tu, takoj zraven … Vmes med »tu, takoj zraven« in med tistim vrhom pa je še sedlo in to zelo nizko, naprej pa vodi strm skalnat greben. Kljub temu nas ta vrh vabi, vabi … Če nič drugega, ga z današnje kote lepo gledamo in ocenjujemo možnost našega pristopa.
Vračamo so hitro. Mestoma so še poznajo sledi Poljakov, ki so kot prvi osvojili vrh nekaj dni pred nami. Kmalu smo na sedlu. Zberemo opremo in gremo naprej. Najprej moramo priti na prostrano ploščad, toda do tja je treba premagati še strmo ledeno pobočje. Najprej prečimo po zelo krušljivem grebenu proti vzhodu do primernega sestopa na ploščad. Hitro smo preko, čeprav se je z višine 5400 m zdela velikanska il giudizio dell’inipossibile, bi dejal Comici.
Pod ozebnikom, po katerem se nameravamo povzpeti na vrh, postavimo drugi tabor. Sonce tu zaide okrog sedmih in takoj nato pritisne hud mraz. Potuhnemo se v spalne vreče, čeprav ne moremo zaspati, preveč smo utrujeni.
Drugo jutro začnemo že zelo zgodaj »migati«. Pospravimo šotor in že smo v ozebniku. Napredujemo hitro, kljub temu, da se ozebnik proti vrhu »postavi pokonci« in še svoje ledene zobe nam pokaže. Za zdaj se še ne navežemo: vsak zase se prebija navzgor, ubira svoj korak. Višina je že kar precej zavirala napredovanje … Aklimatizacija … Kmalu smo na grebenu. Od tu lahko občudujemo Pariško komuno, je ravno pred nami in je lepa. V mislih se sprehajamo po njenih bokih, toda to so le misli, ki jih kmalu prežene pot pred nami.
Na grebenu ugotovimo, da bomo morali sestopiti po isti poti. Na drugi strani grebena se namreč bohotijo strme »flanke«, greben pa je ozaljšan z mogočnimi opastmi. Torej s sestopom na drugo stran ne bo nič.
Nahrbtnike pustimo nad ozebnikom, s seboj vzamemo le nekaj malenkosti, ki bi jih utegnili potrebovati na vrhu. Greben se najprej vzpne v dveh izredno strmih skokih, nato pa preide v majhno ploščad. Od tu naprej pa ima greben zbirko vseh mogočih opasti v najrazličnejših izvedbah.
Nekoliko mi je žal, da smo vrvi pustili pri nahrbtnikih, toda počasi in previdno le gre. Na levi strani sta veter in sonce izoblikovala majhne zastruge, po katerih se da odlično napredovati. Kar hvaležni smo temu vetru. Le višina je tista ovira, ki nam ne pusti, da bi hiteli: vztrajno pa le rinemo proti vrhu. Še skok in ko pogledam čez rob, vidim, da se greben spušča: torej, to je vrh. Nekajkrat udarim s cepinom po snegu, da se prepričam, če le ni znakov morebitnih predhodnikov.
Počasi spoznavam dejstvo, da smo osvojili nov vrh … In ko se tega dejstva dodobra zavemo, ne vemo, kaj bi počeli. V razpoko zabijem »feltno« in nanjo obesim našo zastavico, nato se vsi fotografiramo. Ura je dvanajst, zato sklenemo, da bomo počakali na vrhu do pol enih, ko naj bi imeli zvezo z bazo. Ta odmor izkoristim za to, da napišem listek z opisom smeri in našimi imeni. Listek položim v prazno plinsko bombico. Zveze z bazo ni, ker postaje ponoči nismo spravili v spalno vrečo, na toplo. Zdaj pa molči.
Odločimo se za sestop. Franci in Rok sta že nekaj metrov pod vrhom, ko se še vedno ukvarjam z bombico in nožičem. Ko pogledam navzdol, vidim Roka, kako nizko je pod grebenom. Zaskrbelo me je, če sestopa napak. Šele Rok mi na daljavo pojasni, da se je »zapeljal« malo dlje zavoljo cokel na derezah … Po teh »coklah« smo sestopali le bolj previdno. Sproti smo otepali sneg z derez. Nahrbtniki so nas počakali, oprtali smo jih in se po zastrugih spuščali proti bazi. Kmalu smo na mestu, kjer smo imeli postavljen šotor. Prečimo ploščad in se povzpnemo na greben, tokrat ga prečimo drugje. Le še spust ob vrvi in že smo na vrhu snežnega jezika, ki se vleče do morene. Mislili smo, da smo »na dnu«, pa so nam jo zagodle vrvi. Zataknile so se. Niti s kletvicami se niso dale. Treba je bilo spet navzgor, razplesti napako in šele potem smo jo lahko mahnili v bazo.
Novo težavo nam je zagodla morena. Zadržala je Roka, ki je izginil v majhni luknji, ki na srečo ni bila globoka. Spustiva mu vrv in ves vesel se prikaže na belem dnevu … Doma, v bazi, pa nam Ivanov bere »levite«, ker se nismo oglasili preko radijske postaje … Toda mi smo ga poslušali že bolj v snu … In še večerja … In ležemo … Utrudljiv dan je za nami.
Opomba: Prvi vzpon na koto 5741 m (zdaj Pik Jugoslavija) so 24. 7. 1979 opravili Rok Kovač, Franci in Janko Arh.
Članek je bil objavljen v drugi številki Planinskega vestnika leta 1980, ko je bila obširno predstavljena uspešna jugoslovanska odprava v pogorje Pamirja.