Na domačem hribu je včasih najtežje objektivno oceniti tveganja. Prav tam, kjer poznaš vsak prehod in vsak veter, se najhitreje zgodi, da podcenjuješ razmere — še posebej v času, ko je dobrih freeride dni vsako zimo manj.
Tisti dan je Jakub drsel na smučeh že po tretjem žlebu. Ta je bil najmanj strm in nekoliko drugačne orientacije kot prejšnja dva. Smučali so eden za drugim, ostali člani skupine pa so z vso lavinsko opremo čakali na varnem mestu. Celo ekipa Horske službe je v bližini opravila snežni profil, ki je pokazal stabilno odejo.
In kljub temu…
Ko je zapeljal čez prelomnico, se je snežna plošča pod njim odrezala. Suh sneg je zdrsnil navzdol, žleb je v trenutku oživel, razpokal in se odpeljal. Jakub je ostal na nogah le zato, ker ga je odneslo ravno toliko, da je ohranil ravnotežje in se izognil delu, kjer je plaz začel pospeševati.
Dogodek je bil jasen opomin: tudi tam, kjer se počutiš najbolj doma, se lahko razmere v trenutku obrnejo. In tudi »varen« profil ni zagotovilo, da se snežna odeja ne bo odzvala drugače, kot pričakuješ.
