Na uravnavi Debelega roba pod Malo planino je jama-brezno, poimenovana Sandijeva jama, v katerega so pastirji v preteklosti trpali poginulo živino. Vhod v jamo, ki je sedaj urejen z jaškom (da nebi še kdo padel vanjo), je poleg ceste, ki vodi na Malo planino. V ne tako davni preteklosti, ko so (popravljali – širili predvsem z razbijanjem skale) to cesto, bi z bagerji skorajda udarili (še) v to jamo. Spotoma so podrli nekaj za Malo tako značilnih skalnih osamelcev. Maloplaninska agrarna-pastirska skupnost je pač tudi med najbolj obremenjujočimi za okolje in se ne zmeni niti malo za težave, ki nastajajo ljudem pod Planino zaradi njenega početja – spreminjanja pokrajine. Dokler bodo deležni subvencij bo (najbrž) tako tudi ostalo …
Malo manj smiselnega predstavitvenega (večinoma gre za posnetek avtomobilske vožnje) videa (v sicer zanimivem prispevku), ki so ga posneli jamarji, tokrat ne bomo vdelali, najdete ga na njihovi strani in na YT …
Štajerski jamarji – V Sandijevo jamo
Maks Jamski: Sandijevo jamo najdemo na Veliki planini. Jama je bila v preteklosti zasuta, vendar so jo kasneje odkopali in uredili vhod. Herman Brvar je bil poleg teh, ki so imeli kar veliko zaslug, da je stvar urejena. Raziskovali so jo leta 1990 in izmerili 205 metrov dolžine ter 84 metrov globine.
Z jamo smo se srečali, ker smo želeli preveriti pretok vode v njenem notranjem delu. Tako sva z Denisom že lani 17. novembra 2024 obiskala jamo, naredila nova sidrišča in se spustila v dvorano približno 50 metrov globoko. Na načrtu je bilo označeno, da se tam pojavi voda – res sva jo našla, tekočo vodo s pretokom mezinca. Jama naju je fascinirala – je zelo razgibana, lepa in nekaj posebnega, tako kot vsaka jama na Veliki planini.
Na tokratni akciji 9. februarja 2025 je bil plan vzeti vzorec vode za analizo. Nato smo si vzeli čas in temeljito pregledali spodnjo dvorano. Najprej smo raziskali ožino, kjer teče voda. Denis in jaz sva jo že na prejšnjem obisku opazovala, vendar se takrat nisva preveč ukvarjala z njo. Takrat sem skozi ožino metal kamne in poslušal, kam padajo – zdelo se je, da se za njo skriva brezno.
Tokrat sem se skušal splaziti skozi ožino v obliki kahle, a sem se zataknil. Nisem se mogel dovolj skloniti, da bi prišel skozi. Gregi je brez težav preplezal 5-metrsko stopnjo in se znašel na dnu, kjer pa ni bilo nadaljevanja, le ena ozka luknja. Do nje je z druge strani prišel Tilen in se pošteno namatral, da se je prebil skoznjo. Niti njegova misel “naredi se kot cmok,” mu ni pomagala.
Ko smo pregledali spodnji del dvorane in nam je postalo jasno, da ni nadaljevanja, smo se odpravili do brezna, ki vodi v najnižje dele jame. Ime zadnjega brezna je bilo napisano pri vhodu – Fuk brezn. Naredil sem sidrišča, a sem se že na začetku nerodno zataknil, tako da sta me Gregi in Beni morala potegniti ven. Problem takšnih ožin je, da dol lahko smukneš na silo, ker ti pomaga gravitacija, nazaj pa se lahko precej namučiš, da prideš ven. Zato smo se odločili, da se naslednjič vrnemo s primernim orodjem.
Medtem je Gregi odkril še eno dvorano, vendar prehod do nje ovira velika skala. Na tem delu je jama precej bogato okrašena – ima sige, kope, stebre in še več. Naslednjič se bomo vrnili, saj želimo posodobiti načrt jame.
Ko smo pokukali ven, sta nas pričakala megla in mraz, ki nam nista dovolila, da bi se počasi preoblekli – hiteli smo, da se čim prej spravimo v topel avto.
